Sveti oče: Izvorna ljudstva, nenadomestljivi glas v Cerkvi

Spletno srečanje ob jubileju upanja je za izvorna ljudstva in teologe organiziral Svet škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov. Kot pravi papež Leon XIV., je to »lepa priložnost za poglobitev pomena daru, ki nam ga Gospod daje po svoji Cerkvi. Jubilej mora biti za nas predvsem trenutek živega in osebnega srečanja z Gospodom Jezusom, ki je vrata odrešenja (prim. Bula Upanje ne osramoti, 1), priložnost za spravo, hvaležen spomin in skupno upanje ter ne zgolj zunanje praznovanje.«

Staroselska ljudstva, glas cerkvenega občestva

Z načrtovanjem jubilejnih dogodkov je papež Frančišek želel izpostaviti »univerzalnost Cerkve, ki se kaže v mnogih poklicih, različnih starostnih skupinah in življenjskih situacijah: gre za družine, otroke, najstnike, mlade, odrasle in ostarele, posvečene osebe in laiki, tiste, ki služijo v Cerkvi in družbi«. »Ta univerzalnost ne uniformira, ampak sprejema, se pogovarja in se bogati z raznolikostjo ljudstev, na poseben način pa vključuje izvorna ljudstva, katerih zgodovina, duhovnost in izkušnja predstavljajo nenadomestljiv glas cerkvenega občestva,« zapiše Leon XIV..

Po veri smo ljudstvo bratov in sester

Zato je pomembno razumeti, da »prestopiti sveta vrata ni le simbolična gesta, s katero vstopimo v neko lepo svetišče«. Kar želimo, je »po veri se potopiti v sam izvir božje ljubezni in odprto stran Križanega« (prim. Jn 20,27-29). »Po tej veri smo ljudstvo bratov in sester, eno v Enem. V tej Resnici moramo ponovno brati našo zgodovino in našo stvarnost, da bi lahko vstopili v prihodnost z upanjem, h kateremu nas kljub težavam in tegobam kliče sveto leto.«

En Bog je izvor in cilj vesolja

Sveti oče nadaljuje, da takšen pogled lahko pomaga, da bodo izvorna ljudstva »okrepila prepričanje, da je en Bog izvor in cilj vesolja (prim. Rim 11,36), je Prvi med vsemi stvarmi (prim. Kol 1,18); je izvor vse dobrote in zato prvotni vir vsega dobrega, tudi v naših ljudstvih«. Iz te gotovosti vere izvira naše radostno dejanje milosti, ko prestopimo sveta vrata Jezusovega Srca: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je pred stvarjenjem sveta izvolil, da bomo njegovi otroci« (prim. Ef 1,3-5). »To je cilj našega upanja, ne le za nekatere, ampak za vse, tudi tiste, ki smo jih včasih imeli za sovražnike ...«

Svetloba in sence

Sveti oče v nadaljevanju izpostavi, da je »dolga zgodovina evangelizacije, ki jo poznajo naša izvorna ljudstva, polna svetlobe in sence«. Sveti Avguštin, ko govori služabnikom evangelija, pravi: »Če je človek dober, je globoko združen z Bogom in deluje s samim Bogom. Če je hudoben, potem Bog po njem izvaja vidni obred zakramenta in on sam daje nevidno milost. Držimo se tega in med nami ne bo ločitev.« Leon XIV. spodbuja: »Jubilej, ki je dragoceni čas za odpuščanje, nas vabi, naj iz srca odpustimo svojim bratom (prim. Mt 18,35), se spravimo s svojo zgodovino in se Bogu zahvalimo za njegovo usmiljenje do nas.«

Evangelij vsepovsod spreminja in obnavlja

»Na ta način, ko prepoznamo svetlobo in tudi sence naše preteklosti, razumemo, da smo lahko ljudstvo le, če se zares izročimo Božji moči, njegovemu delovanju v nas. On, ki je v vse kulture posejal “semena Besede”, jim daje rast na nov in presenetljiv način, da obrodijo sadove (prim. Jn 15,2).« Papež Leon XIV. se sklicuje na svetega Janeza Pavla II., ki je izpostavil, da »moč evangelija vsepovsod spreminja in obnavlja. Ko prodre v kulturo – kdo se ne bi čudil, ko vidi spremenjene mnoge stvari? Ne bi bilo kateheze, če bi se moral evangelij spremeniti v stiku s kulturami.«

»Zato se v dialogu in s srečanji učimo gledati svet na različne načine, cenimo to, kar je lastno in izvorno vsaki kulturi, in skupaj odkrivajmo obilno življenje, ki ga Kristus daje vsem ljudstvom. To novo življenje nam je dano prav zato, da bi med seboj delili šibkost človeškega stanja, zaznamovanega z izvirnim grehom, in da bi nas dosegla milost Kristusa, ki je za vse prelil svojo kri do zadnje kaplje, da bi mi imeli življenje v obilju (prim. Jn 10,10) ter bi ozdravil in odrešil vse, ki odprejo svoje srce za podarjeno milost.«

Vedno usmerjeni k edinemu Gospodu

Sveti oče izpostavi pomembnost »evangeljske drznosti«, da bi »oznanjali evangelij brez strahu in s svobodnim srcem, ki govori vso resnico, saj je dosledno«, sklicujoč se pri tem na papeža Frančiška. »Izvorna ljudstva morajo v zboru narodov pogumno in svobodno predstavljati svoje človeško, kulturno in krščansko bogastvo. Cerkev sliši njihove glasove in se z njimi bogati, saj imajo nenadomestljivo mesto v čudovitem zboru, kjer vsi vzklikamo: Gospod, večni Bog, radostni ti pojemo, tebe hvalimo. V tej skupni hvalnici se spomnimo tudi evangeljskega poziva, naj se izogibamo skušnjavi, da bi v središče postavili nekaj, kar ni Bog – moč, oblast, tehnologijo ali katero koli drugo ustvarjeno realnost –, da bodo naša srca ostala vedno usmerjena k edinemu Gospodu, ki je vir življenja in upanja.«

Širiti veselje, ki izvira iz srečanja z Jezusom

»Zato za nas, ki se po Božjem usmiljenju imenujemo in smo kristjani, ima vse naše zgodovinsko, socialno, psihološko ali metodološko razločevanje svoj končni smisel v najvišjem poslanstvu, da oznanjamo Jezusa Kristusa, ki je umrl za odpuščanje naših grehov in vstal od mrtvih, da bi bili v njegovem imenu rešeni že na tej zemlji, in ga nato častili z vsem svojim bitjem v nebeški slavi,« zapiše v sporočilu sveti oče in še povabi, naj obnovijo svoje prizadevanje z Gospodovim naročilom: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« Širijo naj veselje, ki izvira iz srečanja z Jezusovim Srcem.