Papež: Kino je več kot navaden zaslon, je križišče želja, spominov in vprašanj
Mlada, sanjava in nemirna umetnost
»Kino je mlada, sanjava in nekoliko nemirna umetnost, čeprav ima že stoletno tradicijo,« je dejal papež Leon XIV. med srečanjem 15. novembra 2025 v Vatikanu. Spomnil je, da letos mineva 130 let od prve javne projekcije, ki sta jo 28. decembra 1895 v Parizu pripravila brata Lumière. »Sprva se je kino zdel kot igra svetlobe in senc, namenjena zabavi in navduševanju. A kmalu so ti vizualni učinki začeli izražati veliko globlje resnice, dokler niso postali izraz želje po razmišljanju in razumevanju življenja, pripovedovanju o njegovi veličini in krhkosti ter razlaganju njegove nostalgije po neskončnosti.«
Videti svet, kot da bi ga videli prvič
Po papeževih besedah je kino ljudska umetnost v najbolj plemenitem pomenu, ki je nastala za vse in nagovarja vse. Ko se v temi prižge svetlobni žarek filma, se hkrati vname tudi pogled duše, ker kino zna povezati tisto, kar se zdi le zabava, s pripovedjo o duhovni pustolovščini človeka.
»Eden od najdragocenejših prispevkov kinematografije je prav to, da gledalcu pomaga, da se vrne vase, da z novimi očmi pogleda na zapletenost lastne izkušnje, da ponovno vidi svet, kot bi ga videl prvič, in da v tej vaji ponovno odkrije del tistega upanja, brez katerega naše življenje ni izpolnjeno. Tolaži me misel, da kinematografija niso le slike, ki se premikajo: kinematografija premika upanje!«
Kino kot križišče želja, spominov in vprašanj
Ko vstopimo v kinodvorano, je kot da prestopimo prag. V temi in tišini oko postane pozorno, srce dovzetno, misel se odprte za tisto, kar si še ne predstavlja. Umetnost kinematografije namreč zahteva koncentracijo, je nadaljeval papež.
»S svojimi deli se pogovarjate s tistimi, ki iščejo lahkotnost, a tudi s tistimi, ki v srcu nosijo nemir, vprašanje po smislu, pravičnosti in lepoti. Danes živimo z nenehno prižganimi digitalnimi zasloni. Pretok informacij je neprekinjen. Vendar pa je kino mnogo več kot le navaden zaslon: je križišče želja, spominov in vprašanj. Je rahločutno iskanje, kjer svetloba prebija mrak in beseda sreča tišino. V razpletu zgodbe se vzgaja pogled, domišljija se širi in celo bolečina lahko najde smisel.«
Kultura prispeva k humanizaciji
Po papeževih besedah so kulturne strukture, kot sta kino in gledališče, srce naših območij, saj prispevajo k njihovi humanizaciji. »Če je mesto živo, je to tudi zaradi kulturnih prostorov: moramo jih naseliti, v njih graditi odnose, dan za dnem. Vendar pa kinematografske dvorane doživljajo zaskrbljujočo erozijo, ki jih odvzema mestom in soseskam. In ni malo tistih, ki pravijo, da sta umetnost kina in kinomatografska izkušnja v nevarnosti. Vabim ustanove, naj se ne vdajo in sodelujejo pri uveljavljanju družbene in kulturne vrednosti te dejavnosti,« je dejal Leon XIV..
»Logika algoritma ponavlja tisto, kar “deluje”, umetnost pa odpira za možnosti. Ni treba, da je vse takojšnje ali predvidljivo: zagovarjajte počasnost, ko ta služi namenu, tišino, ko ta govori, razliko, ko ta provocira. Lepota ni le beg, ampak je predvsem klic. Ko je kino pristen, ne le tolaži, ampak izziva. Z imenom prikliče vprašanja, ki bivajo v nas, in včasih tudi solze, za katere nismo niti vedeli, da jim moramo izraziti.«
Romarji domišljije, iskalci smisla, pripovedovalci upanja, glasniki človečnosti
»V jubilejnem letu, ko Cerkev vabi k hoji proti upanju, sta vaša prisotnost iz mnogih držav in zlasti vaše vsakodnevno umetniško delo, svetli znamenji,« je papež dejal zbranim pri avdienci. »Tudi vi, tako kot mnogi drugi, ki prihajajo v Rim z vseh koncev sveta, ste na poti kot romarji domišljije, iskalci smisla, pripovedovalci upanja, glasniki človečnosti. Pot, po kateri hodite, se ne meri v kilometrih, ampak v podobah, besedah, čustvih, skupnih spominih in kolektivnih željah. Gre za romanje v skrivnost človeške izkušnje, v katero vi zrete s prodornim pogledom, ki zna prepoznati lepoto tudi v gubah bolečine, upanje v tragedijah nasilja in vojn.«
Kino je laboratorij upanja
Sveti oče je zatrdil, da Cerkev ceni vse, ki na področju kinematografije delajo »s svetlobo in časom, obrazom in pokrajino, besedo in tišino«. Navedel je svetega Pavla VI., ki v sporočilu umetnikom ob koncu drugega vatikanskega koncila leta 1965 pravi: »Če ste prijatelji resnične umetnosti, ste naši prijatelji.« Ter spomni, da »svet, v katerem živimo, potrebuje lepoto, da se ne bi pogreznil v obup.« Papež Leon XIV. je pri tem dodal, da želi obnoviti to prijateljstvo, kajti »kino je laboratorij upanja, je kraj, kamor se človek lahko vrne, da bi videl samega sebe in svojo usodo«.
»Naša doba potrebuje pričevalce upanja, lepote in resnice: vi ste to lahko s svojim umetniškim delom. Obnoviti pristnost podobe, da bi zaščitili in spodbujali človekovo dostojanstvo, je v moči dobrega filma ter njegovih ustvarjalcev in protagonistov. Ne bojte se soočiti z ranami sveta. Nasilje, revščina, izgnanstvo, osamljenost, odvisnosti, pozabljene vojne so rane, ki jih je treba videti in o njih pripovedovati. Veliki kino ne izkorišča trpljenja, ampak ga spremlja in raziskuje. To so storili vsi veliki režiserji. Dati glas kompleksnim, protislovnim, včasih mračnim čustvom, ki prebivajo v človekovem srcu, je dejanje ljubezni. Umetnost ne sme bežati pred skrivnostjo krhkosti: mora ji prisluhniti, pred njo se mora znati ustaviti. Kino, ne da bi bil didaktičen, ima v sebi, v svojih pristnih umetniških oblikah, možnost, da vzgaja pogled.«
Realizacija filma je vedno skupno delo
Sveti oče je ob koncu govora izpostavil, da je realizacija nekega filma vedno skupno dejanje, je »koralno delo«, pri katerem nihče ni dovolj samemu sebi. Vsi poznajo in cenijo režiserja in igralce, a delo bi bilo nemogoče opraviti brez tihe predanosti številnih drugih strokovnjakov: asistentov, runnerjev, rekviziterjev, električarjev, tonskih mojstrov, opremljevalcev, maskerjev, frizerjev, kostumografov, lokacijski menedžer, direktor castinga, direktorji fotografije in glasbe, scenaristov, montažerjev, tehnikov za posebne učinke, producentov ... »Vsak glas, vsaka gesta, vsako znanje prispeva k delu, ki lahko obstaja le kot celota,« je izpostavil.
»V dobi pretiranih in nasprotujočih si personalizmov nam dokazujete, da je za pripravo dobrega filma treba uporabiti svoje talente. Vsak pa lahko zasije s svojo posebno karizmo zahvaljujoč darovom in lastnostim tistih, ki z njim delajo v sodelovalnem in bratskem vzdušju. Naj vaš kino vedno ostane kraj srečanja, dom za tiste, ki iščejo smisel, jezik miru. Naj nikoli ne izgubi sposobnosti, da nas preseneča in nam še naprej kaže vsaj delček Božje skrivnosti,« je sklenil Leon XIV. ter z blagoslovom zaželel, naj jih Gospod »vedno spremlja na ustvarjalnem romanju, da bi lahko bili obrtniki upanja«.
