Sveti oče višjim redovnim predstojnikom: V bratih vzbujajte upanje

Vatican News

Vodenje provinc v sinodalni Cerkvi

Sveti oče je po uvodnih pozdravih spomnil na temo, ki je bila v središču tokratnega srečanja: ​Vodenje in upanje. Oblike in slogi vodenja provinc v sinodalni Cerkvi. Po njegovih besedah gre za »zahtevno perspektivo, ki odraža bogastvo časa milosti, ki ga živi Cerkev, pa tudi njegovo kompleksnost«.

»Skupnost vernikov se nikoli ni izogibala ne spodbudam ne izzivom časov in krajev, kjer je živela, in tudi danes želi to nadaljevati z zaupanjem in velikodušnostjo, tako da prinaša Kristusovo sporočilo na vsa področja družbe in na vse konce sveta. Pri tem prizadevanju je bila navzočnost redovnikov vedno pomenljiva in znamenje Božje previdnosti, kot kvas, preroštvo in moč za celotno Božje ljudstvo (prim. Dogmatična konstitucija Lumen gentium 44). Tema, ki ste jo izbrali, potrjuje vašo zvestobo tej vlogi, zlasti v okviru "sinodalnega spreobrnjenja", ki smo ga živeli v teh zadnjih letih.

Sklepni dokument zadnje sinode je v zvezi s tem poudaril, da so prav redovne skupnosti "v svojih večstoletnih izkušnjah utelesile preizkušene oblike sinodalnega življenja in skupnostnega razločevanja ter se naučile usklajevati posamezne darove in skupno poslanstvo" (Sklepni dokument, 26. oktober 2024, 65). Sinodalnost, ki je neločljivo povezana z življenjem Cerkve (prim. Frančišek, Govor vernikom rimske škofije, 18. september 2021), je dejansko še bolj lastna vaši poklicanosti; to vas posebej usposablja, da prispevate k prizadevanjem, ki se po vsem svetu uresničujejo v tej smeri. Temu se pridružuje vrednost naraščajoče medkulturnosti v skupnostih posvečenih, ki prav tako odgovarja na potrebe družb, v katerih živimo (prim. ibid.)«.

Za dediščino je potrebno skrbeti

Ob tem je sveti oče izpostavil, da dediščina, ki jo tvorijo ti viri, ni nekaj dokončnega in statičnega: »je sad dinamičnosti in vere, ki se mora neprenehoma razvijati, rasti, napredovati in se izražati, tako v mnogovrstnosti karizmatičnih kontekstov kot tudi v nenehni novosti situacij in odnosov«.

»To pomeni, da je treba zanjo skrbeti kot za sad živega organizma, ki potrebuje hrano, pozornost, včasih tudi zdravljenje; in k temu lahko odločilno prispeva služba oblasti, z oblikami in slogi "vodenja", ki so primerni za spodbujanje upanja na poti bratov, podpirajoč njihov velikodušen in plodovit apostolat.

Pri iskanju smernic, katerim naj bi s tem namenom sledili, se lahko navežemo na to, kar predlaga že omenjeni Sklepni dokument sinode, iz katerega lahko izpeljemo tri pomembne drže: cerkveno razločevanje, skrb za procese odločanja, zavezanost k odgovarjanju za lastno delovanje ter vrednotenju njegovih rezultatov in načinov (prim. ibid, 79). Kot poudarja dokument, gre za medsebojno povezane procese, ki se vzajemno podpirajo in popravljajo. Zvestoba Cerkvi vodi in razsvetljuje vključenost bratov ter spodbuja njihovo soodgovornost; prav tako zagotavlja transparentnost in omogoča tisto medsebojno odprtost, ki edina lahko spodbuja sodelovanje vseh. Poleg tega lahko iskreno soočenje, podelitev in bratsko opominjanje veliko pripomorejo k preprečevanju in boju proti morebitnim posebnim in avtoreferenčnim odstopanjem (prim. Frančišek, Govor škofijskim referentom sinodalne poti v Italiji, 25. maj 2023). V bistvu gre za pot očiščevanja, kjer naj bi posamezniki in skupnosti postajali vedno bolj svobodni v dobrem, tako na ravni osebne rasti kot pri udejanjanju krščanske ljubezni. Seveda to spodbuja tudi obnovljeno zvestobo karizmi, ki terja nenehno opuščanje struktur in drž, ki niso bistvene ali so celo škodljive za to, da bi se danes v polnosti uresničevalo prvotno poslanstvo, ki so ga navdihnili ustanovitelji.«

Spodbujati plodno izmenjavanje odgovornosti

V nadaljevanju govora je papež Leon XIV. dejal, da je pri vodenju posebej pomembno spodbujati plodno izmenjavanje na področju odgovornosti in zadolžitev, kar preprečuje statičnost, ki lahko privede do otrdelosti in okostenelosti.

»Sveti Avguštin se v Samogovorih sprašuje: "Zakaj si želiš, da bi ljudje, ki jih ljubiš, ali živeli ali živeli s teboj?", čemur sledi ta čudovit odgovor: "Da bi skupaj enodušno preiskovali svoje duše in Boga. Tako bo lahko tisti, ki mu prej uspe kaj najti, še druge pripeljal tja brez napora" (I, 12.20). Ta misel se mi zdi zelo pomenljiva tudi za nas, zlasti v zvezi s sinodalno razsežnostjo odgovornosti, ki nam je dana do bratov.
Predragi, zahvaljujem se vam za zvestobo, s katero opravljate svojo nalogo, ki ni lahka. Spremljam vas s svojo molitvijo in vas iz srca blagoslavljam. Hvala.«