Išči

Papež: Rastimo z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj skozi nenehno spreobrnjenje

Papež Leon XIV. se je v sredo, 1. oktobra 2025, udeležil v centru Mariapoli v Castel Gandolfu konference »Raising Hope« (Gojiti upanje) ob deseti obletnici okrožnice Laudato Si’in zbrane tudi nagovoril.

Leon XIV.

Nagovor njegove svetosti papeža Leona XIV. 
udeležencem konference »Raising Hope« 
ob deseti obletnici okrožnice Laudato Si’ 
Centro Mariapoli, Castel Gandolfo 
1. oktober 2025

Drage moje sestre in bratje, mir z vami. Preden nadaljujem z nekaj pripravljenimi besedami, bi se rad zahvalil govorcema pred mano. In rad bi dodal, da če je danes popoldne med nami res akcijski junak, ste to vsi vi, ki skupaj delate, da bi nekaj spremenili.

Ob obhajanju desete obletnice okrožnice Laudato Si' o skrbi za naš skupni dom prisrčno pozdravljam organizatorje, govorce, udeležence in vse, ki so omogočili konferenco »Raising Hope«. Posebej se zahvaljujem gibanju Laudato Si' za podporo širjenju in uresničevanju sporočila papeža Frančiška že od samega začetka.

Ta okrožnica je močno navdihnila Katoliško Cerkev in številne ljudi dobre volje. Izkazala se je za vir dialoga in je spodbudila skupine razmišljanja, akademske programe v šolah in na univerzah ter partnerstva in projekte različnih vrst na vseh celinah. Številne škofije in redovni instituti so se spodbudili k ukrepanju v skrbi za naš skupni dom, s čimer so ponovno pomagali dati prednost revnim in obrobnim. Njen vpliv se je razširil celo na mednarodna srečanja na vrhu, ekumenski in medverski dialog, gospodarske in poslovne kroge ter teološke in bioetične študije. Izraz »skrb za naš skupni dom« je bil vključen tudi v akademske, znanstvene ter politične nagovore in govore.

Papeževe skrbi in priporočila so cenili in sprejeli ne le katoličani, temveč tudi mnogi ljudje zunaj Cerkve, ki se v tem specifičnem zgodovinskem trenutku čutijo razumljene, zastopane in podprte. Njegova analiza situacije (prim. 1. poglavje), predlog paradigme celostne ekologije (prim. 4. poglavje), vztrajen poziv k dialogu (prim. 5. poglavje) in poziv k odpravljanju temeljnih vzrokov težav in »združevanju celotne človeške družine pri iskanju trajnostnega in celostnega razvoja« (št. 13) so vzbudili široko zanimanje. Zahvalimo se našemu nebeškemu Očetu za ta dar, ki smo ga podedovali od papeža Frančiška! Izzivi, opredeljeni v Laudato Si', so danes pravzaprav še bolj aktualni kot pred desetimi leti. Ti izzivi so družbene in politične narave, predvsem pa duhovne narave: kličejo k spreobrnjenju.

Kot ob vsaki tovrstni obletnici se s hvaležnostjo spominjamo preteklosti, a se hkrati sprašujemo, kaj je še treba storiti. Skozi leta smo prešli od razumevanja in preučevanja okrožnice k njenemu udejanjanju. Kaj je treba storiti zdaj, da skrb za naš skupni dom in poslušanje krika zemlje ter revnih ne bosta videti zgolj kot minljivi trendi ali, še huje, da ju ne bomo videli in občutili kot sporna vprašanja? V skladu z okrožnico Laudato Si' je apostolska spodbuda Laudate Deum, objavljena pred dvema letoma, zapisala, da so se »nekateri odločili zmanjševati pomen« (št. 6) vse bolj očitnim znakom podnebnih sprememb, »zasmehovati tiste, ki govorijo o globalnem segrevanju« (št. 7) in celo kriviti revne za tisto, kar jih najbolj prizadene (prim. št. 9).

Poleg širjenja sporočila okrožnice je zdaj pomembneje kot kdaj koli prej, da se vrnemo k srcu. V Svetem pismu srce ni le središče čutenj in čustev, temveč tudi središče svobode. Čeprav srce vključuje razum, ga presega in preoblikuje, vpliva in integrira vse vidike osebe ter njenih temeljnih odnosov. Srce je kraj, kjer ima zunanja resničnost največji vpliv, kjer se odvija najgloblje iskanje, kjer se odkrivajo najbolj pristne želje, kjer se najde končna identiteta in kjer se kujejo odločitve. Le z vrnitvijo k srcu se lahko zgodi resnična ekološka spreobrnitev. Preusmeriti se moramo od zbiranja podatkov k skrbi; in od okoljskega diskurza k ekološki spreobrnitvi, ki preoblikuje tako osebni kot skupnostni življenjski slog. Za vernike se ta spreobrnitev pravzaprav ne razlikuje od tiste, ki nas usmerja k živemu Bogu. Boga, ki ga ne moremo videti, ne moremo ljubiti, medtem ko preziramo njegova bitja. Prav tako se ne moremo imenovati učenci Jezusa Kristusa, ne da bi sodelovali v njegovem pogledu na stvarstvo in njegovi skrbi za vse, kar je krhko in ranjeno.

Dragi prijatelji, naj vas vaša vera navdihuje, da boste nosilci upanja, ki izhaja iz prepoznavanja Božje navzočnosti, ki že deluje v zgodovini. Spomnimo se, kako je papež Frančišek opisal svetega Frančiška Asiškega: »Živel je v preprostosti in čudoviti harmoniji z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj. Kaže nam, kako neločljiva je vez med skrbjo za naravo, pravičnostjo do revnih, predanostjo družbi in notranjim mirom« (Laudato Si’, 10). Naj vsak od nas raste v teh štirih odnosih – z Bogom, z drugimi, z naravo in s samim seboj – skozi nenehno držo spreobrnjenja. Celostna ekologija živi od vseh teh odnosov. Ko si prizadevamo za njih lahko rastemo v upanju ter udejanjamo interdisciplinarni pristop Laudato Si’ in klic k enosti ter sodelovanju, ki iz njega izhaja.

Smo ena družina z enim Očetom, ki daje soncu vzhajati in pošilja dež vsem (prim. Mt 5,45). Živimo na istem planetu in moramo zanj skrbeti skupaj. Zato ponovno pozivam k enosti okoli celostne ekologije in miru! Spodbudno je videti raznolikost organizacij, zastopanih na tej konferenci, pa tudi širok spekter organizacij, ki so se pridružile gibanju Laudato Si’ in Platformi delovanja.

Papež Frančišek je še poudaril, da »najučinkovitejše rešitve ne bodo izhajale zgolj iz individualnih prizadevanj, temveč predvsem iz pomembnih političnih odločitev na nacionalni in mednarodni ravni« (Laudate Deum, 69). Vsi v družbi morajo prek nevladnih organizacij in zagovorniških skupin pritiskati na vlade, da razvijejo in izvajajo strožje predpise, postopke in nadzor. Državljani morajo aktivno sodelovati pri političnem odločanju na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Le tako bo mogoče ublažiti škodo, povzročeno okolju. Tudi lokalna zakonodaja bo učinkovitejša, če bodo sosednje skupnosti podpirale enake okoljske politike (prim. Laudato Si’, 179).

Upam, da bodo prihajajoči mednarodni vrhovi Združenih narodov – konferenca o podnebnih spremembah leta 2025 (COP 30), 53. plenarno zasedanje Odbora za svetovno prehransko varnost in konferenca o vodi leta 2026 – prisluhnili kriku Zemlje in kriku revnih, družin, avtohtonih ljudstev, neprostovoljnih migrantov in vernikov po vsem svetu. Hkrati spodbujam vse, še posebej mlade, starše in tiste, ki delajo v lokalnih in nacionalnih upravah ter institucijah, da prispevajo svojo vlogo pri iskanju rešitev za današnje »kulturne, duhovne in vzgojne izzive« (Laudato Si’, 202) in si vedno vztrajno prizadevajo za skupno dobro. Ni prostora za brezbrižnost ali resignacijo.

Rad bi zaključil z vprašanjem, ki zadeva vsakega od nas. Bog nas bo vprašal, ali smo negovali in skrbeli za svet, ki ga je ustvaril (prim. 1 Mz 2,15), v korist vseh in prihodnjih generacij, in ali smo skrbeli za svoje brate in sestre (prim. 1 Mz 4,9; Jn 13,34). Kakšen bo naš odgovor?

Dragi prijatelji, zahvaljujem se vam za vašo predanost in z veseljem vam vsem izrekam svoj blagoslov. Hvala vam.

sreda, 1. oktober 2025, 18:55