Sveti oče pozdravil romarje iz toskanskih škofij
Vatican News
Sveti oče je uvodoma dejal, da je jubilejno romanje lepa priložnost, da se skupaj obnovi veroizpoved in izrazi tudi skupnostno in cerkveno razsežnost krščanskega življenja. »Edina Kristusova Cerkev se namreč uteleša v delnih stvarnostih, kot so škofije, vendar nas prav tako kliče h katoliškosti, da se čutimo kot ena sama družina Božjih otrok, ne glede na postavljene meje, premagujoč skušnjavo zaprte identitetne pripadnosti, ter živimo v skupnosti.
Gre za mejo, ki je nujna, zlasti kar zadeva izzive evangelizacije. Gotovo je eksistencialna, socialna in cerkvena izkušnja vaših škofij različna, saj prihajate iz treh italijanskih dežel, ki imajo lastno zgodovino: vendar pa smo vsi, čeprav z različnimi poudarki, poklicani, da se sprašujemo in si predstavljamo nove pastoralne poti za prenovljeno oznanjevanje evangelija; to je pomembno zlasti pri soočanju z nekaterimi temami kot so kateheza v pripravi na prejem zakramentov krščanskega uvajanja, upad duhovniških poklicev, aktivna soudeležba laikov v cerkvenem življenju, navzočnost Skupnosti v življenju družin, ubogih, sveta dela in tako dalje«.
V nadaljevanju je papež Leon XIV. spomnil, da se je v nekaterih italijanskih deželah – med njimi sta tudi Toskana in Marke, od koder prihajajo romarji, s katerimi se je sveti oče srečal v soboto, – začel proces združevanja škofij. Ta po eni strani lahko izpostavi nekatere pastoralne možnosti, predvsem kar zadeva kakovost ponudbe.
»Po drugi strani pa je, glede na to, da vsaka škofija izhaja iz specifične cerkvene zgodovine, in upoštevajoč geografske, teritorialne ter včasih tudi pastoralne razlike, potrebno izvesti pravo sinodalno vajo; to pomeni hoditi skupaj, da bi si zastavili vprašanja, začeli s kakšnim poskusom ter se lotili mirnega in odkritega razločevanja z namenom, da bi osvetlili možnosti in meje takšnega procesa; na ta način se lahko preveri, če obstajajo pogoji za nadaljevanje ali ne. Obstajajo že nekatera sodelovanja, ki presegajo meje škofij, kot je primer cerkvenega sodišča, in obstajajo druga, ki se začenjajo, na primer v zvezi z začetno formacijo duhovnikov in semenišči. Vabim vas, da nadaljujete po tej poti, saj nam te izkušnje lahko pomagajo razločevati prihodnost.«
Sveti oče je zatem posebej nagovoril prebivalce Toskane, ki so prišli na jubilejno romanje celotne regije. Spomnil je, da je njihova dežela, ki leži v osrednji Italiji, izredno bogata z umetnostjo in kulturo. »Ohranja neizbrisne sledove srednjega veka in renesanse; iz nje so izšle znane osebnosti, kot so Dante Alighieri, Leonardo da Vinci, Michelangelo Buonarroti in mnogi drugi, prav tako pa je tudi dedinja bogate krščanske zgodovine, v kateri je dozorelo seme svetosti svete Katarine Sienske, svete Geme Galgani in drugih, prav tako pa lahko omenimo številne pomembne papeže.«
»Bogastvo te dediščine seveda ne sme biti razlog, da gledamo nazaj in se omejimo na občudovanje sijaja preteklosti, pri tem pa podcenjujemo izzive sedanjosti. Danes, kljub dobri volji in velikodušnosti, ki je značilna za vas kot ljudstvo, ne manjka vprašanj, ki kažejo na določeno krizo vere in verske prakse ter terjajo pogumno vlaganje v krščansko formacijo in novo navdušenje za evangelizacijo.
Vendar bi vas rad spodbudil, da kot krajevna Cerkev prevzamete slog bližine ter prisluhnete težavam in naporom ljudi. To pravim predvsem ob skrb vzbujajočih novicah, ki zadevajo različne sektorje sveta dela.« Ob tem je sveti oče spomnil na besede papeža Pavla VI., ki je o svetu dela dejal, da mora krščanska skupnost ne samo odpreti svoja vrata, ampak »biti bratsko in aktivno prisotna v tem svetu z duhom bistroumnega razumevanja, čuječega razločevanja, prijateljskega dialoga […]. Krščanska skupnost je ob negativnih posledicah krize zaposlovanja in socialne krize ter ob negotovih obetih za prihodnost poklicana, da z velikodušno gorečnostjo izvaja večplastno vlogo, preučuje probleme, išče rešitve, prevzema lastne odgovornosti: skratka, biti mora Cerkev na terenu, to je Cerkev v domovih, Cerkev v tovarnah, Cerkev "pri človeku"« (Sv. Pavel VI., Govor delavcem, 18. marec 1984).
V nadaljevanju govora je papež spomnil, da je v delovni deželi, kot je Toskana, kjer se nahajajo nekateri vrhunski predstavniki malega sveta obrtništva ter malih in srednjih podjetij, zaradi ekonomske krize, ki je prizadela številna podjetja, veliko delavcev ostalo brez službe. »Zato vas pozivam, bodite Cerkev, ki je blizu svetu dela, sočutna in utelešena, da bo oznanjevanje evangelija postalo konkretna prisotnost tolažbe in upanja, pa tudi preroška beseda, ki opozarja na pomembnost zagotavljanja dela za vse, saj je to "neodtujljiva razsežnost družbenega življenja"« (Frančišek, Fratelli tutti, 162).
Ob koncu srečanja z romarji iz Toskane je sveti oče dejal, da pastoralni in socialni vidiki, o katerih je spregovoril, zadevajo vse krajevne Cerkve, čeprav na različne načine. Vsako izmed krščanskih skupnosti vabijo k prebujenju evangelizacije in razločevanju glede oblik cerkvene prisotnosti na določenem področju. »Don Lorenzo Milani, prerok toskanske in italijanske Cerkve, ki ga je papež Frančišek imenoval "priča in razlagalec družbene in gospodarske preobrazbe" (Frančišek, Govor članom odbora ob stoletnici don Lorenza Milanija, 22. januar 2024), je imel za svoje geslo besedo "I care", kar pomeni "mar mi je", zanima me, mi je pri srcu. Zato vas spodbujam, da ne ostajate v mirovanju, ampak prispevate svoj delež k oblikovanju obličja Cerkve, ki ji je pri srcu življenje ljudi, zlasti najrevnejših.
Izročam vas Marijini priprošnji ter blagoslavljam vas in vaše skupnosti.«
