Papež: Novi sveti so svetla znamenja upanja, ker so darovali življenje v ljubezni do Kristusa in bratov
Leon XIV.
GOVOR SVETEGA OČETA LEONA XIV.
ROMARJEM, KI SO SE ZBRALI OB KANONIZACIJI
Dvorana Pavla VI.
Ponedeljek, 20. oktober 2025
---
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami!
---
Dragi bratje in sestre, vesel sem, da se srečujemo dan po kanonizaciji sedmih novih svetnikov, s katerimi ste iz različnih razlogov zelo povezani. Pozdravljam vsakega od vas, zlasti kardinale, škofe, redovne predstojnice in civilne oblasti, ki ste danes prisotni. Vesel in slovesni dogodek, ki smo ga praznovali včeraj nas spominja, da skupnost Cerkve vključuje vse vernike, v prostoru in času, v vseh jezikih in kulturah, in nas združuje kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo in tempelj Svetega Duha.
Možje in žene, ki smo jih včeraj razglasili za svetnike, so za vse nas svetla znamenja upanja, ker so svoje življenje darovali v ljubezni do Kristusa in bratov.
Vsi se pridružujemo veselju ljubljenega armenskega naroda, ko gledamo na svetost mučeniškega škofa Ignatiusa Maloyana. Bil je pastir po Kristusovem srcu in v času velikih težav ni zapustil svoje črede, ampak jo je spodbujal, naj se okrepi v veri. Ko so ga prosili, naj se v zameno za svobodo odreče svoji veri, ni okleval in izbral svojega Gospoda, celo do te mere, da je za Boga prelil svojo kri. To me spominja na armenski narod, ki v kamen vklesava križ kot znak svoje trdne vere, trdne kot skala. Naj posredovanje novega svetnika obnovi gorečnost vernikov in prinese sadove sprave in miru za vse.
Globoka vera prebivalcev Papue Nove Gvineje se odseva v svetem Petru To Rotu, ki nam daje navdihujoč primer vztrajnosti in moči pri oznanjevanju evangeljske resnice, kljub težavam in izzivom, celo kljub grožnjam za življenje. Čeprav je bil navaden katehet, je pokazal izjemen pogum, ko je tvegal svoje življenje, da bi tajno opravljal svoje oznanjevalno delo, saj je bilo njegovo pastoralno delo med drugo svetovno vojno prepovedano s strani okupacijskih sil. Hkrati, ko so te oblasti dovolile prakso poligamije, je sveti Peter To Rot odločno branil svetost zakona in se celo spopadel z nekaterimi veljaki. Poslušajmo njegove besede v obilici sovražnosti: »To je za nas zelo težko obdobje in vsi se bojimo. Toda Bog, naš Oče, je z nami in skrbi za nas. Moliti moramo in ga prositi, naj vedno ostane z nami.« Dragi bratje in sestre, naj nas zgled svetega Petra To Rota spodbudi, da branimo resnico vere tudi za ceno osebnih žrtev in da se v svojih preizkušnjah vedno zaupamo Bogu.
Dragi bratje in sestre, venezuelski škofje so 7. oktobra objavili pismo ob veselem dogodku, ko sta bila povišana v čast svetništva sin in hčer njihove ljubljene dežele, Jožef Gregor Hernandez Cisneros in sv. Karmela Rendiles, in prosili Gospoda, naj bosta močna spodbuda, da se vsi Venezuelci združijo in se prepoznajo kot sinovi in bratje iste domovine, ter tako razmišljajo o sedanjosti in prihodnosti v luči kreposti, ki sta jih ta svetnika živela na junaški način.
Vprašati bi se morali: katere so te kreposti, ki bi nas morale motivirati? Gotovo vera. Bog je bil prisoten v njunem življenju in ga spreminjal, tako da je preprosto življenje navadnega človeka, kot je vsak od nas, spremenil v luč, ki je v vsakdanjem življenju vse osvetljevala z novo svetlobo. Nato nedvomno krepost upanja: če je Bog naša večna nagrada, se naši napori in boji ne morejo končati s cilji, ki so ne le nevredni in ponižujoči, ampak tudi minljivi. Nazadnje, ljubezen, ki izhaja iz sprejemanja in podeljevanja prejetega daru, ki nam pomaga odkriti pravi smisel življenja in nas poziva, da ga gradimo s služenjem bolnim, revnim in najmanjšim.
Kako nam lahko razmišljanje o teh vrlinah pomaga v sedanjem trenutku? Lahko nam pomaga, če v teh dveh velikih osebnostih vidimo predvsem osebi, ki sta nam zelo podobni, ki sta živeli s težavami, ki nam niso tuje, in ki jih lahko sami rešujemo tako, kot sta jih reševala ona, če sledimo njunemu zgledu. Poleg tega moramo upoštevati, da je tisti, ki živi ob meni – tako kot jaz, tako kot ona – poklican k isti svetosti, zato ga moram najprej videti kot brata, ki ga moram spoštovati in ljubiti, s katerim delim pot življenja, se podpiramo v težavah in z radostjo skupaj gradimo Božje kraljestvo.
Hvalimo Gospoda tudi za sestro Marijo Troncatti, sveto salezijanko, ki je svoje življenje posvetila službi avtohtonim prebivalcem Ekvadorja. S povezovanjem medicinske strokovnosti in strasti za Kristusa, je ta velikodušna misijonarka zdravila telesa in srca tistih, ki jim je pomagala, z ljubeznijo in močjo, ki ju je črpala iz vere in molitve. Njeno resnično neutrudno delo je za nas primer ljubezni, ki se ne vda v težavah, ampak jih spreminja v priložnosti za brezpogojno in popolno darovanje sebe.
V svoji previdnosti je Bog podaril Cerkvi sestro Vincencijo Marijo Poloni, ustanoviteljico sester usmiljenja. Njena karizma priča o Jezusovem sočutju do bolnikov in odrinjenih na rob družbe. Svetnica Vincencija, ki je svojo socialno zavezanost hranila z globoko evharistično duhovnostjo in marijansko pobožnostjo, nas spodbuja, da vztrajamo v vsakdanjem služenju najbolj ranljivim: prav tam namreč cveti svetost življenja!
Ta preobrazba, ko Božja milost deluje v srcu, najde v Bartolu Longu primer posebne intenzivnosti. Po spreobrnjenju iz življenja, oddaljenega od Boga, je vso svojo energijo posvetil delom telesnega in duhovnega usmiljenja, spodbujal vero v Kristusa in ljubezen do Marije z dejavno ljubeznijo do sirot, revnih in obupanih. V zahvalo svojemu ustanovitelju, naj svetišče v Pompejih ohranja in širi gorečnost svetega Bartola, apostola rožnega venca: iz srca priporočam to molitev vsem, duhovnikom, redovnikom, družinam, mladim. Ko z Marijinim pogledom premišljujemo o Kristusovih skrivnostih, vsak dan sprejemamo evangelij in se učimo, kako ga živeti.
Predragi romarji, želim vam, da se vrnete v svoje dežele s srcem, polnim hvaležnosti, in z gorečo željo, da posnemate nove svetnike. Naj vas spremlja njihova priprošnja in naj vas navdihuje njihov zgled. Z ljubeznijo vam vsem podeljujem apostolski blagoslov.
