Papež posvečenim osebam: Sv. Pavel VI. je vaše poslanstvo opisal kot »domač dialog«

Leon XIV.

V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami!

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli! Vesel sem, da sem z vami, ki predstavljate vse posvečene osebe sveta, v tem tednu vašega jubileja v Rimu. Sprejemam vas z objemom, ki prihaja iz srca in ki želim, da doseže najbolj oddaljene kotičke zemlje, kjer vem, da vas lahko najdem. Zlasti ob spominu na to, kar vam je že povedal papež Frančišek, želim tudi sam ponoviti, da vas Cerkev potrebuje, potrebna pa je tudi vsa raznolikost in bogastvo oblik posvečenosti in služenja, ki jih predstavljate (prim. Sporočilo za svetovni dan posvečenega življenja, 2. februar 2023).

S svojo vitalnostjo in pričevanjem življenja, v katerem je Kristus središče in Gospod, lahko prispevate k »prebuditvi sveta« (prim. FRANČIŠEK, Apostolsko pismo vsem posvečenim ob letu posvečenega življenja, 21. november 2014, II, 2). To smo slišali danes zjutraj: da lahko prebudite svet! V tem smislu je potrebno vedno poudarjati, kako pomembno je za vas vse, da ste zakorenjeni v Kristusu. Le tako boste lahko plodno izpolnili svojo poslanstvo in živeli svojo poklicanost, kot del čudovite pustolovščine, da čim bliže sledite Jezusu (prim. CONC. ECUM. VAT. II, Decr. Perfectae caritatis, 1). Združeni z Njim in v Njem med seboj, vaše majhne luči postanejo kot pot svetle poti v velikem načrtu miru in zveličanja, ki ga ima Bog za človeštvo. Zato vas goreče pozivam, hčere in sinove ustanoviteljev in ustanoviteljic, da se »vrnete k srcu«, kot kraju, kjer boste ponovno odkrili iskro, ki je oživila začetke vaše zgodovine in tistim, ki so hodili pred vami, podarila posebno poslanstvo, ki ne mine in ki je danes zaupano vam. Prav v srcu namreč nastaja »paradoksalna povezava med ugotavljanjem vrednosti samih sebe in odprtostjo do drugih, med osebnim srečanjem s seboj in darovanjem sebe drugim« (FRANČIŠEK, okrožnica Dilexit nos, 18). V notranjosti, ki jo gojimo v molitvi in občestvu z Bogom, se ukoreninijo najboljši sadovi dobrega v skladu z redom ljubezni, v polnem spodbujanju edinstvenosti vsakega posameznika, v vrednotenju lastne karizme in v univerzalni odprtosti dejavne ljubezni.

Na te dni ste se pripravljali z dolgim potovanjem po svojih državah, v svojih redovnih ustanovah, družbah in združenjih, v različnih konferencah, navdihnjeni z geslom Romarji upanja na poti miru. V srcu vsakega moškega in ženske našega časa je globoka potreba po upanju in miru; vi, posvečeni in posvečene, pa želite biti njihovi nosilci in priče s svojim življenjem, kot glasniki soglasja z besedo in zgledom, še prej pa kot osebe, ki po Božji milosti nosijo v sebi pečat sprave in edinosti. Samo tako boste lahko v različnih okoljih, v katerih živite in delujete, graditelji mostov in oznanjevalci kulture srečanja (prim. FRANČIŠEK, okrožnica Fratelli tutti, 215), v dialogu, medsebojnem spoznavanju, spoštovanju razlik in s tisto vero, ki vas v vsakem človeku prepoznava kot en sam sveti in čudoviti obraz: Kristusov.

Včeraj zvečer ste se mnogi izmed vas na nekaterih trgih v Rimu pogovarjali z ljudmi, delili osebne izkušnje, gojili bratstvo in pričevali o pomembnih temah, kot so prizadevanje za vsesplošno bratstvo, skrb za najrevnejše in skrb za stvarstvo. To so osrednje točke, ki govorijo o vašem vsakdanjem prizadevanju za ustvarjanje in spodbujanje okolij in struktur bratstva, kjer naj bo premagana revščina, kjer naj bo v središču človekovo dostojanstvo in kjer naj se prisluhne kriku »skupnega doma«. To so področja služenja, za katera je posvečeno življenje skozi stoletja vedno kazalo posebno zanimanje in skrb ter za katera vaše skrito vsakdanje delovanje še danes priča o posebni pozornosti. Nadaljujte tako: bodite varuhi in spodbujevalci te velike tradicije, za dobro bratov!

Kljub temu bi vas rad povabil, da razmislite o še eni temi, ki je pomembna za Cerkev našega časa: o sinodalnosti in vas spodbudil, da ostanete zvesti poti, po kateri vsi hodimo. Sveti Pavel VI. je o njej spregovoril s čudovitimi besedami. Zapisal je: »Kako bi si želeli, da bi v polnosti vere, ljubezni in del uživali v tem domačem dialogu; kako bi si želeli, da bi bil intenziven in domač! Kako bi si želeli, da bi bil občutljiv za vse resnice, vse vrline, vse resničnosti našega doktrinarnega in duhovnega izročila! Kako bi si želeli, da bi bil iskren in ganljiv v svoji pristni duhovnosti! Kako bi si želeli, da bi bil pripravljen sprejeti raznolike glasove sodobnega sveta! Kako sposoben bi bil narediti katoličane resnično dobre, modre, svobodne, mirne in močne ljudi!« (okrožnica Ecclesiam suam, 6. avgust 1964, 117). To je opis navdušujočega poslanstva: »domač dialog«, ki je danes zaupan tudi vam, pravzaprav posebej vam, za nenehno obnovo Kristusovega telesa v odnosih, procesih in metodah. Vaše življenje, sam način, kako ste organizirani ter pogosto mednarodni in medkulturni dejanski značaj vaših družb, vas namreč postavlja v privilegiran položaj, da lahko vsak dan živite vrednote, kot so medsebojno poslušanje, sodelovanje, izmenjava mnenj in sposobnosti, skupno iskanje poti v skladu z glasom Duha.

Glede vsega tega vas Cerkev danes prosi, da ste posebne priče v različnih razsežnostih življenja, predvsem tako, da hodite v skupnosti z vso veliko Božjo družino, jo občutite kot Mater in Učiteljico, z njo delite veselje svojega poklica in, kjer je potrebno, premagujete razdeljenost, odpuščate krivice, ki ste jih utrpeli in prosite za odpuščanje za zaprtost, ki jo narekuje zagledanost vase. Delajte na tem, da boste dan za dnem postajali vedno bolj »strokovnjaki za sinodalnost«, da boste njeni preroki v službi Božjega ljudstva.

Na koncu bi vas rad povabil, da z mirno dušo in zaupanjem zrete v prihodnost in se ne bojite sprejemati pogumnih odločitev. V zvezi s tem bi rad opozoril na to, kar je papež Frančišek zapisal v Apostolskem pismu posvečenim osebam ob letu posvečenega življenja. Naše upanje – je zapisal – »ne temelji na številkah ali delih, ampak na Tistem, v katerega smo položili svoje zaupanje (prim. 2 Tim 1,12) in za katerega »ni nič nemogoče« (Lk 1,37). To je upanje, ki ne osramoti in ki bo posvečenemu življenju omogočilo, da bo tudi v prihodnosti pisalo veliko zgodovino, na katero moramo usmerjati svoj pogled. Zavedati se moramo, da nas k temu vodi Sveti Duh, da bi z nami še naprej delal velike stvari« (št. 3). In dodal: »Preučujte obzorja svojega življenja in sedanjega trenutka v budni pozornosti« (prav tam).

Predragi in predrage, nadaljujte svojo pot s tem zaupanjem! Zahvaljujem se vam za vašo zvestobo in za veliko dobro, ki ga delate v Cerkvi in v svetu. Obljubim vam, da se vas bom posebej spominjal v molitvi, in vas iz srca blagoslavljam! Hvala.