Papež o Merryju del Vali: Svetosti se ne meri s primerjanjem, ampak z občestvom
Ena najpomembnejših osebnosti papeške diplomacije 20. stoletja
Rafael Merry del Val se je rodil v Londonu leta 1865 kot sin španskega diplomata in angleške matere. Imel je »svetovljansko otroštvo, kar ga je navadilo na različne jezike in kulture«. »Odraščal je v duhu univerzalnosti, ki jo je kasneje prepoznal kot poslanstvo Cerkve, in ta vzgoja ga je pripravila, da je postal poslušen instrument v diplomatski službi Svetega sedeža v času, zaznamovanem z velikimi izzivi,« je dejal papež.
Že zelo mlad je bil poklican v službo Leona XIII., da bi obravnaval občutljiva vprašanja. Kmalu zatem je bil poslan kot apostolski delegat v Kanado, kjer si je prizadeval za edinost Cerkve in katoliško izobraževanje. Študiral je na Papeški cerkveni akademiji, ki jo je kasneje tudi vodil in kjer je spoznal, da »diplomacija Cerkve cveti, ko se jo živi v duhovniški zvestobi, v zvestobi srca, ki svoje talente ponudi Kristusu in poslanstvu, ki je zaupano Petrovemu nasledniku«.
Bil je star komaj 35 let, ko je bil imenovan za naslovnega nadškofa Niceje. Le nekaj let kasneje, leta 1903, ko je bil star 38 let, ga je sveti Pij X. imenoval za kardinala in ga izbral za svojega državnega tajnika. »Njegova mladost pa ni bila ovira, saj nas zgodovina Cerkve uči, da prava zrelost ni odvisna od let, ampak od primerne doraslosti v Kristusovi polnosti (prim. Ef 4,13). Sledila je pot zvestobe, diskretnosti in predanosti, ki ga je naredila za eno najpomembnejših osebnosti papeške diplomacije 20. stoletja,« je dejal papež.
Litanije ponižnosti
Kardinal Rafael Merry del Val pa je posebej povezan z molitvijo Litanij ponižnosti. »V njih se kaže duh, s katerim je opravljal svojo službo,« je poudaril sveti oče in se v nadaljevanju ustavil pri nekaterih vzklikih, saj predstavljajo smernice za vse, ki nosijo odgovornost v Cerkvi in svetu, še posebej pa za diplomate Svetega sedeža.«
»Želje, da bi me hvalili, osvobodi me, o Jezus!«
»Želja po priznanju je stalna skušnjava za tiste, ki nosijo odgovornost. Kardinal Merry del Val jo je dobro poznal, saj so ga njegova imenovanja postavila v središče svetovne pozornosti. Vendar je v globini svoje molitve prosil, da bi bil osvobojen odobravanja. Vedel je, da je edini pravi uspeh, da lahko vsak dan reče: “Gospod, sem tam, kjer želiš, in delam, kar mi zaupaš danes.” Ta tiha zvestoba, nevidna za oči sveta, je tista, ki ostane in prinaša sadove (prim. Mt 6,4).«
»Želje, da bi se z mano posvetovali, osvobodi me, o Jezus!«
»Bil je blizu Benediktu XV. in Leonu XIII., pa tudi neposredni sodelavec svetega Pija X. Lahko bi se imel za nepogrešljivega, vendar nam je pokazal, kakšna je vloga diplomata: poskrbeti, da se Božja volja izpolni skozi Petrovo službo, ne glede na osebne interese (prim. Flp 2,4). Kdor služi v Cerkvi, ne poskuša uveljaviti svojega glasu, ampak naj govori Kristusova resnica. In v tej odpovedi je odkril svobodo pravega služabnika (prim. Mt 20,26-27).«
»Bojazni, da bi me poniževali, osvobodi me, o Jezus!«
»Po smrti svetega Pija X. je prejel še druge naloge, vendar si je prizadeval nadaljevati s služenjem z enako zvestobo, z mirnostjo tistega, ki ve, da je vsako služenje v Cerkvi dragoceno, če živiš za Kristusa. Na ta način je pokazal, da njegova naloga ni bila piedestal, ampak pot predanosti. Prava avtoriteta ne temelji na nalogah ali nazivih, ampak na svobodi služiti tudi stran od žarometov (prim. Mt 23,11). In kdor se ne boji izgubiti vidnosti, pridobi razpoložljivost za Boga.«
»Želje, da bi me drugi odobravali, osvobodi me, o Jezus!«
»Svoje poslanstvo je skušal živeti zvesto evangeliju in svobodno v duhu, ne da bi se pustil voditi želji po ugajanju, ampak resnici, ki jo vedno podpira ljubezen. Razumel je, da rodovitnost krščanskega življenja ni odvisna od človeškega odobravanja, ampak od vztrajnosti tistih, ki so združeni s Kristusom kot mladika z vinsko trto in obrodijo sad ob pravem času (prim. Jn 15,5).«
Truditi se za svojo svetost in podpirati svetost drugih
Leon XIV. je ob koncu izpostavil še dva stavka, ki povzemata življenje kardinala Rafaela Merryja del Vala. Prvi je njegovo škofovsko geslo, ki ga Sveto pismo pripisuje Abrahamu (prim. 1 Mz 14,21): »Da mihi animas, cetera tolle«, kar pomeni »Daj mi duše, ostalo vzemi«. V oporoki je zahteval, da je to edini napis na njegovem grobu, ki se danes nahaja v kripti bazilike svetega Petra. Pod kupolo, ki hrani spomin na apostola, je želel svoje ime skrčiti na to golo prošnjo. Brez časti, nazivov in življenjepisa: samo klic pastirjevega srca.
Drugi stavek je sklepni vzklik Litanij ponižnosti: »Da bi drugi bili bolj sveti od mene, da le jaz postanem svet, kolikor lahko.«
»Tu je izpostavljen zaklad krščanskega življenja: svetosti se ne meri s primerjanjem, ampak z občestvom. Kardinal je razumel, da se moramo truditi za svojo svetost, medtem ko podpiramo svetost drugih, pri tem pa skupaj hodimo proti Kristusu (prim. 1 Tes 3,12-13). To je logika evangelija in mora biti tudi logika papeške diplomacije: edinost in občestvo, zavedajoč se, da je vsak poklican biti svet, kolikor lahko.«
