Papež Leon XIV. nagovoril udeležence jubileja Romov, Sintov in Caminantov ter odgovarjal na vprašanja otrok
Leon XIV.
Govor svetega očeta Leona XIV.
udeležencem jubileja Romov, Sintov in Caminantov
18. oktober 2025
Dragi bratje in sestre Romi, Sinti in Caminanti, dobrodošli!
O Del si tumentsa! Gospod bodi z vami!
V Rim ste prišli iz vseh delov Evrope – nekateri celo izven Evrope – kot romarji upanja v tem jubileju. S svojo prisotnostjo nas spominjate, da je »upanje potujoče« – naslov našega srečanja – in danes se vsi čutimo pripravljeni na pot zaradi darila, ki ga prinašate s seboj papežu: vaše močne vere, vašega neomajnega upanja samo v Boga, trdnega zaupanja, ki se ne vda naporom življenja, ki pogosto poteka na robu družbe.
Naj bo Kristusov mir v vaših srcih, bratje in sestre Romi, Sinti in Caminanti! In naj bo mir tudi v srcih številnih pastoralnih delavcev, ki so tukaj prisotni in neutrudno hodijo z vami.
Današnje jubilejno praznovanje se dogaja šestdeset let po zgodovinskem prvem svetovnem srečanju, ki ga je papež sveti Pavel VI. imel z vašimi skupnostmi v Pomezii 26. septembra 1965. Skoraj kot priča tega dogodka danes tukaj stoji kip Naše Gospe, ki jo je papež sam kronal za »Kraljico Romov, Sintov in Caminantov«. V teh šestdesetih letih so se srečanja z mojimi predhodniki dogajala vedno pogosteje, v različnih kontekstih, kar je znamenje živega dialoga in posebne pastoralne skrbi za vas, »ljubljeni del Božjega romajočega ljudstva«. Da, Bog Oče vas ljubi in blagoslavlja, in tudi Cerkev vas ljubi in blagoslavlja.
Vi ste lahko žive priče osrednjega pomena teh treh stvari: zaupati samo v Boga, se ne navezovati na nobeno posvetno lastnino in izkazovati zgledno vero v besedah in dejanjih. Živeti na ta način ni samoumevno. Učimo se tako, da sprejmemo Božji blagoslov in mu dovolimo, da deluje in spreminja naša srca. »Srce Cerkve je že po svoji naravi solidarno z revnimi, izključenimi in marginaliziranimi, s tistimi, ki veljajo za 'zavržke' družbe. […] V srcu vsakega vernika je potreba po tem, da slišimo tisti krik, ki prihaja iz osvobajajočega dela same milosti v vsakem od nas; zato to ni poslanstvo, ki je rezervirano le za nekatere« (Apostolska spodbuda Dilexi te, 111).
Skoraj tisoč let ste bili romarji in nomadi v kontekstu, ki je postopoma gradil razvojne modele, ki so se v mnogih pogledih izkazali za nepravične in nevzdržne. Zaradi tega so vas tako imenovane »progresivne« družbe dosledno zavračale in vas vedno marginalizirale na obrobja mest, na obrobja pravic, na obrobja izobraževanja in kulture. Vendar je prav model družbe, ki vas je marginaliziral in vas naredil za popotnike, brez miru in dobrodošlice – najprej v sezonskih prikolicah, nato v barakarskih naseljih na obrobju mest, kjer včasih še vedno živite brez elektrike ali vode – tisto, kar je v zadnjem stoletju ustvarilo največje družbene krivice po vsem svetu: ogromne ekonomske neenakosti med posamezniki in prebivalstvom, finančne krize brez primere, okoljske katastrofe in vojne.
Vendar pa mi, v veri v Jezusa Kristusa, vemo, da je »kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postal vogelni kamen« (Mt 21,42), zato smo vse bolj trdni v prepričanju, da so prav vrednote, ki jih revni zagovarjajo z velikim dostojanstvom in ponosom, tiste, na katere se moramo vsi ozirati, da bi spremenili smer. Vaša prisotnost na obrobjih Zahoda je pravzaprav znamenje, na katerega je treba pokazati pri odpravljanju mnogih struktur greha, za dobro in napredek človeštva k mirnejšemu in pravičnejšemu sobivanju, v harmoniji z Bogom, stvarstvom in z drugimi.
Papež Benedikt XVI. vam je ob srečanju z vami leta 2011 dejal, da »ste ljudstvo, ki v preteklih stoletjih ni živelo po nacionalističnih ideologijah, si ni prizadevalo posedovati zemlje ali prevladovati nad drugimi ljudstvi.« Tudi danes se osvobodite vsake skušnjave posedovanja, vsake nepravične navezanosti na stvari, ostanite potujoči v Duhu, ubogi v duhu in zato blagoslovljeni.
»Etnične skupine, ki so razvile kulturni zaklad, tako da so ostale povezane z naravo, z močnim občutkom skupnosti, zlahka zaznavajo naše sence, ki jih mi ne prepoznamo sredi tako imenovanega napredka.« Zato vas danes pozivam: ne obupajte! S tem, ko ste bližje Kristusovemu stanju, ubogemu in ponižanemu, spominjate človeštvo na »paradigmo krščanskega življenja«.
Spodbujam vas, da verjamete v zveličavno lepoto, ki jo prinašata vaša kultura in vaše popotniško stanje. Papež Frančišek vas je leta 2019 ganljivo pozval: »Prosim vas, da imate večje, še širše srce: brez zamer. In da greste naprej z dostojanstvom: z dostojanstvom družine, dostojanstvom dela, dostojanstvom zaslužka za vsakdanji kruh – to vas žene naprej – in z dostojanstvom molitve.« Naj bo dostojanstvo dela in dostojanstvo molitve vaša moč, da podrete zidove nezaupanja in strahu.
Zdi se mi, da to, kar sem pravkar povedal, poudarja resnično poslanstvo, ki ga imate v Cerkvi. Že papež Benedikt XVI. je poudaril, da »ste tudi vi poklicani, da dejavno sodelujete v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve.« In še pred kratkim vas je papež Frančišek na srečanju z vami junija 2019 v Blaju v Romuniji pozval: »Kot ljudstvo imate vodilno vlogo in se ne smete bati deliti in ponuditi tistih posebnih značilnosti, ki vas sestavljajo in zaznamujejo vašo pot ter ki jih tako obupno potrebujemo.«
Zato se danes strinjam s povabilom svojih predhodnikov: bodite protagonisti epohalne spremembe, ki se dogaja, hodite skupaj z drugimi ljudmi dobre volje tam, kjer se nahajate, premagujte medsebojno nezaupanje, oznanjajte lepoto svoje kulture, podelite z drugimi vero, molitev in kruh, ki je sad poštenega dela.
Nazadnje se zahvaljujem Dikasteriju za celostni človeški razvoj in Fundaciji Migrantes za njuna velika prizadevanja za organizacijo tako lepega jubileja in vas, pastoralne delavce z Romi, Sinti in Caminanti, vabim, da z obnovljeno energijo sledite ciljem, ki jih je oblikoval Peti svetovni kongres o pastorali Romov. Še posebej nakazujem na tiste, ki se nanašajo na izobraževanje in poklicno usposabljanje, pastoralo družine in skupnosti, inkulturacijo liturgije in kateheze – vključno z jezikovnim vprašanjem – ter ekumenski in medverski dialog v svetu Romov, Sintov in Caminantov. Nazadnje upam, da bo vsaka škofija razvila ustrezno pastoralno oskrbo za skupnosti Romov, Sintov in Caminantov za resnično celostno človeško rast.
Drage sestre in bratje, naj vas jubilejno romanje okrepi v veri in upanju ter v pogumni hoji po poti evangelija. Naj vas varuje Devica Marija in naj vas spremlja moj blagoslov!
Odgovori Svetega očeta na vprašanja otrok
JUBILEJ ROMOV, SINTOV IN CAMINANTOV
PRVO VPRAŠANJE (v francoščini)
Dober dan, sveti oče. Kako lahko mi, mladi, postanemo boljši Jezusovi prijatelji?
PAPEŽ LEON XIV.
Odgovoril bom v italijanščini, če mi dovolite! Biti boljši Jezusovi prijatelji. Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. In isto vprašanje pomaga odpreti srce. Biti Jezusov prijatelj se začne s tem, da si prijatelj. Zelo pomembno je, da se vsi naučimo biti prijatelji, spoštovati drug drugega in videti, kako lepo je imeti pravo prijateljstvo. Potem biti Jezusov prijatelj pomeni poznati Jezusa. Ne moremo biti prijatelji z nekom, ki ga ne poznamo. Biti prijatelj pomeni poskušati spoznati drugega in da drugi spozna tebe. Zato je dialog z Jezusom, ki poteka predvsem v molitvi, pomemben element. Iskrenost. Nobeno prijateljstvo ni dobro, če ni resnice in iskrenosti. Zato moramo kot mladi videti, kako biti vedno iskreni z resnico v svojem življenju, s svojimi prijatelji. Biti iskren z Jezusom pomeni biti ponižen, vstopiti v dialog z Jezusom v molitvi, z Božjo Besedo. In potem je to pomembna vrednota za vaše življenje, iskati Jezusa tudi v skupnosti. Jezus se nam predstavlja skozi Cerkev, zato ljubiti Jezusa, biti Jezusov prijatelj, pomeni biti prijatelj v Cerkvi: torej življenje v Cerkvi, zakramenti, sveta maša. Iskati pomoč Cerkve je zelo pomembna pot, da smo vedno Jezusovi prijatelji. Hvala.
DRUGO VPRAŠANJE
Dober dan, papež Leon. Rad bi ti povedal nekaj: ali lahko mi otroci odrastemo v svetu brez vojn? Ali lahko kaj storimo, da se to zgodi?
PAPEŽ LEON XIV.
Dobro, hvala za to vprašanje. Za otroke je to zelo pomembno, pa tudi za nas odrasle. Vsi si želimo živeti v svetu brez vojn... [aplavz] To je zate! In seveda moramo vedno poskušati biti nosilci miru, graditelji mostov in trdno prepričani, da je mir mogoč, da to niso le sanje, da lahko živimo v miru. Da bi živeli v miru, moramo tudi mi najti način, kako biti ljudje miru. Če želimo spremeniti svet, moramo začeti pri sebi, pri prijateljih, sošolcih, v družini in med družinami. Zelo pomembno je, da vedno iščemo to sposobnost dialoga, medsebojnega spoštovanja in spodbujanja vrednot, ki nam pomagajo graditi svet miru. Verjamem, da je to mogoče, in upam, da bomo nekega dne vsi našli, videli svet, v katerem vlada mir in v katerem lahko vsi živimo v miru! Hvala.
TRETJE VPRAŠANJE
Papež Leon, kako sprejeti tistega, ki je drugačen? Kako premagati predsodke do tistih, ki pripadajo nepriljubljeni manjšini?
PAPEŽ LEON XIV.
Dobro, dobro, hvala za to vprašanje. V nekem smislu mislim, da je to vprašanje odraslega, ker otroci niso tako zaskrbljeni zaradi tistih, ki so drugačni! Ko otroci vidijo drugega otroka, se želijo igrati z njim, želijo skleniti prijateljstvo, ne skrbi jih različnost, ampak rečejo: »Vsi smo otroci, lahko se igramo skupaj, lahko živimo skupaj v miru«, in to je zelo lepo pri otrocih! Večkrat smo pravzaprav mi odrasli tisti, ki začnemo govoriti: »Ampak on je tak, ona je taka... ta kultura, ta narod... ta vera so drugačni...«, in začnemo ustvarjati določene ločitve, določene sodbe. Mislim, da je res pravičen odnos otroka, Jezus to pravi v evangeliju: »Kdor je kakor otrok, je tisti, ki pripada Božjemu kraljestvu«; zato poskušajmo nekoliko opustiti to razlikovanje med tistimi, ki so drugačni, in začnimo spoštovati vse ljudi. Vsak človek je rojen po Božji podobi. Če je nekdo reven, nekdo prihaja iz bogate družine, nekdo ima premoženje, nekdo pa ne, smo vsi bratje in sestre. Spoštujmo torej to bratstvo vseh in videli bomo, da se bo tudi tam svet lahko spremenil. Hvala.
ČETRTO VPRAŠANJE (ŠPANSKO)
Svetost, rad bi vas vprašal, kaj moramo otroci storiti, da bomo bolj ljubili revne?
PAPEŽ LEON XIV.
Kako bolj ljubiti revne? Če želite, lahko odgovorim v španščini. Prvi del odgovora izhaja iz zadnjega vprašanja, namreč da razlike ustvarjamo mi, odrasli. Vsi smo ljudje, bogati in revni. Ljubiti revne pomeni ljubiti brata, sestro, brez razlikovanja in spoštovati osebo, ker je Božji otrok. Pomeni tudi, da moramo nekoliko opustiti določene predsodke, ki jih morda imamo. Včasih pomislimo: »Ah ne, ne bom se približal, ker ima grdo hišo ali pa sploh nima hiše. Ima to, ono, se ne oblači dobro, po zadnji modi...«. Gospod nas uči nekaj povsem drugačnega. Jezus v evangeliju nikoli ne dela teh razlik. Ljubi vse, želi biti prijatelj vseh. Približuje se vsem. In tu je lekcija, ki se je lahko vsi naučimo: ponudijo ti kos kruha, greš v drugo hišo in morda ti ponudijo gostijo... torej se moramo naučiti sprejeti, kar nam ponujajo, in se približati z odprtim srcem. Ko rečemo, da so vsi ljudje dobri, lahko odkrijemo dobroto v vsakem človeku. Približajmo se drug drugemu – s spoštovanjem človekovega dostojanstva – in priznajmo, da v Božjih očeh ni te razlike. Gospod nas namreč uči, da moramo ljubiti vse, biti prijatelji vsem in ne poskušati izločiti ali se izogibati tistim, ki so zaradi ekonomske ali druge revščine morda nekoliko bolj oddaljeni, da bi se naučili tega: ljubiti vse kot svoje brate in sestre. Hvala.
