Leon XIV.: V oznanjevanje evangelija vključimo starejše, da bodo tudi oni postali pričevalci upanja

Leon XIV.

Govor svetega očeta Leona XIV. 
udeležencem II. mednarodnega kongresa 
o pastorali starejših 
3. oktober 2025 
--- 
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir naj bo z vami. 
Dober dan vsem in dobrodošli! 
--- 
Eminenca, ekscelence, dragi duhovniki, bratje in sestre! Pozdravljam vas in sem vesel, da se srečamo ob priložnosti II. mednarodnega kongresa o pastorali starejših, ki ga organizira Dikasterij za laike, družino in življenje.

Tema kongresa – »Vaši starejši bodo sanjali!« (Gl 3,1) – se sklicuje na besede preroka Joela tako drage papežu Frančišku, ki je pogosto govoril o nujnosti zaveze med mladimi in starejšimi, navdihnjene s »sanjami« tistih, ki dolgo živijo in obogatene z »vizijami« tistih, ki se odpravljajo na veliko pustolovščino življenja.[1] V navedenem odlomku prerok napoveduje splošno izlitje Svetega Duha, ki ustvarja enotnost med generacijami in vsakemu podeljuje različne darove. 

V našem času so odnosi med generacijami žal pogosto zaznamovani z razkolom in nasprotji, ki jih postavljajo ene proti drugim. Starejšim se na primer očita, da v svetu dela ne puščajo prostora mladim ali da porabljajo preveč gospodarskih in socialnih virov na račun drugih generacij, kot da bi bila dolgoživost krivda.

Gre za načine razmišljanja, ki razkrivajo zelo pesimistične in konfliktne poglede na življenje. Starejši ljudje so dar in blagoslov, ki ga je potrebno sprejeti, podaljšanje življenja pa je pozitivno dejstvo, celo eden od znakov upanja našega časa povsod po svetu. Seveda je to tudi izziv, saj je naraščajoče število starejših ljudi zgodovinsko gledano nov pojav, ki od nas zahteva novo razločevanje in razumevanje.

Starost je predvsem koristen opomin na univerzalno dinamiko življenja. Danes prevladujoča miselnost daje vrednost bivanju, če ta prinaša bogastvo ali uspeh, če izvršuje moč ali avtoriteto, pri tem pa pozablja, da je človek vedno omejeno in pomoči potrebno bitje. Krhkost, ki se kaže pri starejših, nas opominja na splošno znano dejstvo: zato jo tisti, ki gojijo svetovne iluzije, skrivajo ali odrivajo, da ne bi imeli pred očmi podobe tega, kar neizogibno bomo. Zdravilno se je zavedati, da je staranje »del čudesa, da smo«[2]. Ta krhkost, »če imamo pogum, da jo priznamo«, da jo objamemo in skrbimo zanjo, »je most do nebes«.[3] Namesto, da se sramujemo človeške slabosti, bomo namreč pripravljeni prositi za pomoč brate in Boga, ki kot Oče bdi nad ustvarjeninami. Starejši nas učijo, da »odrešitev ni v samostojnosti, ampak v ponižnem priznavanju lastnih potreb in v sposobnosti, da jih svobodno izrazimo«, tako da »merilo naše človeškosti ni v tem, kar lahko dosežemo, ampak v sposobnosti, da se pustimo ljubiti in, kadar je potrebno, tudi pomagati«.[4]

Čeprav se lahko zdi čudno, se starost žal vedno pogosteje pojavlja kot nekaj, kar nas preseneti in nas najde nepripravljene. Cerkev je poklicana, da zajame iz Svetega pisma, modrosti očetov in izkušenj svetnikov, da ponudi ustrezna orodja za razumevanje starosti, da jo lahko živimo v  krščanskem duhu, ne da bi pričakovali, da bomo ostali vedno mladi in ne da bi se prepustili malodušnosti. V tem smislu so dragocene kateheze, ki jih je papež Frančišek posvetil tej temi leta 2022, ko je razvil pravo duhovnost starejših. Iz njih lahko črpamo za oblikovanje kakovostnega pastoralnega dela. 

Danes imajo mnogi ljudje, ob koncu delovne dobe priložnost, da živijo vse daljše obdobje dobrega zdravja, ekonomskega blagostanja in več prostega časa. Imenujejo se »mlajši starejši«: pogosto so tisti, ki redno obiskujejo bogoslužje in vodijo župnijske dejavnosti, kot so kateheza in različne oblike pastoralnega dela. Pomembno je, da za njih najdemo ustrezen jezik in ustrezne pobude, da jih vključimo ne le kot pasivne prejemnike evangelizacije, ampak kot aktivne subjekte in da skupaj z njimi, ne namesto njih, odgovorimo na vprašanja, ki nam jih postavljatata življenje in evangelij.

Srečujemo se lahko z različnimi situacijami: nekateri ljudje v pozni starosti prvič slišijo o veri; drugi so v mladosti spoznali Boga in Cerkev, vendar so se kasneje oddaljili; spet drugi so vztrajali v krščanskem življenju. Za vse mora biti pastorala starejših evangelizacijska in misijonarska, ker Cerkev je vedno poklicana, da oznanja Jezusa, ki je Kristus Zveličar, vsakemu moškemu in ženski, v vsaki starosti in v vsakem življenjskem obdobju.

Kjer so starejši osamljeni in zavrženi, jim bo potrebno prinesti veselo novico o Gospodovi nežnosti, da skupaj z njimi premagamo temo osamljenosti, veliko sovražnico življenja starejših. Naj nihče ne bo zapuščen! Naj se nihče ne počuti neuporaben! Tudi preprosta molitev, izrečena doma z vero, prispeva k dobremu Božjega ljudstva in nas združuje v duhovno občestvo. Ta misijonarska naloga zadeva vse nas, naše župnije in še posebej mlade, ki lahko postanejo priče bližine in medsebojnega poslušanja tistih, ki so v življenju pred njimi. 

V drugih priložnostih bo misijonarsko oznanilo starejšim pomagalo srečati Gospoda in njegovo Besedo. S staranjem se namreč pri mnogih ponovno pojavi vprašanje o bivanjskem smislu, kar ustvarja priložnost za iskanje pristnega odnosa z Bogom in poglobitev lastne poklicanosti k svetosti.

Predragi, vedno imejmo v mislih, da je oznanjevanje evangelija glavna naloga naše pastorale. Če v to misijonarsko dinamiko vključimo starejše, bodo tudi oni postali pričevalci upanja, zlasti s svojo modrostjo, pobožnostjo in izkušnjami. Zato prosim za materinsko priprošnjo Device Marije in vas spremljam s svojim blagoslovom. Hvala!

[1] Prim. Frančišek, La saggezza del tempo, Rim 2018, 9. 
[2] Pridiga pri sveti maši ob jubileju mladih (3. avgust 2025). 
[3] Kateheza o Jezusu Kristusu, našem upanju. Jezusova velika noč. 5. Križanje. »Žejen sem« (Jn 19,28) (3. september 2025). 
[4] Prav tam.