Papež Leon XIV. obiskal FAO: Lakota na svetu je kolektivni neuspeh in etični odklon

»Osemdeset let od ustanovitve FAO nas mora naša vest ponovno postaviti pred vedno aktualno dramo lakote in podhranjenosti. Končati te nadloge ni le stvar podjetnikov, funkcionarjev ali politikov. Gre za problem, k reševanju katerega moramo vsi prispevati: mednarodne agencije, vlade, javne institucije, nevladne organizacije, akademske ustanove in civilna družba, ne da bi izvzeli vsakega posameznika posebej, ki mora v trpljenju drugih videti nekaj svojega. Kdor trpi lakoto ni tujec. Je moj brat in moram mu nemudoma pomagati.«

Na kateri točki smo v boju proti lakoti?

Papež Leon XIV. je spomnil na Agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, ki so jo Združeni narodi soglasno sprejeli pred desetimi leti, ter dejal, da bo cilj popolne odstranitve lakote po vsem svetu mogoče doseči samo z »resnično voljo za to in ne le s slovesnimi izjavami. Zato je danes nujno treba odgovoriti na temeljno vprašanje: »Na kateri točki smo v boju proti nadlogi lakote, ki še naprej grozljivo pesti znaten del človeštva?«

Kljub tehnološkemu, znanstvenemu in proizvodnemu napredku danes trpi zaradi lakote 673 milijonov ljudi po vsem svetu, 2300 milijonov pa si ne more privoščiti prehransko ustrezne hrane. Po papeževih besedah ne gre zgolj za statistiko, ampak za zlomljena življenja in ranljive skupnosti. Pretresljivo je tudi število otrok, ki trpijo zaradi podhranjenosti, kar ima za posledico bolezni ter zapozneli motorični in kognitivni razvoj.

»To ni naključje,« je poudaril, »temveč jasen znak razširjene neobčutljivosti, brezsrčne ekonomije, vprašljivega razvojnega modela ter nepravične in netrajnostne sistemske porazdelitve virov. V času, ko je znanost podaljšala pričakovano življenjsko dobo, tehnologija zbližala celine in znanje odprlo nekoč nepredstavljiva obzorja, je to, da na milijone ljudi živi in umira kot žrtve lakote, kolektivni neuspeh, etični odklon, zgodovinska krivda.«

Papež ob prihodu. na sedež FAO v Rimu   (@Vatican Media)

Namerno stradanje civilistov kot metoda vojskovanja

Opozoril je na »povezavo med oboroženimi spopadi in prehransko negotovostjo«, ko se namerno stradanje civilistov uporablja kot metodo vojskovanja. »Sedanji konfliktni scenariji so pokazali na ponovno uporabo hrane kot vojnega orožja, kar je v nasprotju z vsem delom za ozaveščanje, ki ga je FAO izvajala v zadnjih osmih desetletjih. Zdi se, da je soglasje držav, ki namerno stradanje smatrajo za vojni zločin, pa tudi namerno odvzemanje dostopa skupnosti ali celotnega prebivalstva do hrane, vse bolj oddaljeno. Mednarodno humanitarno pravo brez izjeme prepoveduje napade na civiliste in sredstva, ki so bistvena za preživetje prebivalstva. Zdi se, da je vse to pozabljeno, kajti priče smo nadaljnji uporabi te krute strategije, ki obsoja moške, ženske in otroke na lakoto in jim odreka najosnovnejšo pravico: pravico do življenja.«

To je boj vseh

»Tako ne moremo nadaljevati, saj lakota ni človekova usoda, temveč njegova poguba,« je poudaril sveti oče in pozval k okrepitvi prizadevanja za konec te sramote: »Ne mislimo, da je lakota le problem, ki ga je treba rešiti. Je mnogo več. Je krik, ki se dviga v nebo in terja hitri odgovor vsake države, vsakega mednarodnega organizma, vsake regionalne instance, lokalne ali privatne. Nihče ne sme ostati na obrobju neutrudnega boja proti lakoti. To je boj vseh.«

Ko gledamo sedanjo svetovno situacijo, dobimo »vtis, da smo postali brezvoljne priče srce parajočega nasilja«, v resnici pa bi nas dobro znane humanitarne tragedije morale spodbuditi, da bi »postali delavci za mir, opremljeni z zdravilnim balzamom, ki ga potrebujejo odprte rane v samem srcu človeštva«. »To prelivanje krvi bi moralo takoj pritegniti našo pozornost, nas spodbuditi k podvojitvi naše individualne in kolektivne odgovornosti ter nas prebuditi iz pogubnega spanca, v katerega smo pogosto potopljeni. Svet ne more več biti priča tako grozljivim prizorom, kot se odvijajo v mnogih delih sveta. Čim prej jim je treba narediti konec.«

  (@Vatican Media)

Preseči politično polarizacijo

Sveti oče je v ospredje postavil vrsto vprašanj, med drugim tudi tole: »Ali lahko politični in družbeni voditelji še naprej ostajajo polarizirani, zapravljajo čas in vire za nekoristne in hrupne argumente, medtem ko na tiste, ki bi jim morali služiti, še naprej pozabljajo in jih izkoriščajo za strankarske interese?«

»Ne moremo se omejiti na razglašanje vrednot. Moramo jih utelesiti. Slogani nas ne rešujejo nadlog. Nujno je treba premagati takšno grenko politično paradigmo, ter postaviti temelje na etični viziji, ki presega sedanji pragmatizem, ki ljudi nadomešča z dobičkom. Ni dovolj, da se sklicujemo na solidarnost: zagotoviti moramo prehransko varnost, dostop do virov in trajnostni razvoj podeželja,« so se glasile papeževe besede.

Združiti učinkovite politike in usklajene ukrepe

In prav zato – je nadaljeval Leon XIV. – je v zgodovinskem trenutku, ki ga zaznamujejo globoke delitve in protislovja, »občutek povezanosti z vezjo sodelovanja odločen poziv k dejanjem«. »Ne smemo se zadovoljiti s tem, da zidove prelepimo z velikimi in privlačnimi plakati. Prišel je čas za obnovljeno zavezanost, ki bo pozitivno vplivala na življenja tistih, ki imajo prazne želodce in od nas pričakujejo konkretna dejanja, ki jih bodo dvignila iz pobitosti. Ta cilj je mogoče doseči le z združevanjem učinkovitih politik ter usklajeno in sinergijsko implementacijo ukrepov.«

»Poziv k skupni hoji v bratski slogi mora postati vodilno načelo, ki usmerja politike in investicije, saj le z iskrenim in stalnim sodelovanjem lahko zgradimo pravično prehransko varnost, ki je dostopna za vse. Samo tako, da si podamo roke, bomo lahko zgradili dostojanstveno prihodnost, v kateri bo prehranska varnost ponovno potrjena kot pravica in ne kot privilegij,« je zatrdil.

Ženske, tihe arhitektke preživetja

Pri tem je papež poudaril nepogrešljivo vlogo žensk v boju proti lakoti in spodbujanju celostnega razvoja: »Ženske so prve, ki skrbijo za manjkajoči kruh, sejejo upanje v brazde zemlje, gnetejo prihodnost z rokami, otrdelimi od dela. V vsakem kotičku sveta so ženske tihe arhitektke preživetja, metodične varuhinje stvarstva. Priznavanje in vrednotenje njihove vloge ni le stvar pravičnosti, ampak je zagotovilo za bolj človeško in trajno prehrano.«

  (ANSA)

Multilateralizem: reševati dejanske težave in ne vsiljevati rešitve

Izpostavljena je bila tudi »pomembnost multilateralizma ob soočanju s škodljivimi skušnjavami, ki se v večpolarnem in vse bolj medsebojno povezanem svetu ponavadi pojavljajo kot avtokratske«. Kot je dejal sveti oče, je zato nujno treba premisliti načine mednarodnega sodelovanja.

»Ne gre zgolj za opredelitev strategij ali postavljanje podrobnih diagnoz. Kar najrevnejše države upajo, je, da se njihovi glasovi slišijo brez filtrov, da se zares prepozna njihovo pomanjkanje in se jih upošteva pri reševanju njihovih dejanskih problemov, ne da bi se vsiljevale rešitve, izdelane v oddaljenih pisarnah, na srečanjih, kjer prevladujejo ideologije, ki pogosto ignorirajo kulture prednikov, verske tradicije ali običaje, globoko zakoreninjene v modrosti starejših. Bistveno je zgraditi vizijo, ki bo vsakemu akterju na mednarodnem prizorišču omogočila, da se učinkoviteje in hitreje odzove na resnične potrebe tistih, ki smo jim poklicani služiti s svojim vsakodnevnim prizadevanjem.«

  (@Vatican Media)

Z opuščanjem lastnih dejanj postanemo sokrivci

Leon XIV. je ob koncu govora spomnil še na ljudi, ki so obsojeni na smrt in trpljenje v Ukrajini, Gazi, na Haitiju, v Afganistanu, Maliju, Srednjeafriški republiki, Jemnu in Južnem Sudanu.

»Mednarodna skupnost se ne more obrniti na drugo stran. Njihova bolečina mora postati naša. Ne moremo si prizadevati za pravičnejše družbeno življenje, če se nismo pripravljeni osvoboditi apatije, ki upravičuje lakoto, kot da bi bila to glasba v ozadju, na katero smo se navadili, kot nerešljiv problem ali odgovornost nekoga drugega. Ne moremo prositi drugih, naj ukrepajo, če sami ne izpolnjujemo svojih obveznosti. Z opuščanjem svojih dejanj postanemo sokrivci pri spodbujanju krivice. Ne moremo upati na boljši svet, svetlo in mirno prihodnost, če nismo pripravljeni deliti tega, kar smo sami prejeli. Šele takrat bomo lahko – z resnico in pogumom – zatrdili, da nismo nikogar pustili zadaj.«

Lakota po veri, upanju in ljubezni

Izzivi, ki so pred nami, so ogromni, a prav tako je ogromen naš potencial in možnosti delovanja. »Lakota ima veliko imen in obtežuje celotno človeško družino. Vsak človek hrepeni ne le po kruhu, ampak tudi po vsem, kar mu omogoča zrelost in rast k sreči, za katero je bilo vse ustvarjeno. Obstaja lakota po veri, upanju in ljubezni, ki se jo mora usmeriti v vsesplošen odgovor, ki smo ga poklicani uresničiti skupaj. Ne utrudite se torej danes prositi Boga za pogum in moč, da bi nadaljevali delo za pravičnost, ki bo prinesla trajne in koristne rezultate,« je še dejal papež Leon XIV..