Sveti oče: Izpoved kristološke vere je temeljnega pomena na poti do polne enosti
Vatican News
Na heliportu v Izniku je svetega očeta sprejel ekumenski patriarh Bartolomej I., nato pa sta skupaj odšla na prizorišče srečanja. Potekalo je na kraju, kjer so leta 2014 odkrili ruševine bazilike s tremi ladjami. Ta je bila pred približno 1600 leti zgrajena v čast svetemu Neofitu, mlademu mučencu, ki je umrl leta 303 v času preganjanja cesarja Diokleciana. Leta 740 je bila uničena v potresu, njene ostanke pa je zalilo jezero.
Papeža in ekumenskega patriarha Bartolomeja I. je pričakalo 26 verskih voditeljev. Po uvodni pesmi je besede dobrodošlice izrekel patriarh Bartolomej I., sledila je ekumenska molitev in branje evangeljskega odlomka, nato pa govor svetega očeta.
V njem se je med drugim zahvalil patriarhu Bartolomeju za povabilo, da bi skupaj obeležili 1700-letnico nicejskega koncila prav na kraju, kjer je potekal. Po papeževih besedah smo tudi danes vsi kristjani povabljeni, da se vprašamo, kdo je Jezus Kristus za vsakega izmed nas.
Govor svetega očeta na ekumenskem molitvenem srečanju v Izniku
Dragi bratje in sestre!
V času, ki je v mnogih pogledih dramatičen, v katerem so ljudje izpostavljeni mnogim grožnjam njihovemu dostojanstvu, je 1700. obletnica prvega nicejskega koncila dragocena priložnost, da se vprašamo, kdo je Jezus Kristus v življenju današnjih žensk in moških, ter kdo je za vsakega od nas osebno.
To vprašanje je še posebej pomembno za kristjane, ki tvegajo, da bi Jezusa Kristusa zreducirali na nekakšnega karizmatičnega voditelja ali nadčloveka, kar je povsem napačna predstava, ki na koncu vodi v žalost in zmedo (prim. Homilija pri sveti maši Pro Ecclesia, 9. maj 2025). Arij je zanikal Kristusovo božansko naravo in ga zreduciral na preprostega posrednika med Bogom in ljudmi, pri tem pa prezrl resničnost učlovečenja, tako da sta božansko in človeško ostala nepopravljivo ločena. Toda če se Bog ni utelesil v človeka, kako so lahko umrljivi ljudje soudeleženi pri njegovem neumrljivem življenju? To je bilo v igri v Niceji in je v igri danes: vera v Boga, ki je v Jezusu Kristusu postal takšen kot mi, da bi nas naredil »deležne Božje narave« (2 Pt 1,4; prim. sv. Irenej, Adversus haereses, 3, 19; sv. Atanazij, De Incarnatione, 54, 3).
Ta izpoved kristološke vere je temeljnega pomena na poti, ki jo kristjani hodijo do polne enosti: dejansko jo delijo vse krščanske Cerkve in skupnosti po svetu, vključno s tistimi, ki iz različnih razlogov v svojih liturgijah ne uporabljajo nicejsko-carigrajske veroizpovedi. Vera »v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega, ki je rojen pred vsemi veki [...] enega bistva z Očetom« (Nicejska veroizpoved) je namreč globoka vez, ki že zdaj združuje vse kristjane. V tem smislu lahko, če citiram svetega Avguština, tudi v ekumenskem kontekstu rečemo, da »čeprav nas je kristjanov veliko, smo eno v enem Kristusu« (Razlaga Psalma 127). Če izhajamo iz zavesti, da nas že zdaj povezuje ta globoka vez, smo vsi povabljeni, da na poti vedno bolj popolnega sprejemanja Božje besede, razodete v Jezusu Kristusu in pod vodstvom Svetega Duha, v medsebojni ljubezni in dialogu, premagamo pohujšanje razdeljenosti, ki žal še vedno obstaja. Zato gojimo željo po enosti, za katero je molil in dal svoje življenje Gospod Jezus. Bolj ko smo spravljeni, bolj lahko kristjani verodostojno pričujemo o evangeliju Jezusa Kristusa, ki je oznanilo upanja za vse, sporočilo miru in univerzalnega bratstva, ki presega meje naših skupnosti in narodov (prim. Frančišek, Govor udeležencem plenarnega zasedanja Papeškega sveta za pospeševanje enotnosti med kristjani, 6. maj 2022).
Sprava je danes poziv, ki prihaja s strani celotnega človeštva, ki ga pestijo spori in nasilje. Željo po polni enosti med vsemi verniki v Jezusa Kristusa vedno spremlja prizadevanje za bratstvo med vsemi ljudmi. V nicejski veroizpovedi izpovedujemo svojo vero »v enega Boga, Očeta«; vendar ne bi bilo mogoče klicati Boga kot Očeta, če ne bi priznali drugih moških in žensk, ki so prav tako ustvarjeni po Božji podobi, za svoje brate in sestre (prim. Drugi Vatikanski koncil, izjava Nostra aetate, 5). Obstaja univerzalno bratstvo in sestrstvo, ne glede na etnično pripadnost, narodnost, vero ali mnenje. Verstva so po svoji naravi nosilci te resnice in bi morala spodbujati posameznike, človeške skupnosti in narode, da jo priznajo in udejanjajo (prim. Govor ob sklepu molitvenega srečanja za mir, 28. oktober 2025). Odločno moramo zavrniti uporabo vere za upravičevanje vojne, nasilja ali vsake oblike fundamentalizma in fanatizma. Potrebno je slediti poti bratskega srečevanja, dialoga in sodelovanja.
Globoko sem hvaležen njegovi svetosti Bartolomeju, ki je z veliko modrostjo in daljnovidnostjo sklenil, da bomo skupaj obeležili 1700. obletnico nicejskega koncila prav na kraju, kjer je bil sklican. Prav tako se iskreno zahvaljujem voditeljem Cerkva in predstavnikom svetovnih krščanskih skupnosti, ki so sprejeli povabilo k sodelovanju na tem dogodku. Naj vsemogočni in usmiljeni Bog Oče usliši naše goreče molitve, s katerimi se danes obračamo nanj, ter naj ta pomembna obletnica prinese obilne sadove sprave, edinosti in miru.
Papeževemu govoru je sledila pesem, tej pa nicejsko-carigrajska veroizpoved, prošnje, očenaš, ki ga je vsak zmolil v svojem jeziku, ter blagoslov.
Photogallery
