Papež Leon XIV. Italijo spodbudil k prizadevanju za mir in pravičnost
Papež je dejal, da s svojim obiskom obnavlja »močno vez, ki povezuje Petrov sedež z italijanskim narodom«, v okviru »prijateljskih dvostranskih odnosov med Italijo in Svetim sedežem, ki so zaznamovani z iskrenim prijateljstvom in dejanskim vzajemnim sodelovanjem«.
Sodelovanje med Cerkvijo in državo kot znamenje upanja
Ti odnosi imajo korenine v zgodovini italijanskega polotoka in v »dolgem verskem in kulturnem izročilu države«, kar lahko vidimo v brezštevilnih cerkvah in zvonikih, ki so pogosto »prave zakladnice umetnosti in vernosti, s katerimi nam je prirojena ustvarjalnost tega naroda, združena z njegovo pristno in trdno vero, zapustila pričevanje o neizmerni lepoti: zagotovo umetnostni, predvsem pa moralni in človeški«.
Sveti oče se je zahvalil za pomoč in sodelovanje italijanskih oblasti pri izvedbi različnih cerkvenih dogodkov, spomnil na dogodke, ki so spremljali smrt in pogreb papeža Frančiška, zatem pa konklave ob izvolitvi novega papeža. Prav tako se je zahvalil za organizacijo in sprejemanje romarjev v tem jubilejnem letu upanja: »Mislim, da sta lepa sinergija in sodelovanje, ki ju v teh dneh doživljamo, že sama po sebi znamenje upanja za vse tiste, ki z vero pridejo prestopit sveta vrata in molijo na grobovih Petra in apostolov.«
Papež je zatem spomnil na Lateranske sporazume (leta 2029 bo minilo sto let od podpisa), pri tem pa želel poudariti, »kako pomembno je medsebojno razmejevanje področij, na podlagi katerega Katoliška cerkev in italijanska država v ozračju spoštljivega sodelovanja delujeta za skupno dobro« ter »služita človeku, katerega nedotakljivo dostojanstvo mora biti vedno in na vseh ravneh na prvem mestu v procesih odločanja in delovanja za družbeni razvoj, zlasti za zaščito najranljivejših in oseb v stiski«.
Nadaljevati z zavzemanjem za vzpostavitev miru po svetu
Žal pa živimo v času, ko »imamo poleg mnogih znamenj upanja tudi številne situacije velikega trpljenja, ki ranijo človeštvo na svetovni ravni ter terjajo takojšnje in obenem dolgoročne odgovore«. Leon XIV. je na prvem mestu poudaril prizadevanje za mir.
»Naš planet pustošijo številne vojne in ko beremo novice, slišimo glasove, srečamo osebe, ki so boleče prizadete, odmevajo močne in preroške besede mojih predhodnikov,« je dejal in spomnil na Benedikta XV., Pija XII. in Janeza XXIII.. Slednji je v okrožnici Pacem in terris (1963) zapisal, da je »vsak človek oseba, to je bitje, obdarjeno z razumom in svobodno voljo; zato je nosilec pravic in dolžnosti, ki izhajajo neposredno in sočasno iz njegove narave: pravice in dolžnosti, ki so zato univerzalne, nedotakljive in neodtujljive«.
»Zato ponovno pozivam, naj se nadaljujejo prizadevanja za ponovno vzpostavitev miru v vseh delih sveta in naj se vedno bolj gojijo in spodbujajo načela pravičnosti, enakopravnosti in sodelovanja med narodi, ki so nepogrešljiva osnova za mir,« je zatrdil Leon XIV. ter pri tem izpostavil prizadevanje italijanske vlade v številnih težkih razmerah, povezanih z vojno in revščino, zlasti v zvezi z otroki iz Gaze, tudi v sodelovanju z bolnišnico Bambino Gesù. »Gre za pomembne in učinkovite prispevke k izgradnji dostojnega, mirnega in cvetočega sobivanja za vse člane človeške družine.«
»Za ta namen je vsekakor koristno skupno prizadevanje, ki sta ga italijanska država in Sveti sedež vedno vlagala in še naprej vlagata v korist multilateralizma,« kar je po papeževih besedah »izredno pomembna vrednota«. »Zaradi kompleksnih izzivov našega časa je namreč bolj kot kdaj koli prej nujno, da poiščemo in sprejmemo skupne rešitve. Zato je nujno, da se izvajajo dinamike in procesi, ki se sklicujejo na prvotne cilje, namenjene predvsem reševanju konfliktov in spodbujanju razvoja (prim. Frančišek, okrožnica Fratelli tutti, 172), s spodbujanjem transparentnega jezika in izogibanjem dvoumnostim, ki lahko povzročajo razdeljenost.«
Skrb za naš skupni dom
Papež je spregovoril o praznovanju 800. obletnici smrti svetega Frančiška Asiškega, zavetnika Italije (umrl je 3. oktobra 1226). »To nam ponuja priložnost, da poudarimo nujno vprašanje skrbi za naš skupni dom. Sveti Frančišek nas je učil slaviti Stvarnika s spoštovanjem do vseh bitij. Njegovo sporočilo prihaja iz “geografskega srca” italijanskega polotoka in se prenaša skozi generacije z lepoto njegovih spisov ter pričevanjem njega in njegovih bratov. Zato verjamem, da je Italija prejela posebno poslanstvo, da svojim ljudem posreduje kulturo, ki prepoznava zemljo kot sestro, s katero si delimo življenje, in kot dobro mater, ki nas sprejema v svoje naročje (prim. Frančišek, okrožnica Laudato Si', 1).«
Delovati za dobro družin
Dotaknil se je tudi teme upadanja rodnosti v Italiji ter zatrdil, da to zahteva podpiranje odločitev v korist družine na različnih ravneh, in sicer s podporo njihovega prizadevanja, pospeševanjem vrednot in zaščito njihovih potreb in pravic. »Oče, mati, sin, hči, dedek, babica so v italijanski tradiciji besede, ki izražajo in vzbujajo občutke ljubezni, spoštovanja in predanosti, včasih junaške, za dobro domače skupnosti in s tem tudi celotne družbe.« Papež je posebej izpostavil pomembnost, da se vsem družinam zagotovi nenadomestljiva podpora dostojne zaposlitve s pravičnimi pogoji in upoštevanjem potreb, ki so povezane z materinstvom in očetovstvom. »Storimo vse, kar je v naši moči, da družinam, zlasti mladim, vlijemo zaupanje, da bodo lahko z vedrino gledale v prihodnost in rasle v harmoniji,« je povabil.
V tem okviru je na vseh ravneh temeljnega pomena »spoštovanje in zaščita življenja v vseh njegovih fazah, od spočetja do starosti, vse do trenutka smrti (prim. Frančišek, govor Papeški akademiji za življenje, 2021). »Upam, da se bo ta ozaveščenost še naprej krepila, tudi kar se tiče dostopnosti do zdravstvene oskrbe in zdravil, glede na potrebe posameznika.«
Migracija in konstruktivna integracija v italijansko družbo
Papež Leon XIV. je Italiji izrazil hvaležnost za velikodušnost do migrantov, ki vedno trkajo na njena vrata, in tudi za prizadevanje v boju proti trgovini z ljudmi. »Gre za kompleksne izzive našega časa, ki se jim Italija ni nikoli izogibala. Spodbujam vas, da vedno ohranjate živo držo odprtosti in solidarnosti,« pri čemer je prav tako izpostavil pomembnost »konstruktivne integracije prihajajočih v vrednote in tradicije italijanske družbe, da bo vzajemni dar, ki se uresničuje v tem srečanju med ljudstvi, zares v obogatitev in v dobro vseh«. »V zvezi s tem poudarjam, kako dragoceno je za vsakega od nas ljubiti in deliti svojo lastno zgodovino in kulturo z njenimi znamenji in izrazi: bolj ko prepoznamo in mirno ljubimo to, kar smo, lažje je srečati in vključiti druge brez strahu in z odprtim srcem.«
Ne zanikati bogatega izročila
»V tem pogledu obstaja danes na različnih ravneh določena težnja k podcenjevanju modelov in vrednot, ki so zoreli skozi stoletja in zaznamujejo našo kulturno identiteto, včasih celo poskušajo izbrisati njihov zgodovinski in človeški pomen. Ne zaničujmo tega, kar so naši očetje živeli in kar so nam prenesli, tudi za ceno velikih žrtev. Ne dovolimo si, da bi nas zavedli množični in fluidni modeli, ki promovirajo le navidezno svobodo, da bi nato ljudi naredili odvisne od oblik nadzora, kot so trenutne mode, komercialne strategije ali kaj drugega (prim. kardinal Joseph Ratzinger, homilija med mašo pro eligendo Romano Pontifice, 18. april 2005). Ohranjati spomin na tiste, ki so prišli pred nami, ohranjati zaklad tradicij, ki so nas naredile to, kar smo, je pomembno za to, da v sedanjost in prihodnost gledamo z zavedanjem, vedrino, odgovornostjo in občutkom za perspektivo,« je dejal papež Leon XIV. in sklenil: »Italija je dežela neizmernega bogastva, pogosto preprostega in skritega, zato ga je včasih treba odkriti in ponovno odkrivati. To je čudovita pustolovščina, h kateri spodbujam vse Italijane, da iz nje črpajo upanje in z zaupanjem pristopajo k sedanjim in prihodnjim izzivom.«
