Sveti oče: Posvečene osebe pričujejo o prihodnjih dobrinah
Vatican News
»Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo« (Lk 11,9). Jezus nas s temi besedami vabi, naj se v vseh svojih potrebah zaupno obrnemo na Očeta.
Poslušamo jih, ko obhajamo jubilej posvečenega življenja, zaradi katerega ste prišli sem v velikem številu z mnogih koncev sveta: redovniki in redovnice, menihi in kontemplativne redovnice, člani svetnih ustanov, reda devic, puščavniki in člani »novih ustanov«; prišli ste v Rim, da bi skupaj živeli jubilejno romanje, da bi svoje življenje izročili tistemu usmiljenju, za katerega ste se z redovnimi zaobljubami zavezali, da boste njegovo preroško znamenje; živeti zaobljube pomeni prepustiti se kot otroci v Očetove roke.
»Prositi«, »iskati«, »trkati« – glagoli molitve, ki jih je uporabil evangelist Luka – so znane drže vam, ki ste z udejanjenjem evangeljskih svetov vajeni prositi ne da bi zahtevali, poslušni Božjemu delovanju. Ni naključje, da drugi vatikanski koncil govori o zaobljubah kot o koristnem sredstvu, da bi mogli »prejeti obilnejši sad iz krstne milosti« (Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 44). »Prositi« namreč pomeni v uboštvu prepoznati, da je vse Gospodov dar, in se za vse zahvaljevati; »iskati« pomeni v pokorščini odpreti se, da bi vsak dan odkrili pot, ki ji moramo slediti na poti svetosti, v skladu z Božjimi načrti; »trkati« pomeni prositi in bratom ponuditi prejete darove s čistim srcem ter si prizadevati, da bi vse ljubili s spoštovanjem in zastonjsko.
V tem smislu bi lahko brali besede, ki jih Bog nameni preroku Malahiju v prvem berilu. Prebivalce Jeruzalema imenuje »moja osebna lastnina« (Mal 3,17) in preroku pravi: »Imel bom z njimi usmiljenje, kakor je človek usmiljen do lastnega sina« (ibid.). To so izrazi, ki nas spominjajo na ljubezen, s katero je Gospod, ko nas je poklical, hodil pred nami: priložnost, zlasti za vas, da se spominjate zastonjskosti vaše poklicanosti; od začetkov kongregacij, ki jim pripadate, do sedanjega trenutka, od prvih korakov vaše osebne poti do tega hipa. Mi vsi smo tukaj predvsem zato, ker nas je On hotel in izvolil, od nekdaj.
»Prositi«, »iskati«, »trkati« torej pomeni tudi gledati nazaj na svoje življenje, se v mislih in srcu spomniti vsega, kar je Gospod dopolnil skozi leta, da bi pomnožil talente, da bi pomnožil in prečistil vero, da bi ljubezen postala bolj velikodušna in svobodna. Včasih se je to zgodilo v radostnih okoliščinah, drugič na načine, ki so težje razumljivi, morda skozi skrivnostni talilnik trpljenja: vendar vedno v objemu tiste očetovske dobrote, ki je značilna za njegovo delovanje v nas in po nas, za dobro Cerkve (prim. Lumen gentium, 43).
In to nas privede do drugega razmisleka, o Bogu kot polnosti in smislu našega življenja: za vas, za nas je Gospod vse. In to na različne načine: kot Stvarnik in vir obstoja, kot ljubezen, ki kliče in vprašuje, kot moč, ki spodbuja in vabi k darovanju. Brez Njega nič ne obstaja, nič nima smisla, nič nima vrednosti in vaš »prositi«, »iskati« ter »trkati« v molitvi in v življenju zadeva tudi to resnico. Sveti Avguštin v zvezi s tem opisuje Božjo navzočnost v svojem življenju s čudovitimi podobami. Govori o luči, ki presega prostor; o glasu, ki ga čas ne vzame, o okusu, ki ga požrešnost nikoli ne more pokvariti, o lakoti, ki je sitost nikoli ne more potešiti, in zaključi: »To je, kar ljubim, ko ljubim svojega Boga« (Izpovedi, 10,6.8). To so besede mistika, vendar so zelo blizu tudi našemu življenju, saj izražajo potrebo po neskončnem, ki prebiva v srcu vsakega moškega in ženske na tem svetu. Prav zato vam Cerkev zaupa nalogo, da s tem, ko se odpoveste vsemu, postanete žive priče primata Boga v vašem življenju in da čim bolj pomagate tudi bratom in sestram, ki jih srečujete, gojiti to prijateljstvo.
Zgodovina nas namreč uči, da iz pristne izkušnje Boga vedno izvirajo velikodušni vzgibi ljubezni, kot se je to zgodilo v življenju vaših ustanoviteljev in ustanoviteljic, moških in žensk, ki so bili zaljubljeni v Gospoda ter zato pripravljeni postati »vsem vse« (1 Kor 9,22), brez razlik, na najrazličnejše načine in na najrazličnejših področjih.
Res je, da tudi danes, tako kot v Malahijevih časih, nekateri pravijo: »Prazno je služiti Bogu« (Mal 3,14). Gre za način razmišljanja, ki vodi v resnično paralizo duše, zato se človek zadovolji z življenjem, sestavljenim iz bežnih trenutkov, površinskih in prekinjenih odnosov, kratkotrajnih modnih trendov, vse to pa v srcu pušča praznino. Da bi bil človek resnično srečen, ne potrebuje tega, ampak konsistentne, trajne, trdne izkušnje ljubezni; in vi, s svojim zgledom posvečenega življenja, kot bujna drevesa, o katerih smo peli v psalmu (prim. Ps 1,3), lahko v svetu širite kisik takšnega načina ljubezni.
Vendar pa obstaja še zadnja razsežnost vašega poslanstva, ob kateri bi se rad zaustavil. Slišali smo, da Gospod prebivalcem Jeruzalema pravi: »zasveti sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih« (Mal 3,20); to pomeni, da jih povabi, naj upajo na izpolnitev svoje usode, ki gre onkraj sedanjosti. To spominja na eshatološko razsežnost krščanskega življenja, ki od nas terja, da smo angažirani v svetu, hkrati pa smo nenehno iztegnjeni k večnosti. To je za vas povabilo, da svoj »prositi«, »iskati« ter »trkati« v molitvi in življenju razširite na večno obzorje, ki presega stvarnosti tega sveta, ter jih usmerite k nedelji, ki ne zaide, ko bo »celotno človeštvo vstopilo v […] počitek [Boga]« (Rimski misal, Hvalospev za nedelje med letom X). Drugi vatikanski koncil vam glede tega zaupa posebno nalogo, ko pravi, da so posvečene osebe posebej poklicane pričevati o »prihodnjih dobrinah« (prim. Lumen gentium, 44).
Predragi, predrage, Gospod, ki ste mu podarili vse, vam je povrnil z veliko lepoto in bogastvom; želim vas spodbuditi, da to shranite kot zaklad ter gojite, ob koncu pa navajam še nekaj besed svetega Pavla VI.: »Ohranite – je pisal redovnikom – preprostost "najmanjših" iz evangelija. Želim vam, da bi jo našli v notranjem in najbolj iskrenem odnosu s Kristusom ali v neposrednem stiku s svojimi brati. Tedaj boste spoznali "veselje zaradi delovanja Svetega Duha", ki je lastno tistim, ki so uvedeni v skrivnosti kraljestva. Ne skušajte se uvrstiti med "modre in spretne" [...], katerim so te skrivnosti prikrite. Bodite resnično ubogi, krotki, lačni svetosti, usmiljeni, čisti v srcu, tisti, zaradi katerih bo svet spoznal Božji mir« (Sv. Pavel VI., Apostolska spodbuda Evangelica testificatio, 29. junij 1971, 54).
Photogallery
