Išči

Katoličani in pravoslavni poklicani k sodelovanju za spodbujanje nove miselnosti

Papež Leon XIV. se je med svojim apostolskim potovanjem v Turčijo in Libanon z romanjem v Iznik ob 1700-letnici prvega nicejskega koncila v nedeljo, 30. novembra 2025, na praznik sv. Andreja, prvopoklicanega apostola, udeležil v patriarhalni cerkvi sv. Jurija v Istanbulu božanske liturgije, ki jo je vodil ekumenski patriarh Bartolomej I. Ob sklepu liturgije je udeležence nagovoril tudi sveti oče Leon XIV.

Leon XIV.

GOVOR SVETAGA OČETA 
ob koncu božanske liturgije 
Istanbul, patriarhalna cerkev sv. Jurija, 30. novembra 2025

Svetost, ljubljeni brat v Kristusu, 
vaša blaženstva, 
dragi bratje v škofovstvu, 
člani Svetega Sinoda ekumenskega patriarhata, 
dragi bratje in sestre! 

Naše romanje na kraje, kjer je bil prvi ekumenski koncil v zgodovini Cerke, zaključujemo s to slovesno božansko liturgijo, v kateri smo se spomnili apostola Andreja, ki je po starodavnem izročilu prinesel evangelij v to mesto. Njegova vera je naša vera: enaka, kot so jo opredelili ekumenski koncili in jo danes izpoveduje Cerkev. Z voditelji Cerkva in predstavniki svetovnih krščanskih skupnosti smo se tega spomnili med ekumensko molitvijo: vera, ki jo izpovedujemo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi nas združuje v resničnem občestvu in nam omogoča, da se prepoznamo kot bratje in sestre. V preteklosti je bilo veliko nesporazumov in celo sporov med kristjani različnih Cerkva in še vedno obstajajo ovire, ki nam preprečujejo, da bi bili v polnem občestvu, vendar v prizadevanju za enost ne smemo popustiti ne smemo prenehati drug druga imeti za brate in sestre v Kristusu, in se kot taki ljubiti.

Po navdihu te zavesti sta pred šestdesetimi leti papež Pavel VI. in patriarh Atenagora slovesno razglasila, da je treba nesrečne odločitve in žalostne dogodke, ki so vodili do medsebojnega izobčenja leta 1054, izbrisati iz spomina Cerkve. To zgodovinsko dejanje naših častitljivih predhodnikov je odprlo pot sprave, miru in vedno večjega občestva med katoličani in pravoslavnimi, ki je raslo tudi po zaslugi pogostih stikov, bratskih srečanj in rodovitnega teološkega dialoga.

V luči te že prehojene poti je bilo na ekleziološki in kanonski ravni narejenih že veliko korakov, danes pa smo pozvani, da se še bolj zavzamemo za ponovno vzpostavitev polnega občestva.

V zvezi s tem želim izraziti hvaležnost celotne Katoliške Cerkve in osebno hvaležnost za nenehno podporo njegove svetosti in ekumenskega patriarhata delu Mešane mednarodne teološke komisije za teološki dialog med Katoliško in Pravoslavno Cerkvijo. Prosimo vas, da si še naprej prizadevamo, da bi se vse avtokefalne pravoslavne Cerkve vrnile k dejavnemu sodelovanju pri tem prizadevanju. S svoje strani želim potrditi, da je v skladu z učenjem 2. vatikanskega koncila in mojih predhodnikov prizadevanje za polno občestvo med vsemi krščenimi v ime Očeta, Sina in Svetega Duha, ob spoštovanju upravičenih razlik, ena od prednostnih nalog Katoliške Cerkve in na poseben način mojega služenja kot rimskega škofa, čigar posebna vloga na ravni vesoljne Cerkve je, da je v službi vsem pri graditvi in ohranjanju občestva in enosti.

Da bi ostale zveste Gospodovi volji, naj skrbijo ne samo za svoje brate in sestre v veri, ampak za vse človeštvo in celotno stvarstvo, so naše Cerkve poklicane, da odgovorijo na pozive, ki jim jih Sveti Duh namenja danes. Najprej so katoličani in pravoslavni v tem času krvavih spopadov in nasilja blizu in daleč poklicani biti graditelji miru. Seveda gre za delovanje, sprejemanje odločitev in znamenj, ki gradijo mir, vendar ne smemo pozabiti, da mir ni samo sad človeškega prizadevanja, ampak je Božji dar. Zato za mir prosimo z molitvijo, s pokoro, s premišljevanjem, s tistim živim odnosom z Gospodom, ki nam v resnici pomaga razločevati besede, geste in dejanja, ki jih moramo storiti, da bodo v resnici v službi miru.

Drugi, s katerim se morajo soočiti naše Cerkve, je grozeča ekološka kriza, ki, kot je pogosto spominjala njegova svetost, zahteva pristno duhovno spreobrnjenje, da bi spremenili smer in varovali stvarstvo. Katoličani in pravoslavni smo poklicani k sodelovanju za spodbujanje nove miselnosti, v kateri se vsi čutijo varuhi stvarstva, ki nam ga je Bog zaupal.

Tretji izziv, ki ga želim omeniti, je uporaba novih tehnologij, zlasti na področju komunikacije. Katoličani in pravoslavni, ki se zavedajo ogromnih prednosti, ki jih lahko nudijo človeštvu, morajo delovati skupaj za spodbujanje njihove odgovorne rabe v službi celostnega razvoja osebe in univerzalne dostopnosti, da takšne dobrine ne bodo pridržane zgolj majhnemu številu ljudi in koristim peščice privilegiranih.

Pri odgovoru na te izzive sem poln zaupanja, da vsi kristjani, člani drugih verskih izročil in številne ženske ter moški dobre volje lahko skladno sodelujejo pri delu za skupno dobro.

Svetost, s temi mislimi v srcu, Vam ter bratom in sestram, ki danes obhajate praznik svetega zavetnika, vam nadvse iskreno želim vse dobro, zdravja in vedrine. Iskreno se Vam želim zahvaliti za topel in bratski sprejem, ki ste mi ga izkazali v teh dneh. Zato prosim Boga, usmiljenega Očeta, naj na priprošnjo apostola Andreja in njegovega brata apostola Petra, velikega mučenca svetega Jurija, ki mu je posvečena ta cerkev, svetih očetov prvega nicejskega koncila, številnih svetih pastirjev te starodavne in slavne konstantinopelske Cerkve, obilno blagoslovi vse navzoče.

Hrònia Pollà, Ad multos annos! (Lepe praznike, Na mnoga leta!)

nedelja, 30. november 2025, 12:04