Papeževo pismo ob 10. obletnici kanonizacije Ludvika in Zelije Martin

Leon XIV.

Njegovi ekscelenci monsinjorju Brunu Feilletu, škofu Séeza 
Vesel sem, da se vam lahko pridružim v mislih in molitvi skupaj z zbranimi vsemi duhovniki in verniki, ko praznujete 10. obletnico kanonizacije Ludvika in Zelije Martin, prav na kraju, kjer sta se posvetila v svojem zakonskem življenju. Ta dogodek, ker je bil to prvi par, ki je bil kot tak kanoniziran, ima poseben pomen, ker poudarja zakon kot pot do svetosti. Med poklici, h katerim Bog kliče moške in ženske, je zakon eden najplemenitejših in najvzvišenejših. »Ludvik in Zelija sta razumela, da se ne moreta posvetiti navkljub zakonu, temveč skozi, v in po zakonu, in da je treba njun zakon obravnavati kot izhodišče za skupno pot« (kardin Martins, Homilija med beatifikacijo). Sveti par iz Alençona je zato svetel in navdihujoč vzor za velikodušne duše, ki so se podale na to pot ali pa jo nameravajo storiti z iskreno željo, da bi živele lepo in dobro življenje pod Gospodovim pogledom, v veselju in preizkušnji.

Zato upam, da bo ta obletnica priložnost za ozaveščanje o življenju in zaslugah teh neprimerljivih zakoncev in staršev, da bi družine, tako drage Božjemu srcu, a včasih tudi tako krhke in preizkušene, v njih v vseh okoliščinah našle podporo in milosti, potrebne za nadaljevanje poti.

Ludvik in Zelija Martin, nista izpolnila svoje želje, da bi postala svetnika in vzgajala svoje otroke k svetosti, tako da bi se umaknila iz sveta. Svojo dolžnost sta izpolnila v vsakdanjiku življenja. Sta del tiste neizmerne množice svetnikov sosednjih vrat, o katerih je papež Frančišek pogosto govoril. Romarjem, ki obiščejo Alençon – ki ohranja njun ganljiv spomin – ni težko dojeti konkretnega, vsakdanjega okolja, v katerem sta živela starša Martin, ki sta bila vključena v normansko družbo svojega časa prek svoje župnije, poklicnih dejavnosti, del dejavne ljubezni, krogov prijateljstva in seveda družinskega življenja. Vendar ne delajte si utvar: to na videz »običajno« življenje je bilo naseljeno s precej »izjemno« prisotnostjo Boga, ki je bil njuno absolutno središče. »Bog na prvem mestu« je geslo, na katerem sta zgradila ves svoj obstoj.

Poglejte torej vzor para, ki ga sveta Cerkev predstavlja mladim, ki se želijo – morda obotavljajoče – podati na tako čudovito pustolovščino. Gre za vzor zvestobe in pozornosti do drugih, vzor gorečnosti in vztrajnosti v veri, krščanske vzgoje otrok, velikodušnosti pri izvajanju dejavne ljubezni in socialne pravičnosti; vzor zaupanja v preizkušnjah ... Predvsem pa ta zgledni par priča o neizrekljivi sreči in globokem veselju, ki ga Bog podarja od tukaj spodaj in za večnost tistim, ki se podajo na to pot zvestobe in rodovitnosti. V teh nemirnih in dezorientiranih časih, ko se mladim predstavlja toliko nasprotnih modelov zvez, pogosto minljivih, individualističnih in sebičnih, z grenkimi in razočarajočimi sadovi, se družina, kot jo je zamislil Stvarnik, lahko zdi zastarela in dolgočasna. Ludvik in Zelija Martin pričata, da ni tako: bila sta srečna – globoko srečna! – da sta dajala življenje, da sta izžarevala in prenašala vero, da sta videla, kako njuni otroci rastejo in uspevajo pod Gospodovim pogledom. Kakšno veselje je zbrati se v nedeljo po maši okoli mize, kjer je Jezus prvi gost in deli veselje, žalost, načrte in upanje vsakega posebej! Kakšno veselje so ti trenutki skupne molitve, ti dnevi praznovanja, ti družinski dogodki, ki zaznamujejo čas! A tudi kakšna tolažba je biti skupaj v času preizkušenj, združeni s Kristusovim križem, ko se ta pokaže; in končno, kakšno upanje, da se bomo nekega dne ponovno združili v nebeški slavi!

Dragi pari, vabim vas, da pogumno vztrajate na poti, včasih težki in naporni, a svetli, na katero ste se podali. Predvsem pa postavite Jezusa v središče svojih družin, svojih dejavnosti in svojih odločitev. Predstavite svojim otrokom njegovo brezmejno ljubezen in nežnost ter si prizadevajte, da bi ga tudi oni ljubili, kot si zasluži. To je velika lekcija, ki nam jo danes dajeta Ludvik in Zelija in ki jo Cerkev in svet tako zelo potrebujeta. Kako bi Terezija lahko tako ljubila Jezusa in Marijo – in nam nato prenesla tako lep nauk – če se ga ne bi naučila od svojih svetih staršev že od malih nog?

Vse vas, drage družine, zaupam varstvu Ludvika in Zelije Martin ter svete Terezije Deteta Jezusa in Svetega Obličja. Po priprošnji Device Marije za vas vam, Vaša Ekscelenca, in vsem navzočim iz vsega srca podeljujem apostolski blagoslov.

Iz Vatikana, 1. oktobra 2025, na god sv. Terezije Deteta Jezusa in Svetega Obličja 
Leon XIV.