Sveti oče v pogovoru z udeleženci jubileja sinodalnih ekip
Vatican News
Pomen združevanja v Cerkvi
Eno izmed začetnih vprašanj se je nanašalo na vlogo združevanja v Cerkvi, saj je bil ves čas sinode, zlasti v izvedbeni fazi, poudarjen pomen celinskih sinodalnih skupin. Susan Sela, delegatka iz Oceanije, je svetega očeta vprašala, če meni, da bodo imele v življenju Cerkve celinske, nacionalne ali regionalne škofovske konference ter cerkvene province vedno večjo vlogo.
»Kratek odgovor je: da. Pričakujem in upam, da bodo različne cerkvene skupine še naprej rasle kot izraz občestva v Cerkvi; da bodo uporabljale darove, ki jih vsi prejemamo skozi to življenje sinodalnosti.
Rad bi navedel zelo konkreten primer, ki me je zelo pretresel. Pred kratkim sem se srečal s škofom iz vaše regije, ki je dejal, da je vprašanje podnebnih sprememb tako nujno, da bo v manj kot 50 letih, če se bodo stvari tako nadaljevale, njegova država izginila. Mi uživamo v razkošju in sedimo v zelo udobnih prostorih ter razmišljamo o stvareh, ki se včasih morda zdijo zelo teoretične. Toda ko slišimo presunljive krike ljudi na različnih koncih sveta, bodisi zaradi revščine ali nepravičnosti, bodisi zaradi podnebnih sprememb ali morda zaradi številnih drugih vzrokov, se zavemo, da ne razmišljamo le o teoretičnih zadevah in se je nujno potrebno odzvati. Upam, da bomo vsi zelo resno vzeli poziv, ki ga je papež Frančišek pred desetimi leti v okrožnici Laudato si’ naslovil na vso Cerkev in svet, ter rekel, da je tudi to del odziva naše vere na dogajanje v našem svetu. Ne smemo biti pasivni.
Zato upam, da bomo prek škofovskih konferenc, cerkvenih provinc in celinskih škofovskih konferenc lahko obravnavali nekatere od teh zelo konkretnih vprašanj in kaj spremenili. Menim, da Cerkev ima glas; in moramo biti pogumni, da ga dvignemo in spremenimo svet, da bo postal boljši.«
Vloga formacije na vseh ravneh
Sledilo je poročilo škofovskih konferenc ZDA in Kanade, ki ga je predstavil kanadski škof msgr. Alain Faubert. Papeža je vprašal, kaj bi rekel škofom in duhovnikom, ki se bojijo, da bo sinodalnost zmanjšala njihovo avtoriteto pastirjev. Hkrati ga je zanimalo, kaj je potrebno storiti, da bi se v škofijah in župnijah bolj razumevalo in spodbujalo odgovornost, soodgovornost in transparentnost.
Sveti oče je uvodoma dejal, da Kanada in ZDA doživljata velike težave. Državi, ki sta veljali za najtesnejši zaveznici, se včasih ločita druga od druge. To je po papeževih besedah še en dokaz, zakaj so sinodalnost, poslušanje in dialog tako pomembni ter kako jih konkretno uporabljamo v vsakdanjem življenju. Hkrati je spomnil, da se je potrebno zavedati, da vse stvari ne potekajo »v enakem ritmu ali z enako hitrostjo, ampak dejansko obstajajo razlike«. Ob tem se je navezal na vprašanje glede zmanjšanja avtoritete škofov ali duhovnikov.
»Rad bi vas vse povabil k razmisleku o tem, kaj pomeni sinodalnost, in da še bolj kot škofe povabite duhovnike, da odprejo svoja srca in sodelujejo v teh procesih. Pogosto do upiranja pride zaradi strahu in pomanjkanja vednosti. Vsi, ki so do sedaj predstavili poročilo svoje regije, so kot prednostno nalogo navedli formacijo. In menim, da moramo biti zelo jasni in iskreni glede pomena formacije na vseh ravneh.
Včasih podamo pripravljene odgovore brez ustrezne potrebne priprave, da bi prišli do zaključka, ki so ga morda nekateri izmed nas že naredili, drugi pa ga še niso pripravljeni ali sposobni razumeti. In brez ustrezne formacije na vseh stopnjah – v šolah, semeniščih, programih stalnega izobraževanja, formaciji odraslih laikov itd. – bo prihajalo do odpora in pomanjkanja razumevanja.
Mislim, da moramo vsaj do določene mere razumeti, da vsi ne tečemo enako hitro in da moramo biti včasih potrpežljivi drug z drugim. Namesto da bi nekaj ljudi teklo naprej in za seboj pustilo veliko skupino, kar bi lahko povzročilo celo prelom v cerkveni izkušnji, moramo iskati načine, včasih zelo konkretne, da razumemo, kaj se dogaja na vsakem mestu; do kakšnih uporov prihaja ali od kod prihajajo, ter kaj lahko storimo, da bi vedno bolj spodbujali izkušnjo občestva v tej Cerkvi, ki je sinodalna.
Zato menim, da imajo v ZDA številne že obstoječe strukture velik potencial, da postanejo sinodalne in najdejo načine za nadaljnje preoblikovanje v bolj vključujoče vrste izkušenj, tako v pastoralnih svetih kot tudi v drugih škofijskih strukturah ali pri srečanjih. Vključevati je potrebno ljudstvo, moške in ženske, laike in duhovnike, redovnike in redovnice itd., da lahko vsi sodelujejo in čutijo veliko soodgovornost za pripadnost, vodstvo in odgovornost v življenju Cerkve. Seveda obstajajo izzivi, vendar mislim, da so bili nekateri pomembni koraki že storjeni in upam, da bo tako tudi naprej.«
Misijonsko poslanstvo Cerkve in poslušanje
Poročilo afriških škofovskih konferenc in Madagaskarja je predstavil duhovnik Rafael Simbine Junior iz Mozambika, papežu pa je v njihovem imenu zastavil naslednje vprašanje: »Kako lahko krajevne Cerkve – zlasti v Afriki – v izvedbeni fazi prejemajo podporo s strani celotne Cerkve in jo prav tako navdihujejo, da bi skupaj hodili v duhu "izmenjave darov", spoštovali načelo subsidiarnosti pri krajevnem razločevanju ter ne bi vsiljevali enotnih modelov ali spodkopavali krajevnih pobud?«
Sveti oče je najprej izpostavil misijonsko poslanstvo Cerkve, ki ne velja samo za Cerkev v Afriki, ampak po vsem svetu. »Kot nas je papež Frančišek spomnil ob številnih priložnostih, je bil namen sinodalnega procesa pomagati Cerkvi izpolniti njeno primarno vlogo v svetu: to je biti misijonska, oznanjati evangelij, biti priče Jezusa Kristusa na vseh delih sveta, do koncev zemlje, kot pravi evangelij; oznanjati, podeliti, živeti to, kar nas je Jezus naučil. Mislim, da nam vsem v tem smislu Cerkev v Afriki lahko veliko ponudi.« Papež Leon XIV. je prav tako spomnil, da je Cerkev lahko most, zlasti v kulturah, kjer so kristjani v manjšini, ko sodeluje s pripadniki drugih verstev. Ob tem je dejal, da so v takšnih okoljih pogosto izzivi hkrati tudi velike priložnosti, ter izpostavil, da sinodalnost ni neke vrste kampanja, ampak »način bivanja; način bivanja Cerkve«. »Je način spodbujanja odnosa, ki se začne tako, da se učimo poslušati drug drugega. Dar poslušanja je nekaj, kar po mojem mnenju vsi prepoznavamo, vendar se je v nekaterih delih Cerkve pogosto izgubil, in mislim, da moramo še naprej odkrivati, kako dragocen je: začenši s poslušanjem Božje besede, poslušanjem drug drugega, poslušanjem modrosti, ki jo najdemo v moških in ženskah; v članih Cerkve in v tistih, ki iščejo, vendar še niso in morda nikoli ne bodo člani Cerkve, vendar resnično iščejo resnico.«
Sveti oče je dejal, da so v afriškem kontekstu velik dar in tudi izziv predvsem mladi. »Če primerjamo Evropo in Afriko, se ena celina še naprej stara, druga pa je polna novega življenja in mladosti ter velikih darov za Cerkev. Kako pomembno je za Cerkev, da doseže ljudi. Mladi in družine morajo pomagati graditi mir in biti zgled tako med afriškimi kot tudi drugimi državami in celinami«, tudi kar zadeva skrb za stvarstvo. Zato mora biti po papeževih besedah jasno, da Cerkev ne išče uniformnega modela, ki bi ga morali nato vsi udejanjati. Bolj gre za spreobrnjenje v načinu, kako smo Cerkev; v smislu misijonskosti in kako gradimo Božjo družino.
Vloga žensk, kulturne ovire
Poročilo Sveta evropskih škofovskih konferenc je predstavila prof. Klara Antonia Csiszár. Vprašanje, namenjeno papežu Leonu XIV., je bilo povezano z vlogo žensk v Cerkvi: »Kakšna upanja lahko ženske upravičeno gojijo v sinodalni Cerkvi? Menite, da v Cerkvi poteka pristna kulturna sprememba, ki bo omogočila, da bo enakost med ženskami in moškimi v Cerkvi v prihodnosti postala živeta resničnost?«
Sveti oče je odgovor začel z dvema »zelo osebnima izkušnjama«, kot je sam dejal: v družini in v Peruju. »Živel sem v katoliški družini, v kateri sta bila mama in tudi oče, zelo dejavna v župniji. Pred leti, ko se je v ZDA veliko govorilo o enakosti med ženskami in moškimi – govorim o sedemdesetih letih –, sem mami nekoč rekel: "Ali hočeš biti enaka moškim?" In ona mi je odgovorila: "Ne, ker smo že boljše!" In zagotovo tega ni rekla v šali. Ženske imajo veliko darov, ki so jih že takrat lahko ponudile v mnogih pogledih, v družinskem življenju, v župniji. Ne samo moja mama, ampak mnoge ženske … Druga izkušnja pa je iz Peruja, kjer obstaja kongregacija redovnic, katerih karizma je, da delajo tam, kjer ni duhovnikov. Imajo dovoljenje za krščevanje, so uradne priče na porokah, opravljajo čudovito misijonsko delo, ki je resnično "pričevanje" tudi za mnoge duhovnike. To je pogum, ki je potreben za oznanjevanje evangelija, in to delajo ženske!
Torej, če pustimo ob strani t.i. težje teme, ki so del študijske skupine, je odgovor na vprašanje naslednji: menim, da problem ni v tem, da ne obstajajo možnosti, ampak da obstajajo kulturne ovire. In to je treba priznati, saj niso vsi škofje ali duhovniki pripravljeni dovoliti ženskam, da bi opravljale določeno vlogo, ki bi jim lahko zelo dobro ustrezala. Obstajajo kulture, v katerih ženske še vedno trpijo zaradi razlik – kot da bi bile drugorazredne državljanke – in v resnici nimajo vedno enakih pravic. Tam je torej izziv za Cerkev in za nas vse, da bi videli, kako lahko skupaj spodbujamo spoštovanje pravic vseh; kako spodbujati kulturo, kjer te stvari postanejo ne samo mogoče, ampak resničnost, katere se soudeležijo vsi – vsak glede na svojo poklicanost –, ter kjer lahko opravljajo določeno vlogo odgovornosti v Cerkvi. V praksi smo videli veliko primerov. Vendar je realnost takšna, da kulturno gledano vse države niso na isti točki kot Evropa ali Združene države; in ne moremo preprosto misliti, da bodo ženske spoštovane, če jih bomo vsake toliko časa imenovali za eno ali drugo stvar, saj obstajajo velike kulturne razlike, ki povzročajo probleme. Zato moramo govoriti o tem, kako lahko Cerkev postane sila za spreobrnjenje, za preoblikovanje kultur v skladu z evangeljskimi vrednotami. Žal je velikokrat način živetja naše vere bolj določen z našo kulturo kot z evangeljskimi vrednotami. Prav tam lahko vsi skupaj postanemo sila, navdih, povabilo za naše narode, skupnosti in kulture, da razmislijo o razlikah, ki obstajajo, in sicer ne samo med moškimi in ženskami. V mnogih državah, kjer še vedno obstajajo razlike glede na družbeni razred ali položaj, nekdo ne more biti imenovan na določen položaj, ker ga drugi ne bodo sprejeli … Obstajajo predsodki in diskriminacija, ki so v nasprotju z evangelijem in večkrat smo nemočni spričo teh stvarnosti. Dela je še veliko, gotovo. Mislim, da Cerkev že ponuja prostore za začetek in nadaljevanje te poti. In tudi tukaj moramo biti pogumni, spremljati situacijo in realnost, da bi se morda postopoma lahko uvedlo spremembe, preoblikovanje teh kultur: da bodo odpravljene resnične diskriminacije in bodo postale skupnosti, v katerih bodo darovi, karizma vsakega posameznika, resnično spoštovani in cenjeni.«
Od Cerkve v Aziji se lahko veliko naučimo
V imenu škofovskih konferenc v Aziji je poročilo prebral duhovnik Clarence Sandanaraj Devadassan iz Malezije, svetega očeta pa je vprašal, kaj bi želel sporočiti Cerkvi na tem delu sveta, da bi jo spodbudil k sinodalnemu spreobrnjenju. Papež je dejal, da se želi Cerkvi v Aziji najprej zahvaliti, saj se sooča z velikimi izzivi kot so jezikovne in kulturne razlike, geografske razdalje in revščina ter mnogi drugi. Poudaril je, da so do točke, na kateri so danes, prišli ne samo s tem, da so živeli proces sinodalnosti, ampak tudi s spodbujanjem občestva in spreobrnjenja. »Mislim, da bi se vam morali vsi zahvaliti in vam čestitati. Kot ste rekli, je dialog bistven za mirno sobivanje. Medverske stvarnosti so zelo razširjene in če se ne motim, je krščanstvo povsod v manjšini, z izjemo Filipinov.« Ob tem je sveti oče spomnil na izzive, s katerimi se morajo soočati kot Jezusovi učenci, vključno s kraji, kjer vlada zatiranje in je težko živeti vero. Dejal je, da bi se morali vsi pokloniti pred mnogimi stvarmi ter »spoštovati sveto zemljo, ki jo Azija predstavlja za sedanjost in prihodnost Cerkve«. »Obstaja čut za skrivnost in razumevanja božjega, ki je del mnogih verstev v Aziji ter zagotovo odpira vrata različnim vrstam medverskega dialoga, kar je zaklad za vso Cerkev.« Po papeževih besedah se lahko od prebivalcev Azije učimo prav stika z božjim, hkrati pa je dodal, da je mistični oziroma kontemplativni element prisoten tudi ko govorimo o duhu sinodalnosti oziroma o pogovoru v Duhu. »Menim, da mora takšna izkušnja sinodalne Cerkve in gradnje občestva v vseh nas vzbuditi večjo radodarnost pri podelitvi virov; tako bi morda dosegli večjo enakost in pravičnost, tudi v smislu, kako bi lahko dobrine, materialne blagoslove, ki jih imajo mnoge Cerkve, delili z drugimi. Seveda je to velik izziv. Treba je priznati, da je bilo veliko korakov že storjenih, vendar gre za nenehen proces. Mislim, da ljudje v Aziji lahko ponudijo veliko upanja, hkrati pa upam, da bomo lahko vsi skupaj znamenje upanja za Cerkev v Aziji. S tem izražam hvaležnost in veliko spoštovanje tistim, ki hodijo skupaj v Cerkvi v Aziji.«
več sledi
