Papež med molitvenim srečanjem: Nujnost ponovnega odkritja obličja Boga Očeta v Kristusu
Msgr. Kmetec; Leon XIV.
Pozdrav msgr. Martina Kmetca
Sveti oče, v veliko čast mi je, da vas lahko pozdravim v imenu te skupnosti, ki se je danes zbrala okoli vas, da bi vas pozdravila. Dobrodošli!
Pozdravljam vas v imenu vseh turških škofov, redovnikov in redovnic, posvečenih oseb in duhovnikov, ki služijo Cerkvi v tej blagoslovljeni deželi, kjer se je Cerkev rodila med narodi. Pozdravljam vas tudi v imenu laikov, ki se velikodušno posvečajo pastoralnemu delu in dejavni ljubezni.
S psalmistom bi radi vzkliknili: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in se ga veselimo!« (Ps 118/117,24) Da, Vaša svetost, v neizmerno veselje nam je, da vas lahko pozdravimo, naslednika apostola Petra, poroka živega in zakramentalnega izročila, ki ga je Kristus prenesel v naše dni in ki Cerkvi omogoča, da ostane »zakrament zveličanja«.
Kot na binkoštni dan prihajamo iz različnih starodavnih izročil: dediči Cerkva, slavnih zaradi svoje vere in pričevanja, ki sta se pokazala na zgodnjih koncilih – zlasti na nicejskem – predstavljamo tudi Cerkve, ki so ostale zveste Kristusu, zaznamovane s pečatom mučeništva.
Služabniki Božjega ljudstva po čisti milosti želimo ostati zvesti pričevalci žive in dejavne vere, ukoreninjene v Kristusu in njegovem nauku. Sprejmite, sveti Oče, našo globoko hvaležnost za vaš obisk, znamenje vaše ljubezni do vsega Božjega ljudstva.
Naj Vstali Gospod blagoslovi vaše petrinsko poslanstvo in ta bratski obisk; naj nam vsem da, da se nas dotakne ljubezen Očeta in Sina in Svetega Duha, enega Boga, ene ljubezni.
Govor svetega očeta
škofom, duhovnikom, diakonom,
redovnikom, redovnicam in pastoralnim delavcem
Istanbul, katedrala Svetega Duha, 28. novembra 2025
Spoštovane ekscelence,
dragi duhovniki, redovnice in redovniki,
pastoralni delavci ter vsi bratje in sestre!
V veliko veselje mi je, da sem tukaj z vami. Zahvaljujem se Gospodu, ki mi je naklonil, da sem na svojem prvem apostolskem potovanju obiskal to »sveto deželo«, ki je Turčija, v kateri se zgodovina izraelskega ljudstva sreča z nastajajočim krščanstvom, Stara in Nova zaveza se objameta, in kjer so bile napisane strani številnih koncilov.
Vera, ki nas združuje, ima daljne korenine: poslušen Božjemu klicu se je namreč Abraham, naš oče, podal na pot iz Ura na Kaldejskem, nato pa se je iz področja Harana na jugu današnje Turčije, odpravil v obljubljeno deželo (prim. 1 Mz 12,1). V polnosti časov, po Jezusovi smrti in vstajenju, so se tudi njegovi učenci odpravili proti Antiohiji, in v Antiohiji – kjer je bil pozneje škof sv. Ignacij – so jih prvič imenovali »kristjani« (prim. Apd 11,26). Iz tega mesta je sv. Pavel začel nekatera svoja apostolska potovanja in ustanovil številne skupnosti. In prav tako naj bi na obalah Anatolskega polotoka, v Efezu, po nekaterih starodavnih virih živel in umrl evangelist Janez, učenec, ki ga je Jezus ljubil (prim. Sv. Irenej, Adversus Haereses, III, 3, 4; Evzebij iz Cezareje, Historia Ecclesiastica, V, 24, 3).
Z občudovanjem se spominjamo tudi velike bizantinske preteklosti, misijonarskega vzgiba carigrajske Cerkve in širjenje krščanstva po vsem Levantu. Še danes v Turčiji živijo številne krščanske skupnosti vzhodnega obreda, kot so Armenci, Sirci in Kaldejci, pa tudi skupnosti latinskega obreda. Ekumenski patriarhat je še naprej oporna točka tako za svoje grške vernike, kakor za tiste, ki pripadajo drugim pravoslavnim denominacijam.
Predragi, iz bogastva te dolge zgodovine ste se rodili tudi vi. Danes ste vi skupnost, ki je poklicana negovati seme vere, ki so nam ga posredovali Abraham, apostoli in cerkveni očetje. Zgodovina, ki je pred vami, ni zgolj nekaj, česar se moramo spominjati in potem arhivirati v slavno preteklost, medtem ko vdani v usodo gledamo na dejstvo, da je Katoliška Cerkev številčno postala majhna. Nasprotno, poslani smo, da se odločimo za evangeljski pogled, ki ga razsvetljuje Sveti Duh.
In ko gledamo z Božjimi očmi, odkrijemo, da je On izbral pot majhnosti, da bi prišel med nas. To je Gospodov slog. Vsi smo poklicani, da o njem pričujemo: preroki oznanjajo Božjo obljubo, ko govorijo o majhnem poganjku, ki bo vzniknil (prim. Iz 11,1), in Jezus hvali male, ki zaupajo Vanj (prim. Mr 10,13-16), in potrjuje, da se Bože kraljestvo ne vsiljuje s pritegovanjem pozornosti (prim. Lk 17,20-21), ampak se razvija kot najmanjše od vseh semen, vsejanih v zemljo (prim. Mr 4,31).
Ta logika majhnosti je resnična moč Cerkve. Ni namreč v njenih virih in strukturah, niti njeni sadovi ne izvirajo iz številčnega uspeha, iz gospodarske moči ali družbene pomembnosti. Cerkev nasprotno živi iz Jagnjetove luči, zbrana okoli Njega, moč Svetega Duha pa jo žene po poteh sveta. V tem poslanstvu je vedno ponovno poklicana, da zaupa Gospodovi obljubi: »Ne boj se, mala čreda, kajti vašemu Očetu je bilo v veselje, da vam dá kraljestvo« (Lk 12,32). V zvezi s tem se spomnimo besed papeža Frančiška: »V krščanski skupnosti, kjer verniki, duhovniki in škofje ne krenejo na pot majhnosti, ni prihodnosti, […] Božje kraljestvo poganja v majhnem, vedno v majhnem« (Homilija pri Sveti Marti, 3. decembra 2019).
Cerkev, ki živi v Turčiji, je majhna skupnost, ki pa ostaja rodovitna kot seme in kvas Kraljestva. Zato vas spodbujam, da gojite duhovno držo zaupljivega upanja, ki temelji na veri in na združenosti z Bogom. Za evangelij moramo namreč pričevati z veseljem in z upanjem gledati v prihodnost. Nekatera znamenja tega upanja so že zelo prisotna: prosimo torej Gospoda za milost, da jih bomo znali prepoznati in negovati; druga bomo morda morali ustvarjalno izraziti mi z vztrajanjem v veri in pričevanju.
Med najlepšimi in najbolj obetavnimi znamenji mislim na tolike mlade, ki trkajo na vrata Katoliške Cerkve, prinašajo tja svoja vprašanja in nemir. V zvezi s tem vas spodbujam, da nadaljujete z doslednim pastoralnim delom, ki ga opravljate; kot vas tudi spodbujam, da poslušate in spremljate mlade, in skrbite za tista področja, kjer je Cerkev v Turčiji poklicana delovati na poseben način: ekumenski in medverski dialog, posredovanje vere lokalnemu prebivalstvu, pastoralno služenje beguncem in migrantom.
Zadnji vidik zasluži razmislek. Dokaj pomembna prisotnost migrantov in beguncev v tej državi namreč postavlja pred Cerkev izziv, da sprejema in služi tistim, ki so najbolj ranljivi. Istočasno je ta Cerkev sestavljena iz tujcev in tudi mnogi med vami – duhovniki, redovnice, pastoralni delavci – prihajate iz drugih dežel. To zahteva vaše posebno prizadevanje za inkulturacijo, da bi turški jezik, običaji in navade vedno bolj postajali vaši. Sporočanje evangelija namreč poteka skozi to inkulturacijo.
Prav tako nočem pozabiti, da so v tej vaši deželi obhajali prvih osem ekumenskih koncilov. Letos mineva 1700 let od prvega nicejskega koncila, »mejnika na poti Cerkve in tudi vsega človeštva« (Frančišek, Govor Mednarodni teološki komisiji, 28. novembra 2024), vedno aktualnega dogodka, ki nam postavlja nekatere izzive, ki bi jih rad omenil.
Prvi je pomembnost dojemanja bistva vere in tega, da smo kristjani. Okoli veroizpovedi je Cerkev v Niceji ponovno našla enost (prim. Spes non confundit. Bula o napovedi rednega svetega leta 2025, št. 17). Ne gre torej samo za neko doktrinalno formulo, ampak za povabilo, da skupaj znotraj različnih občutljivosti, duhovnosti in kultur iščemo enost in bistvenost krščanske vere okoli središčnosti Kristusa in izročila Cerkve. Niceja nas še danes vabi k razmišljanju o tem: kdo je Jezus za nas? Kaj v svojem jedru pomeni, da smo kristjani? Veroizpoved, izpovedana soglasno in skupno, tako postane merilo razločevanja, kompas orientacije, središče, okoli katerega morata krožiti naše verovanje in delovanje. Ko govorimo o povezavi med vero in deli, se želim zahvaliti mednarodnim organizacijam, posebej mislim na Caritas Internationalis in na Kirche in Not, za podporo karitativnim dejavnostim Cerkve in predvsem za pomoč žrtvam potresa leta 2023.
Drugi izziv se nanaša na nujnost ponovnega odkritja obličja Boga Očeta v Kristusu. Niceja potrjuje Jezusovo božanstvo in njegovo enakost z Očetom. V Jezusu najdemo pravi Božji obraz ter njegovo dokončno besedo o človeštvu in zgodovini. Ta resnica nenehno spravlja v težave naše predstave o Bogu, kadar ne ustrezajo temu, kar nam je razodel Jezus, in nas vabi k nenehnemu kritičnemu razločevanju o oblikah naše vere, naše molitve, pastoralnega življenja in naše duhovnosti na splošno. Obstaja pa še drug izziv, ki bi ga opredelil kot »povratni arianizem«, ki je navzoč v sedanji kulturi in včasih tudi med samimi verniki: ko na Jezusa gledamo s človeškim občudovanjem, morda celo z verskim duhom, a ne da bi ga v resnici imeli za živega Boga, v resnici navzočega med nami. To, da je Bog, Gospod zgodovine, je nekako zatemnjeno in se omejujemo na to, da ga imamo za veliko zgodovinsko osebnost, modrega učitelja, preroka, ki se je bojeval za pravičnost in nič več. Niceja nas spominja: Jezus Kristus ni oseba preteklosti, je Božji Sin, navzoč sredi med nami, ki vodi zgodovino proti prihodnosti, ki nam jo je Bog obljubil.
Končno še tretji izziv: posredovanje vere in razvoj nauka. V zapletenem kulturnem kontekstu je nicejska veroizpoved uspela posredovati bistvo vere preko kulturnih in filozofskih kategorij tistega časa. Vendar pa nekaj desetletij pozneje vidimo, da jo je prvi carigrajski koncil poglobil in razširil in prav po zaslugi poglobitve nauka pridemo do nove formulacije: nicejsko-carigrajske veroizpoved, ki jo običajno izpovedujemo na naših nedeljskih obhajanjih. Tudi tukaj se naučimo velike lekcije: krščansko vero moramo vedno posredovati v jezikih in kategorijah okolja, v katerem živimo, kot so to storili očetje v Niceji in na drugih koncilih. Istočasno moramo razlikovati jedro vere od formul in zgodovinskih oblik, ki jo izražajo, ki ostajajo vedno delne in začasne in se lahko postopoma spremenijo, ko poglabljamo nauk. Spomnimo se, da je novi cerkveni učitelj sv. Janez Henrik Newman vztrajal na razvoju krščanskega nauka, ker ni abstraktna in statična ideja, ampak odseva samo Kristusovo skrivnost: gre torej za notranji razvoj živega organizma, ki osvetljuje in bolje pojasnjuje temeljno jedro vere.
Predragi, preden se poslovim, bi rad spomnil na vam tako dragi lik sv. Janeza XXIII., ki je to ljudstvo ljubil in mu služil, in je dejal: »Rad ponavljam to, kar čutim v srcu: ljubim to deželo in njene prebivalce.« Ko je z okna jezuitske hiše opazoval ribiče na Bosporju, nadvse zaposlene z barkami in mrežami, je zapisal: »Prizor me gane. Prejšnjo noč je okoli enih lilo kakor iz škafa, a ribiči so bili tam, neustrašni, pri svojem trdem garanju. […] Posnemati ribiče na Bosporju, dan in noč delati s prižganimi baklami, vsak v svojem majhnem čolnu, po ukazu duhovnih voditeljev: to je naša težka in sveta dolžnost.«
Želim vam, da bi vas to navdušenje spodbujalo, da boste ohranili veselje vere, da boste delali kot neustrašni ribiči v Gospodovem čolnu. Naj presveta Marija, Theotokos, prosi za vas in vas varuje! Hvala!
