Sveti oče eremitom: Vstopiti v tišino srca, da bi bili blizu drugim in Bogu
Vstopiti v skritost srca
Papež Leon XIV. je razmišljal o poklicanosti v eremitsko življenje v Cerkvi in sedanjem svetu. Izhajal je iz besed, ki jih je Gospod namenil Samarijanki: »Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče« (Jn 4,23).
»Da, Oče v vsakem času išče in kliče moške in ženske, da ga častijo v luči njegovega Duha in v resnici, ki jo je razodel njegov edinorojeni Sin. Kliče ženske in moške, da se v celoti posvetijo Njemu, ga iščejo in poslušajo, ga častijo in kličejo, dan in noč, v skritosti srca. “Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil,” (Mt 6,6). Najprej Gospod kliče, da vstopimo v ta skriti prostor srca in ga potrpežljivo odkrivamo: vabi, naj se notranje potopimo, kar zahteva pot praznenja in odrekanja samemu sebi. Ko vstopimo, nam pravi, naj zapremo vrata slabim mislim, da bi z budnostjo in duhovnim bojem ohranili čisto, ponižno in krotko srce. Šele takrat se lahko zaupno prepustimo intimnemu pogovoru z Očetom, ki prebiva v nas in vidi na skrivnem in nas na skrivnem napolnjuje s svojimi darovi.«
Poklicanost k notranjemu čaščenju in molitvi
To poklicanost k notranjemu čaščenju in molitvi, ki je lastna vsakemu verniku, so eremiti poklicani »živeti na vzoren način, da bi v Cerkvi bili pričevanje o lepoti kontemplativnega življenja«. Po papeževih besedah ne gre za beg iz sveta, ampak za »obnovo srca, da bi bilo sposobno poslušati, da bi postali vir ustvarjalnega in rodovitnega delovanja ljubezni, ki nam jo navdihuje Bog«.
»Ta poziv k notranjosti in tišini, da bi živeli v stiku s sabo, bližnjim, stvarstvom in Bogom, danes potrebujemo bolj kot kdajkoli prej, v tem svetu, ki je vedno bolj odtujen v medijski in tehnološki zunanjosti. Iz tesnega prijateljstva z Gospodom se namreč ponovno rodijo veselje do življenja, čudenje vere in čut za cerkveno skupnost.«
Samota molitve ustvarja občestvo
Sveti oče je zbranim menihom in menihinjam dejal, da jih njihova oddaljenost od sveta ne ločuje od drugih ljudi, ampak jih »povezuje v še globljo solidarnost«. Sveti puščavnik Evagrij Pontski je zapisal: »Menih je tisti, ki je ločen od vseh, a združen z vsemi.« Kot je dodal papež, je to zato, ker »samota molitve ustvarja občestvo in sočutje do vsega človeštva in vsakega človeka«, tako v razsežnosti Duha kot v cerkvenem in družbenem kontekstu, v katerega so postavljeni kot »kvas božanskega življenja«.
Eremiti, oaze občestva z Bogom in brati
Škofijski eremit »je figura, ki je v odprtem odnosu s cerkvenim telesom in telesom zgodovine« (Kongregacija za ustanove posvečenega življenja, Ponam in deserto viam, 10).
»Vaša preprosta prisotnost in vaše molitveno pričevanje postaneta – prek občestva s škofom in bratskih odnosov z župniki – dragocena in rodovitna, saj povečujeta “duhovni dih” krščanske skupnosti. To velja zlasti za notranje predele države, podeželska okolja, kjer so duhovniki in redovniki vedno redkejši, župnije pa z vse manj priložnostmi. Tudi v mestnih okoljih, anonimnih in kompleksnih, zaznamovanih z veliko osamljenostjo, predstavlja eremitska prisotnost oaze občestva z Bogom in brati.«
Spodbujate bližnjega, naj vstopi vase in poišče središče svojega srca
Papež je spomnil, da eremiti ostajajo zvesti dediščini, ki so jo prejeli od cerkvenih očetov, ter varujejo Božjo besedo z molitvijo lectio divina, hvalnicami in molitvijo psalmov, »istočasno pa so poklicani razlagati nove duhovne izzive z ustvarjalnostjo Svetega Duha«.
»Paraklit je namreč ta, ki vas odpira za pogovor z vsemi, ki iščejo smisel in resnico, tako da vas uči deliti in usmerjati njihovo duhovno iskanje, ki je pogosto zbegano. Vsi lahko spodbujate bližnjega, naj vstopi vase, poišče središče svojega srca, kot nas uči papež Frančišek v okrožnici Dilexit nos. Tam, v globini duše, bo lahko vsak odkril ogenj želje po Bogu, ki gori in nikoli ne ugasne, kot nas to uči sveti Avguštin: “Tvoja želja je tvoja molitev; in če je želja stalna, je tudi molitev stalna” (Epistula 130, 18-20). Vi ste varuhi in priče te želje, ki jo potrebuje vsaka oseba, da bi jo vsak lahko odkril in jo v sebi gojil.«
Biti posredniki med krhkim človekom in usmiljenim Očetom
Papež Leon XIV. se je ob koncu na zbrane pri avdienci obrnil z besedami, da »ta naš težavni čas« od njih zahteva, da vstopijo v »skrivnost molitve priprošnje Kristusu za vse človeštvo« ter se postavijo »med človeka, ki je krhek in od zla ogrožen, ter usmiljenega Očeta, ki je vir vsega dobrega«.
»Poklicani, da vztrajate z dvignjenimi rokami in budnim srcem, vedno hodíte v Božji prisotnosti, solidarni s preizkušnjami človeštva. S pogledom, uprtim v Jezusa, in z jadri srca, odprtimi za njegovega Duha življenja, plujte z vso Cerkvijo, ki je naša mati, po viharnem morju zgodovine proti kraljestvu ljubezni in miru, ki ga Oče pripravlja za vse.«
