Papež Leon XIV: Za poučevanje ni dovolj znanje, potrebna je ljubezen
Vatican News
Cerkev je mati in učiteljica
Sveti oče je navzoče uvodoma spomnil na besede papeža Janeza XXIII., da je Cerkev mati in učiteljica, oni pa pomagajo »utelešati njeno obličje številnim učencem in študentom«, s katerimi se srečujejo ter se posvečajo njihovi vzgoji in izobraževanju. »Zahvaljujoč svetlemu ozvezdju karizem, metodologij, pedagogik in izkušenj, ki jih predstavljate, ter zahvaljujoč vaši "polifonični" zavzetosti v Cerkvi, v škofijah, kongregacijah, redovnih skupnostih, združenjih in gibanjih milijonom mladim zagotavljate primerno formacijo; pri prenosu humanističnega in znanstvenega znanja v središču vedno ohranjate dobrobit človeka.
Tudi jaz sem bil učitelj v vzgojno-izobraževanih ustanovah reda svetega Avguština. Zato bi rad z vami podelil svojo izkušnjo ter omenil štiri vidike nauka "doktorja milosti" (Doctor Gratiae), ki so po mojem mnenju temeljni za krščansko vzgojo: notranjost, enost, ljubezen in veselje. To so načela, za katera bi želel, da bi postala temelji poti, ki jo bomo prehodili skupaj, tako da bo to srečanje začetek skupnega potovanja rasti in medsebojne obogatitve.«
Formacija: skupna pot učencev in učiteljev
»Glede notranjosti sveti Avguštin pravi, da "zven naših besed udarja v ušesa, a Učitelj je znotraj" (Deset govorov o Prvem Janezovem pismu 3,13), ter doda: "Tisti, ki jih Sveti Duh ne poučuje v njihovi notranjosti, se vrnejo nepoučeni" (ibid.). Tako nas spominja, da je napačno misliti, da za poučevanje zadoščajo lepe besede ali dobre učilnice, laboratoriji in knjižnice. To so samo sredstva in fizični prostori, ki so vsekakor koristni, vendar je Učitelj znotraj. Resnica ne kroži prek zvokov, sten in hodnikov, ampak v globokem srečanju oseb, brez katerega je vsak vsak vzgojno-izobraževalni projekt obsojen na neuspeh.
Živimo v svetu, kjer prevladujejo zasloni in pogosto površinski tehnološki filtri, ter v katerem učenci potrebujejo pomoč, da lahko vstopijo v stik z lastno notranjostjo. In ne samo oni. Tudi za učitelje in vzgojitelje, ki so pogosto utrujeni in preobremenjeni z birokratskimi obveznostmi, obstaja resnična nevarnost, da pozabijo to, kar je sv. Janez Henrik Newman povzel z izrazom cor ad cor loquitur ("srce govori srcu") in kar je sv. Avguštin priporočal z besedami: "Ne glej navzven. Vrni se vase. Resnica prebiva v tvoji notranjosti" (De vera religione 39, 72). To so izrazi, ki vabijo, da na formacijo gledamo kot na pot, po kateri učitelji in učenci hodijo skupaj (prim. sv. Janez Pavel II., Apostolska konstitucija Ex corde Ecclesiae, 15. avgust 1990, 1), zavedajoč se, da ne iščejo zaman, ampak da morajo po tem, ko so našli, še naprej iskati. Samo to ponižno in skupno prizadevanje – ki se v šolskem kontekstu kaže kot vzgojno-izobraževalni projekt – lahko učence in učitelje približa resnici.«
Enost in vzajemnost
V nadaljevanju je sveti oče spregovoril o besedi enost ter spomnil na svoje geslo In Illo unum (V edinem Kristusu smo eno). »Tudi to je avguštinski izraz (prim. Ennaratio in Psalmum 127, 3), ki spominja, da samo v Kristusu resnično najdemo enost, kot člani, združeni z Glavo, in kot sopotniki na poti nenehnega učenja življenja.
Ta razsežnost "z", ki je nenehno prisotna v spisih svetega Avguština, je temeljna v vzgojnih kontekstih, kot izziv za "decentraliziranje" ter kot spodbuda za rast. Zato sem se odločil, da bom nadaljeval in aktualiziral projekt globalnega vzgojnega dogovora, ki je bil ena od preroških intuicij mojega cenjenega predhodnika, papeža Frančiška. Kakor uči učitelj iz Hipona, nam naše bitje ne pripada: "Tvoja duša – pravi – […] ni več tvoja, ampak pripada vsem bratom« (Ep. 243, 4, 6). In če je to res v splošnem smislu, velja to še bolj v vzajemnosti, ki je značilna za vzgojo-izobraževalne procese, v katerih podelitev znanja ne more biti drugega kot veliko dejanje ljubezni.«
Poučevanje nikoli ne more biti ločeno od ljubezni
Ob tem se je papež navezal na tretjo besedo, ki je bistvena za vzgojo, ljubezen, ter omenil naslednji stavek svetega Avguština: »Ljubezen do Boga je prva zapovedana, ljubezen do bližnjega pa je prva, ki jo je treba udejanjati« (In Evangelium Ioannis Tractatus 17, 8). »Na področju formacije bi se lahko torej vsakdo vprašal, kakšno je prizadevanje za odzivanje na najbolj nujne potrebe; kakšno je prizadevanje za gradnjo mostov dialoga in miru, tudi znotraj učiteljskih skupnosti; kakšna je sposobnost premagovanja predsodkov ali omejenih pogledov; kakšna je odprtost v procesih skupnega učenja; kakšno je prizadevanje, da bi prišli naproti in odgovorili na potrebe najbolj ranljivih, revnih in izključenih. Za poučevanje ni dovolj podeliti znanje: potrebna je ljubezen. Le tako bo znanje koristno za tiste, ki ga prejemajo, samo v sebi ter tudi in predvsem zaradi ljubezni, ki jo prenaša. Poučevanje nikoli ne more biti ločeno od ljubezni in trenutna težava naših družb je ta, da ne znajo več dovolj ceniti velikega prispevka, ki ga učitelji in vzgojitelji dajejo skupnosti. Vendar bodimo previdni: škodovati socialni in kulturni vlogi vzgojiteljev pomeni zastaviti lastno prihodnost, kriza prenosa znanja pa prinaša s seboj krizo upanja.«
Pravi učitelji poučujejo z nasmehom
Zadnja ključna beseda, o kateri je spregovoril sveti oče, pa je bila veselje. »Pravi učitelji poučujejo z nasmehom in njihov cilj je, da v globini duše svojih učencev prebudijo nasmehe. Danes je v naših vzgojno-izobraževalnih okoljih zaskrbljujoče, da se povečujejo simptomi razširjene notranje krhkosti v vseh starostnih skupinah. Ne smemo si zatiskati oči spričo teh tihih prošenj za pomoč, ampak si moramo prizadevati, da odkrijemo njihove globoke razloge. Zlasti umetna inteligenca s svojim tehničnim, hladnim in standardiziranim znanjem lahko še dodatno izolira učence, ki so že sicer izolirani, ter jim daje iluzijo, da ne potrebujejo drugih, ali, še huje, občutek, da niso vredni drugih. Vloga vzgojiteljev pa je človeška zavzetost, in samo veselje vzgojnega procesa je povsem človeško, "plamen, ki združuje duše in iz mnogih naredi eno" (Sveti Avguštin, Izpovedi, IV, 8,13).
Zato, predragi, vas vabim, da te vrednote – notranjost, enoost, ljubezen in veselje – postanejo "ključne točke" vašega poslanstva v odnosu do vaših učencev, pri tem pa se spominjajte Jezusovih besed: "Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili" (Mt 25,40). Bratje in sestre, zahvaljujem se vam za dragoceno delo, ki ga opravljate! Iz srca vas blagoslavljam in molim za vas.«
