Leon XIV. v Assisiju nagovoril italijanske škofe: Biti Cerkev, ki uteleša evangelij
Gledati Jezusa, da bi lahko gledali brate
Papež je svoj obisk Assisija začel z molitvijo ob grobu svetega Frančiška Asiškega, zatem pa se podal v baziliko svete Marije Angelske, kjer so ga pričakali italijanski škofje, ki so bili od 17. novembra zbrani na 81. generalnem zasedanju škofovske konference.
Prva stvar, h kateri so poklicani, je gledati Jezusa, je bil prvi poudarek papeževega govora. »Razlog, da smo tukaj je namreč vera v Njega, križanega in vstalega,« je zatrdil in spomnil na srečanje z italijanskimi škofi junija letos, ko jim je dejal, da je v tem času bolj kot kdaj koli prej »treba v središče postaviti Jezusa Kristusa in – v smeri, ki jo kaže Evangelii gaudium – pomagati ljudem, da bodo živeli oseben odnos z Njim ter tako odkrili veselje evangelija. V času velike razdrobljenosti se je treba vrniti k temeljem naše vere, h kerigmi (prim. Govor škofom Italijanske škofovske konference, 17. junij 2025). To velja predvsem za nas: znova začeti z dejanjem vere, po kateri bomo v Kristusu prepoznali Odrešenika in ki se bo izrazila v vseh okoljih vsakdanjega življenja.«
»Če bomo imeli pogled uprt v Jezusovo obličje, bomo sposobni gledati obličja bratov in sester. Njegova ljubezen nas vodi k njim (prim. 2 Kor 5,14). Vera vanj, ki je naš mir, nas vabi, da vsem ponudimo dar njegovega miru. Živimo v času, zaznamovanem z razdori, tako na nacionalni kot na mednarodni ravni: pogosto se širijo sporočila in jeziki, ki so polni sovražnosti in nasilja; tekma za učinkovitost pušča za sabo najbolj ranljive; tehnološka vsemogočnost omejuje svobodo; osamljenost uničuje upanje, medtem ko številne negotovosti kot neznanke bremenijo našo prihodnost. Vendar nas Beseda in Duh še vedno spodbujata, da smo ustvarjalci prijateljstva, bratstva, pristnih odnosov v naših skupnostih, kjer moramo brez zadržkov in strahov prisluhniti in uskladiti napetosti, razvijati kulturo srečanja in tako postati preroštvo miru za svet,« je dejal papež in izpostavil, da ko se Vstali prikaže učencem, so njegove prve besede: »Mir vam bodi« (Jn 20,19.21). In takoj jih pošlje, kakor ga je Oče poslal. »Velikonočni dar je za njih, vendar je to zato, da bi bil za vse!«
Smernice za rast Cerkve v sinodalnosti
Leon XIV. je spomnil na smernice, ki jih je italijanskim škofom ponudil med prvim srečanjem, da bi »bili Cerkev, ki uteleša evangelij in je znamenje Božjega kraljestva«. To so oznanilo zveličanja, gradnja miru, spodbujanje človeškega dostojanstva, kultura dialoga, krščanski antropološki pogled.
Poudaril je, da »te zahteve ustrezajo perspektivam, ki so se pojavile na sinodalni poti Cerkve v Italiji«. Škofje morajo sedaj začrtati pastoralne smernice za prihodnja leta, zato jim je v nadaljevanju govora ponudil nekaj razmišljanj, »da bi v Cerkvah in med Cerkvami naše države zares rasel in zorel sinodalni duh«.
Sinodalnost in občestvo
Pomembno si je zapomniti, da sinodalnost pomeni »skupno hojo kristjanov s Kristusom in proti Božjemu kraljestvu, združeni z vsem človeštvom«. »Od Gospoda namreč prejmemo milost občestva, ki spodbuja in daje obliko našim človeškim in cerkvenim odnosom.«
»Glede izziva učinkovitega občestva želim, da se zanj vsi zavzamemo, da se bo oblikovala podoba kolegialne Cerkve, ki ima skupne korake in odločitve. V tem smislu izzivi evangelizacije in spremembe zadnjih desetletij, ki zadevajo demografsko, kulturno in cerkveno področje, od nas zahtevajo, da se ne vračamo nazaj k temi združevanja škofij, zlasti tam, kjer nas potrebe krščanskega oznanjevanja vabijo, da presežemo določene ozemeljske meje in da našo versko in cerkveno identiteto naredimo bolj odprto, se naučimo delati skupaj in ponovno premislimo pastoralno delovanje, pri tem pa združimo moči.«
Po papeževih besedah je pomembno, da se v tem sinodalnem slogu naučijo sodelovati in da si v posameznih Cerkvah vsi prizadevajo za oblikovanje »odprtih, gostoljubnih in prijaznih krščanskih skupnosti, v katerih se odnosi kažejo v medsebojni soodgovornosti za oznanjevanje evangelija«.
»Sinodalnost, ki pomeni dejansko izvajanje kolegialnosti, ne zahteva le občestva med vami in mano – je dejal papež – ampak tudi pozorno poslušanje in resno razločevanje stvari, ki prihajajo s strani Božjega ljudstva.«
Ohranjati spomin, vlagati v celostni humanizem
Sveti oče je v zvezi s poslanstvom Cerkve v Italiji zbrane škofe pozval, naj ohranjajo spomin na prehojeno pot po drugem vatikanskem koncilu, ki so jo zaznamovala nacionalna cerkvena srečanja. »Pozivam vas, da poskrbite, da vaše škofijske in župnijske skupnosti ne izgubijo spomina, ampak ga ohranijo živega, ker je to v Cerkvi bistveno: spominjati se poti, ki nam jo Gospod kaže skozi čas v puščavi.«
»S tega vidika Cerkev v Italiji lahko in mora še naprej spodbujati celostni humanizem, ki pomaga in podpira eksistencialne poti posameznikov in družbe; človeški čut, ki izpostavlja vrednost življenja in skrb za vsako bitje, ki se preroško vključuje v javno razpravo, da bi se tako širila kultura zakonitosti in solidarnosti.«
V digitalnem svetu bivati na človeški način
Papež je opozoril na izzive digitalnega sveta. Kot je dejal, »se pastorala ne more več omejevati le na “uporabo” medijev, ampak mora vzgajati, da bi v digitalnem svetu bivali na človeški način«, »brez da bi se resnica izgubila v množici povezav«; tako bo »splet zares postal prostor svobode, odgovornosti in bratstva«.
Cerkev, ki živi med ljudmi
»Hoditi skupaj, hoditi z vsemi, prav tako pomeni biti Cerkev, ki živi med ljudmi, sprejema njihova vprašanja, lajša njihovo trpljenje, z njimi deli upanje,« je nadaljeval sveti oče in škofe spodbudil: »Še naprej bodite blizu družinam, mladim, ostarelim, vsem, ki živijo v osamljenosti. Še naprej skrbite za revne.« Pri tem pa dodal, da različne krščanske skupnosti, mnogi pastoralni delavci in prostovoljci, škofijske in župnijske Karitas na tem področju že opravljajo pomembno delo.
V tej smeri je poudaril tudi »pozornost do najmanjših in ranljivih oseb, da bi se razvila kultura preprečevanja vseh oblik zlorab«. Sprejemanje in poslušanje žrtev sta pristni potezi Cerkve, ki v skupnostnem spreobrnjenju zna prepoznati rane in se jih trudi blažiti, kajti tam, kjer je bolečina globoka, mora biti še močnejše upanje, ki se rodi iz občestva« (prim. Vigilija ob jubileju tolažbe, 15. september 2025).
Zgled svetega Frančiška in prvih bratov
Ob koncu govora je papež dejal, da so na tem kraju sveti Frančišek in prvi bratje v polnosti živeli tisto, kar s sodobnim jezikom imenujemo »sinodalni slog«. Skupaj so namreč delili različne dele svoje poti; skupaj so se podali k papežu Inocencu III.; iz leta v leto so skupaj izpopolnjevali in bogatili prvotno besedilo, ki so ga predstavili papežu in je bilo sestavljeno predvsem iz evangeljskih izrazov, dokler ga niso spremenili v to, kar danes poznamo kot prvo Vodilo.
»To prepričljivo izbiro bratstva, ki je skupaj z majhnostjo srce frančiškovske karizme, je navdihnila neustrašna in vztrajna vera. Naj zgled svetega Frančiška tudi nam da moč za sprejemanje odločitev, ki jih bo navdihnila pristna vera, in da bomo kot Cerkev znamenje in pričevanje Božjega kraljestva v svetu.«
