Leon XIV.: Bistveni vidik vsake katedrale je liturgija, ki je vir iz katerega izvira vsa moč Cerkve

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Sveta maša na praznik 
Posvetitve lateranske bazilike 
Bazilika sv. Janeza v Lateranu 
9. novembra 2025

Dragi bratje in sestre, danes obhajamo slovesni praznik posvetitve Lateranske bazilike – te bazilike, rimske stolnice – ki jo je v 4. stol posvetil papež Silvester I. Zgradili so jo po hotenju cesarja Konstantina, potem ko je leta 313 kristjanom dal svobodo izpovedovanja vere in obhajanja bogoslužja.

Tega dogodka se spominjamo vse do danes: zakaj? Gotovo zato, da se z veseljem in hvaležnostjo spomnimo pomembnega zgodovinskega dogodka za življenje Cerkve, vendar ne samo zato. Ta bazilika, »mati vseh cerkva« je namreč veliko več kot spomenik in zgodovinski spomin: je »znamenje žive Cerkve, zgrajena z izbranimi in dragocenimi kamni v Kristusu Jezusu, ki je vogelni kamen (prim. 1 Pt 2,4-5)« (Obred blagoslova olj in posvetitve cerkve in oltarja, Uvod), in nas kot taka spominja, da tudi mi kot »živi kamni na tej zemlji oblikujemo duhovni tempelj (prim 1 Pt 2,5)« (2. vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 6). Zaradi tega je krščanska skupnost, kot je zapisal sv. Pavel VI., začela zelo zgodaj uporabljati »ime Cerkev, kar pomeni zbor vernikov, v templju, ki jih zbira« (Angel Gospodov, 9. Novembra 1969). Cerkvena skupnost, »Cerkev, skupnost vernikov, je tista, ki v Lateranu izpričuje svojo najbolj trdno in najbolj vidno zunanjo strukturo« (prav tam). Zato s pomočjo Božje Besede ob pogledu na to stavbo premislimo o tem, kako smo mi Cerkev.

Najprej lahko pomislimo na njene temelje. Njihov pomen je očiten in na nek način celo vznemirjajoč. Če namreč tisti, ki jo je zgradil, ne bi kopal do dna, dokler ni našel dovolj trdne osnove, na kateri bi lahko zgradil vse ostalo, bi se celotna zgradba že zdavnaj zrušila, ali pa bi grozila, da se zruši vsak trenutek, tako da bi bili tudi mi, ki smo tukaj, v resni nevarnosti. Na srečo pa so tisti, ki so bili pred nami, naši stolnici dali trdne temelje, s tem da so kopali globoko in z velikim trudom, preden so začeli dvigovati zidove, ki nas obdajajo, in to nas navdaja z veliko večjim mirom.

Pomaga pa nam tudi pri premišljevanju. Tudi mi namreč, delavci žive Cerkve moramo, preden postavimo občudovanja vredne strukture, kopati v nas samih in okoli sebe, da bi odstranili vsak nestabilen material, ki bi nam lahko preprečil, da bi prišli do trdne Kristusove skale (prim. Mt 7,24-27). O tem izrecno govori sv. Pavel v drugem berilu, ko pravi, da »drugega temelja namreč nihče ne more postaviti namesto tistega, ki je že položen, in ta je Jezus Kristus« (3,11). In to pomeni nenehno vračanje k Njemu in njegovemu evangeliju, poslušni delovanju Svetega Duha. Sicer bi obstajala nevarnost, da bi stavbo s šibkimi temelji preobremenili s težkimi konstrukcijami.

Zato, dragi bratje in sestre, ko z vso vnemo delamo za Božje kraljestvo, ne bodimo prenagljeni in površni. Kopljimo do dna, osvobojeni meril sveta, ki prepogosto zahteva takojšnje rezultate, ker ne pozna modrosti čakanja. Tisočletna zgodovina Cerkve nas uči, da lahko samo s ponižnostjo in potrpežljivostjo z Božjo pomočjo zgradimo resnično skupnost vere, ki je sposobna širiti ljubezen, spodbujati poslanstvo, oznanjati, obhajati in služiti tistemu apostolskemu učiteljstvu, ki ima svoj prvi sedež v tem templju (prim. sv. Pavel VI., Angel Gospodov, 9. novembra 1969).

S tem v zvezi je osvetljujoč prizor, ki nam ga je predstavil evangelij, ki je bil oznanjen (Lk 19,1-10). Zahej, bogat in mogočen človek, je čutil potrebo po srečanju z Jezusom. Zavedal pa se je, da je premajhen, da bi ga lahko videl, in zato je splezal na drevo, kar je bila nenavadna in neprimerna gesta za človeka njegovega položaja, navajenega, da je vse, kar je hotel, dobil na krožniku, pri mitnici, kot da bi šlo za dolžno dajatev. Tukaj pa je pot daljša in Zahejevo plezanje med veje pomeni priznanje svojih omejitev in premagovanje zavor ponosa. Na ta način lahko sreča Jezusa, ki mu reče: »Danes moram ostati v tvoji hiši« (v. 5). Od tukaj, od tega srečanja se zanj začne novo življenje (prim. v. 8).

Jezus nas spreminja in nas kliče k delu na velikem Božjem gradbišču in nas modro oblikuje po svojih načrtih zveličanja. V teh letih je bila pogosto uporabljena podoba »gradbišča« za opis naše cerkvene poti. To je lepa podoba, ki govori o dejavnosti, ustvarjalnosti, predanosti, pa tudi o naporu, o problemih, včasih zelo zapletenih, ki jih je treba rešiti. Izraža stvaren, otipljiv trud, s katerim naše skupnosti vsak dan rastejo, ko si delijo karizme in pod vodstvom pastirjev. Zlasti Rimska Cerkev o tem priča v tej fazi uresničevanja sinode, v kateri mora to, kar je dozorelo v letih dela, iti skozi primerjanje in preverjanje »na terenu«. To vključuje pot navzgor, vendar ne smemo izgubiti poguma. Namesto tega je dobro, da z zaupanjem delamo naprej, da bi skupaj rasli.

V zgodovini veličastne stavbe, v kateri se nahajamo, ni manjkalo kritičnih trenutkov, zastojev, popravljanja načrtov, ki so se izvajali. In vendar se po zaslugi vztrajnosti tistih, ki so bili pred nami, lahko zbiramo na tem čudovitem kraju. Čeprav z velikim naporom v Rimu raste veliko dobro, ne dovolimo, da bi nam utrujenost preprečila, da bi ga prepoznali in praznovali, da bi hranili in obnovili svoje navdušenje. Sicer pa živeta dejavna ljubezen oblikuje tudi naš obraz Cerkve, ker se vsem vedno bolj jasno kaže, da je ona »mati«, »mati vseh Cerkva«, ali tudi »mama«, kot je rekel sv. Janez Pavel II., ko je govoril otrokom prav na ta praznik (prim. Govor za posvetitev bazilike sv. Janeza V Lateranu, 9. novembra 1986).

Končno bi rad omenil bistveni vidik poslanstva neke katedrale: liturgija. Ta je »vrhunec, h kateremu teži delovanje Cerkve in […] vir, iz katerega izvira vsa njena moč« (2. Vatikanski koncil, Konstitucija Sacrosanctum Concilium, 10). V njej najdemo vse teme, ki smo jih omenili: zgrajeni smo kot Božji tempelj, kot njegovo bivališče v Duhu, in prejemamo moč za oznanjevanje Kristusa v svetu (prim. prav tam, 2). Zato mora biti njena skrb na mestu Petrovega sedeža takšna, da se lahko ponudi kot zgled vsemu Božjemu ljudstvu v spoštovanju predpisov, pozornosti na različno občutljivost sodelujočih, v skladu z načelom modre inkulturacije (prim. prav tam, 37-38), in hkrati v zvestobi tistemu slogu slovesne umerjenosti, ki je značilna za rimsko izročilo, ki lahko tako dobro dene dušam tistih, ki pri njej dejavno sodelujejo (prav tam, 14). S potrebno pozornostjo naj se skrbi, da bo tukaj preprosta lepota obredov mogla izražati vrednoto bogoslužja za harmonično rast celotnega Gospodovega telesa. Sveti Avguštin je rekel, da »lepota ni nič drugega kot ljubezen, ljubezen pa je življenje« (Govor 365, 1). Bogoslužje je področje, kjer se ta resnica uresničuje na odličen način; želim si, da bi vsak, ki se približa oltarju Rimske katedrale, mogel oditi poln tiste milosti, s kateri želi Gospod preplaviti svet (prim. Ez 47,1-2.8-9.12).