Papež: Ustaviti se ob Božjem grobu pomeni obnoviti vero v Boga, ki drži svoje obljube
»V Rim ste prišli iz različnih delov sveta in to nas spominja, da je romanje del samega začetka vaše zgodovine. Nastali ste namreč z namenom, da varujete Božji grob, skrbite za romarje in podpirate Cerkev v Jeruzalemu. To počnete še danes, s ponižnostjo, predanostjo in duhom požrtvovalnosti, ki zaznamujejo viteške redove, zlasti “s stalnim pričevanjem vere in solidarnosti do kristjanov, ki živijo na svetih krajih” (sv. Janez Pavel II., govor udeležencem jubileja Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu, 2. marec 2000).
Podpora latinskega patriarhata v Jeruzalemu
Papež je izpostavil predvsem znatno pomoč, ki jo brez hrupa in reklame nudijo skupnostim v Sveti deželi ter podpirajo Jeruzalemski latinski patriarhat pri njegovih dejavnostih, kot so semenišče, šole, karitativna dela in druge oblike pomoči, humanitarni in izobraževalni projekti, univerza, pomoč Cerkvam ter pomoč v izrednih situacijah, kot sta pandemija in vojna.
»Z vsem tem dokazujete, da varovanje Kristusovega groba ne pomeni le ohranjati zgodovinsko, arheološko ali umetnostno dediščino, ki sicer je pomembna, ampak podpirati Cerkev, zgrajeno iz živih kamnov (prim. 1 Pt 2,4-5), ki se je rodila okoli njega in še danes živi kot pristno znamenje velikonočnega upanja.«
Ustaviti se ob Gospodovem grobu
In zato je sveti oče želel v nadaljevanju govora izpostaviti tri razsežnosti upanja: zaupno pričakovanje, služenje in zreti v cilj.
»Prva razsežnost je zaupno pričakovanje (prim. Bula Upanje ne osramoti, 4). Ustaviti se ob Gospodovem grobu pomeni obnoviti svojo vero v Boga, ki drži svoje obljube, čigar moči ne more poraziti nobena človeška sila. V svetu, v katerem se zdi, da oblastnost in nasilje, prevladujeta nad ljubeznijo, ste vi poklicani pričevati, da življenje premaga smrt, da ljubezen premaga sovraštvo, da odpuščanje premaga maščevanje in da usmiljenje in milost premagata greh.«
Papež je spodbudil, naj je njihova pomoč na svetih krajih predvsem pomoč v veri, ki bo moškim in ženskam našega časa pomagala »ustaviti se s srcem ob Kristusovem grobu, kjer je bolečina našla odgovor v zaupanju in kjer za tistega, ki zna poslušati, še vedno odmeva oznanilo: “Ne bojte se! Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj. Obujen je bil, kakor je rekel!” (prim. Mt 28,5-6). To pa boste lahko storili tako, da boste srce hranili z intenzivnim zakramentalnim življenjem, poslušanjem in meditacijo Božje besede, osebno in liturgično molitvijo ter duhovno formacijo, za katero red zelo skrbi.«
S služenjem spremeniti znamenja časov v znamenja upanja
Druga razsežnost upanja, o kateri je spregovoril papež, je bilo služenje. Vidimo jo v podobi žena, ki se podajo h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo (prim. Mr 16,1-2). »To je obličje služenja, tako da niti Učiteljeva smrt ne prepreči Mariji Magdaleni, Mariji, Jakobovi materi, in Salomi, da ne bi Zanj poskrbele,« je dejal sveti oče in zbranim obnovil svojo hvaležnost za vse dobro, ki ga opravljalo, in tako nadaljujejo starodavno tradicijo nudenja pomoči, ki je značilna za viteški red.
»Kolikokrat se po zaslugi vašega dela ponovno pojavi žarek svetlobe za posameznike, družine, celotne skupnosti, ki jim grozijo strašne drame na vseh ravneh, zlasti na krajih, kjer je živel Jezus. Vaša karitativna ljubezen jih podpira, saj v njihovih potrebah prepoznava tista znamenja časov, v zvezi s katerimi nas je papež Frančišek pozval, naj jih sprejmemo za svoja in jih spremenimo v znamenja upanja (prim. Bula Upanje ne osramoti, 8).«
Hoditi proti neskončnemu obzorju večnosti
Tretja razsežnost upanja pa je tista, ki nas spodbuja, da gledamo proti cilju. Sveti oče jo je povezal s prizorom, v katerem Peter in Jakob tečeta h grobu (prim. Jn 20,4-10). Na velikonočno jutro, potem ko sta slišala govoriti žene, se naglo odpravita in tečeta k praznemu grobu, da bi »v luči vstajenja obnovila svojo vero v Kristusa«.
»Sveti Pavel uporabi isto podobo, ko govori o svojem življenju kot teku na tekališču, ki pa ni brezciljen, ampak usmerjen v srečanje z Gospodom (prim. 1 Kor 9,24-27). To izraža tudi romanje kot simbol iskanja poslednjega življenjskega smisla (prim. Bula Upanje ne osramoti, 5). Tudi vi ste ga opravili, jaz pa vas vabim, da svoj prihod sem ne živite kot cilj, ampak kot postajo, od koder se boste odpravili na pot proti edinemu resničnemu in dokončnemu cilju: to je popolno in večno občestvo z Bogom v raju. Naj bo to tudi pričevanje bratom in sestram, ki jih boste srečali: povabilo k življenju stvari tega sveta s svobodo in veseljem nekoga, ki se zaveda, da je na poti proti neskončnemu obzorju večnosti.«
Papež je vitezom in damam Viteškega reda Božja groba ob koncu dejal, da jim Cerkev danes ponovno zaupa nalogo, da so varuhi Kristusovega groba: »To bodite v zaupnem pričakovanju, v gorečnosti ljubezni in v veselem vzgibu upanja. Kot je rekel sveti Avguštin kristjanom svojega časa: “Napreduj, napreduj v dobrem […]. Ne zapusti poti, ne obračaj se nazaj, ne ustavi se!” Iz srca vas blagoslavljam in molim za vse vas.«
