Papež Leon XIV. jezuitskim provincialom: Cerkev vas potrebuje na mejah

Leon XIV. 

Govor jezuitskim višjim redovnim predstojnikom
---
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami! 
--- 
Pater Sosa, dragi prijatelji, danes bi vas vse rad pozdravil v Vatikanu in se vam zahvalil za vašo prisotnost. Še posebej se zahvaljujem vašemu generalnemu predstojniku za njegove prijazne besede. Molim, da bo vaše srečanje rodovitno in da vas bo Sveti Duh po njem potrdil v vašem poklicu in pomagal članom Družbe Jezusove prepoznati nove načine življenja vašega poslanstva v današnjem svetu.

Živimo v obdobju, ki ga mnogi opisujejo kot epohalno spremembo, v dobi, ki jo zaznamujejo hitri premiki v kulturi, gospodarstvu, tehnologiji in politiki. Zlasti umetna inteligenca in druge inovacije spreminjajo naše razumevanje dela in odnosov ter celo sprožajo vprašanja o človeški identiteti. Ekološka degradacija ogroža naš skupni dom. Politični sistemi se pogosto ne odzivajo na krike revnih. Populizem in ideološka polarizacija poglabljata delitve znotraj in med narodi. Številne prizadenejo potrošništvo, individualizem in brezbrižnost.

Vendar Kristus še vedno pošilja svoje učence v ta svet. Družba Jezusova je že dolgo prisotna tam, kjer se potrebe človeštva srečujejo z Božjo zveličavno ljubeznijo: z duhovnim vodstvom, intelektualno vzgojo, služenjem revnim in krščanskim pričevanjem na kulturnih mejah. Sveti Ignacij Lojolski in njegovi tovariši se niso bali negotovosti ali težav. Šli so na obrobja, kjer sta se vera in razum križala z novimi kulturami in velikimi izzivi.

Sveti Pavel VI. je namreč dejal: »Kjerkoli v Cerkvi, tudi na najtežjih in skrajnih področjih, na križiščih ideologij ... so bili in so jezuiti« (Govor 32. generalni kongregaciji jezuitov, 3. decembra 1974). V podobnem duhu je papež Benedikt XVI. pozval može »z globoko vero, zdravo kulturo in pristno človeško in družbeno občutljivostjo«, naj služijo na teh »mejah«, kažejo harmonijo vere in razuma ter razodevajo Kristusov obraz tistim, ki ga še ne poznajo (prim. Govor očetom generalne kongregacije Družbe Jezusove, 21. februarja 2008).

Danes ponavljam: Cerkev vas potrebuje na mejah – pa naj bodo geografske, kulturne, intelektualne ali duhovne. To so kraji tveganja, kjer znani zemljevidi niso več zadostni. Tam ste, tako kot Ignacij in jezuitski mučenci, ki so mu sledili, poklicani k razločevanju, inovativnosti in zaupanju v Kristusa, »Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.« (Ef 6,13–15). Ko Duh vodi apostolsko telo drugam za večje dobro, to lahko zahteva opustitev dolgo cenjenih struktur ali vlog – vaja ignacijanske »svete ravnodušnosti«.

Pomembna meja danes je pot sinodalnosti znotraj Cerkve. Sinodalna pot nas vse poziva, naj globlje prisluhnemo Svetemu Duhu in drug drugemu, da bodo naše strukture in službe bolj agilne, bolj pregledne in bolj odzivne na evangelij. Zahvaljujem se vam za vaš prispevek k sinodalnemu procesu, zlasti za pomoč cerkvenim skupnostim pri razločevanju, kako hoditi skupaj v upanju.

Druga bistvena meja leži v spravi in ​​pravičnosti, zlasti v svetu, ki ga razdirajo konflikti, neenakost in zlorabe. Danes mnogi trpijo zaradi izključenosti in številne rane ostajajo nezaceljene skozi generacije in med ljudstvi. Kot sem nedavno razmišljal ob spominu na obisk mojega častitljivega predhodnika na Lampedusi, se moramo »globalizaciji nemoči« zoperstaviti s kulturo sprave – srečanjem v resnici, odpuščanju in ozdravitvi; postati moramo strokovnjaki za spravo, prepričani, da je dobro močnejše od zla (prim. Video sporočilo za predlog kandidature Lampeduse za UNESCO-vo nematerialno kulturno dediščino, 12. september 2025).

Tehnologija, zlasti umetna inteligenca, je prav tako pomembna meja. Ima potencial za človeški razcvet, a hkrati prinaša tveganja osamitve, izgube dela in novih oblik manipulacije. Cerkev mora pomagati pri usmerjanju tega razvoja etično, braniti človeško dostojanstvo in spodbujati skupno dobro. Razumeti moramo, kako uporabljati digitalne platforme za evangelizacijo, oblikovanje skupnosti in za izzivanje lažnih bogov potrošništva, moči in samozadostnosti.

Splošne apostolske preference Družbe, ki jih je papež Frančišek leta 2019 potrdil kot privilegirane poti poslanstva, so zagotovo meje, ki kličejo k razločevanju in pogumu. Vaša prva preferenca – pokazati pot do Boga skozi duhovne vaje in razločevanje – odgovarja na globoko hrepenenje človeškega srca. Na vseh celinah, tudi v sekulariziranih družbah, mnogi iščejo smisel, pogosto ne da bi se tega zavedali. Kot je rekel sveti Avguštin: »Ustvaril si nas zase, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (Izpovedi, 1,1.5). Spodbujam vas, da se srečate z ljudmi v tem nemiru: v duhovnih vajah, na univerzah, družbenih omrežjih, v župnijah in neformalnih prostorih, kjer se zbirajo iskalci. S ponižnostjo in prepričanjem posredujte veselje evangelija. Ostanite kontemplativni v delovanju, ukoreninjeni v vsakodnevni intimnosti s Kristusom, kajti le tisti, ki so mu blizu, lahko druge pripeljejo k njemu.

Vaša druga prednostna naloga vas kliče, da hodite z revnimi, izobčenci sveta in tistimi, katerih dostojanstvo je bilo kršeno. Mnogi so danes žrtve ekonomskega sistema, ki ga poganja dobiček pred dostojanstvom osebe. V svoji nedavni spodbudi Dilexi Te sem poudaril potrebo po soočanju z »diktaturo gospodarstva, ki ubija«, kjer bogastvo peščice eksponentno raste, medtem ko večina ostane zadaj (prim. 92). To globalno neravnovesje sili nešteto ljudi v migracije v iskanju preživetja. Zapuščajo dom, kulturo in družino, pogosto se soočajo z zavrnitvijo in sovražnostjo. Pravo učenčevstvo zahteva tako obsodbo krivice kot tudi predlog novih modelov, ki temeljijo na solidarnosti in skupnem dobrem. V tem pogledu so lahko vaše univerze, socialni centri, publikacije in ustanove, kot je Jezuitska služba za begunce, močni kanali za spodbujanje sistemskih sprememb. Kljub oviram ali neuspehom, ki jih včasih lahko doživimo pri izvajanju te službe, se moramo izogniti temu, da bi podlegli zameri, padli v »utrujanje od sočutja« ali fatalizem. Namesto tega moramo zaupati v preobrazbeno moč Božje ljubezni, kot gorčično zrno, ki postane veliko drevo (prim. Mt 13,31–32).

Vaša tretja prednostna naloga – spremljanje mladih proti prihodnosti, polni upanja – je nujna. Današnja mladina je raznolika: študenti, migranti, aktivisti, podjetniki, redovniki in tisti na robu. Kljub svoji raznolikosti si delijo žejo po pristnosti in preobrazbi. So »v gibanju«, iščejo smisel in pravičnost. Cerkev mora najti in govoriti njihov jezik: z dejanji in prisotnostjo ter z besedami. Zato je pomembno oblikovati prostore, kjer lahko srečajo Kristusa, odkrijejo svoj poklic in delajo za Kraljestvo. Naslednji svetovni dan mladih v Koreji bo ključni trenutek za to poslanstvo.

Vaša četrta prednostna naloga, skrb za naš skupni dom, odgovarja na klic, ki je hkrati človeški in božji. Kot je zatrdil papež Frančišek v hvalnici Laudato Si’: »Mladi zahtevajo spremembe. Sprašujejo se, kako lahko kdo trdi, da gradi boljšo prihodnost, ne da bi pomislil na okoljsko krizo« (13). Ekološko spreobrnjenje je globoko duhovno; gre za obnovo našega odnosa z Bogom, med seboj in s stvarstvom. Pri tem prizadevanju je bistveno ponižno sodelovanje, pri čemer se zavedamo, da se nobena posamezna institucija ne more sama soočiti s tem izzivom. Naj bodo vaše skupnosti zgled ekološke trajnosti, preprostosti in hvaležnosti za Božje darove.

Nujnost oznanjevanja evangelija je danes tako velika kot v času svetega Ignacija. Gospod pravi po preroku Izaiju: »Glej, nekaj novega delam; zdaj vzhaja, ali ne vidite?« (Iz 43,19) Vaše poslanstvo, dragi bratje, je pomagati svetu dojeti to novost – sejati upanje tja, kjer se zdi prevladujoč obup, prinašati luč tja, kjer vlada tema.

Da bi to dosegli, vas spodbujam, da ostanete blizu Jezusu. Kot nam pove evangelij, so prvi učenci ostali z njim »ves dan« (prim. Jn 1). Ostanite z njim v osebni molitvi, obhajanju zakramentov, pobožnosti do njegovega Presvetega Srca in češčenju Najsvetejšega. Na drugačen, a še vedno močan način ostanite z njim tako, da prepoznate njegovo prisotnost v skupnostnem življenju. Iz te ukoreninjenosti boste imeli pogum hoditi kamor koli: govoriti resnico, spraviti se, ozdravljati, si prizadevati za pravičnost, osvoboditi ujetnike. Nobena meja ne bo nedosegljiva, če boste hodili s Kristusom.

Moje upanje za Družbo Jezusovo je, da boste znali brati znamenja časa z duhovno globino; ​​da boste sprejeli tisto, kar spodbuja človeško dostojanstvo, in zavrnili tisto, kar ga zmanjšuje; da boste agilni, ustvarjalni, razločevalni in vedno v poslanstvu – »in fieri«, kot je dejal papež Frančišek na vaši zadnji generalni kongregaciji (Govor 36. generalni kongregaciji Družbe Jezusove, 24. oktober 2016). Naj vas Gospod vodi na meje današnjega časa in onkraj, obnavlja Cerkev in gradi kraljestvo pravičnosti, ljubezni in resnice.

Z hvaležnostjo za vaše služenje vam podeljujem svoj apostolski blagoslov.