Sveti oče: Naj bo Turčija v službi pravičnega in trajnega miru
Vatican News
V prvem govoru na turških tleh je papež Leon XIV. najprej izrazil svoje veselje nad dejstvom, da apostolska potovanja začenja z obiskom te dežele, ki je neločljivo povezana z začetki krščanstva. V nadaljevanju je pozval k spoštovanju razlik ter poudaril, da kristjani želijo prispevati k enotnosti države v duhu, ki presega vsako polarizacijo. Povabil je tudi k spoštovanju dostojanstva in svobode vseh Božjih otrok, k spodbujanju kulture, ki ceni zakonsko ljubezen in ženske, ter k zavzemanju za dialog v službi pravičnega in trajnega miru.
Govor papeža Leona XIV. predstavnikom oblasti, civilne družbe in diplomatskemu zboru
Gospod predsednik,
spoštovani predstavniki oblasti,
člani diplomatskega zbora,
gospe in gospodje!
Najlepša hvala za vašo prijazno dobrodošlico«. Vesel sem, da apostolska potovanja v svojem pontifikatu začenjam z obiskom vaše države, saj je ta dežela neločljivo povezana z začetki krščanstva in danes vabi Abrahamove otroke in vse človeštvo k bratstvu, ki prepoznava in vrednoti razlike.
Naravna lepota vaše dežele nas spodbuja k varovanju Božjega stvarstva. Poleg tega nas kulturno, umetniško in duhovno bogastvo krajev, v katerih živite, spominja, da se v srečanju različnih generacij, izročil in idej oblikujejo velike civilizacije, v katerih se razvoj in modrost združita v enost. Po eni strani je res, da ima človeška zgodovina za seboj stoletja konfliktov in da svet okoli nas še vedno destabilizirajo ambicije in odločitve, ki teptajo pravičnost in mir. Hkrati pa je ob soočanju z izzivi biti ljudstvo z veliko preteklostjo tako dar kot tudi odgovornost.
Podoba mostu čez Dardanelsko ožino, ki je bila izbrana kot logotip za moje potovanje, zgovorno ponazarja posebno vlogo vaše države. Pomembno mesto imate tako v sedanjosti kot v prihodnosti Sredozemlja in celotnega sveta, predvsem zaradi vrednotenja vaše notranje raznolikosti. Še preden povezuje Azijo z Evropo in Vzhod z Zahodom, ta most povezuje Turčijo z njo samo. Združuje različne dele dežele in jo tako od znotraj spreminja v nekakšno »križišče občutljivosti«. V takem primeru bi bila uniformiranost osiromašenje. Družba je namreč živa, če je pluralna, saj jo v civilno družbo spreminjajo mostovi, ki povezujejo njene ljudi. Danes pa so človeške skupnosti vedno bolj polarizirane in razdvojene zaradi skrajnih stališč, ki jih fragmentirajo.
Želim vam zagotoviti, da kristjani želijo pozitivno prispevati k enotnosti vaše države. So in se čutijo del turške identitete, ki jo je zelo cenil sveti Janez XXIII., katerega se spominjate kot »turškega papeža« zaradi globokega prijateljstva, ki ga je vedno povezovalo z vašim ljudstvom. Bil je administrator latinskega vikariata v Istanbulu in apostolski delegat v Turčiji in Grčiji od leta 1935 do 1945 ter si je neutrudno prizadeval, da se katoličani ne bi izključili iz razvoja vaše nove republike. V tistih letih je zapisal, da smo v tej državi »mi, latinski katoličani iz Istanbula, in katoličani drugih obredov, armenskega, grškega, kaldejskega, sirskega itd., skromna manjšina, ki živi na površini prostranega sveta, s katerim imamo samo omejen stik. Radi se razlikujemo od tistih, ki ne izpovedujejo naše vere: naših pravoslavnih bratov, protestantov, judov, muslimanov, vernikov in nevernikov drugih verstev … Zdi se logično, da bi se vsak ukvarjal s svojimi zadevami, s svojo družino ali narodnimi izročili, ostajal v omejenem krogu svoje skupnosti. … Moji dragi bratje in otroci, povedati vam moram, da je to v luči evangelija in katoliških načel napačna logika«.1 Od tedaj so bili v Cerkvi in v vaši družbi nedvomno storjeni veliki koraki naprej, vendar pa te besede še danes močno odmevajo in še naprej navdihujejo bolj evangeljsko in pristno mišljenje, ki ga je papež Frančišek imenoval »kultura srečanja«.
Iz samega srca Sredozemlja se je moj častitljivi predhodnik uprl »globalizaciji brezbrižnosti« in nas povabil, naj čutimo bolečino drugih in prisluhnemo kriku ubogih in zemlje. Spodbudil nas je k sočutnemu delovanju, ki je odsev edinega Boga, ki je usmiljen in sočuten, »počasen v jezi in bogat v ljubezni« (Ps 103,8). Podoba vašega velikega mostu je v pomoč tudi v tem smislu: Bog je s tem, ko se je razodel, vzpostavil most med nebom in zemljo. To je storil, da bi se naša srca spremenila, postala podobna njegovemu. Gre za ogromen viseči most, ki skorajda kljubuje zakonom fizike. Tako je tudi z ljubeznijo, ki ima poleg intimnih in zasebnih vidikov tudi vidno in javno razsežnost.
Pravičnost in usmiljenje kljubujeta miselnosti »moč je močnejša od pravice«, in upata zahtevati, naj se sočutje in solidarnost obravnavata kot pristni merili za razvoj. Zato je v družbi, kot je turška, kjer ima vera vidno vlogo, bistveno spoštovati dostojanstvo in svobodo vseh Božjih otrok: moških in žensk, sodržavljanov in tujcev, revnih in bogatih. Vsi smo Božji otroci in to ima osebne, družbene in politične posledice. Tisti, ki so v srcu poslušni Božji volji, vedno spodbujajo skupno dobro in spoštovanje vseh. Danes je to velik izziv, ki mora preoblikovati lokalne politike in mednarodne odnose, zlasti spričo tehnološkega razvoja, ki bi sicer lahko še poslabšal nepravičnost, namesto da bi jo pomagal odpraviti. Tudi umetna inteligenca zgolj reproducira naše preference in pospešuje procese, ki, če pogledamo od blizu, niso delo strojev, ampak človeštva samega. Zato delajmo skupaj, da bomo spremenili potek razvoja in popravili škodo, ki je že bila storjena enotnosti naše človeške družine.
Gospe in gospodje, ravnokar sem omenil človeško družino. Ta metafora nas vabi, da bi vzpostavili povezavo – ponovno, most – med našo skupno usodo in med izkušnjo vsakega posameznika. Za vsakega izmed nas je bila namreč družina prvo jedro družbenega življenja, kjer smo se naučili, da brez »drugega« »jaz« ne obstaja. Še bolj kot v drugih državah ima družina v turški kulturi še vedno velik pomen, zato ne manjka pobud, ki podpirajo njeno središčnost. Drže, ki so bistvene za civilno sobivanje, ter začetna in temeljna občutljivost za skupno dobro se razvijajo prav v družini. Seveda se lahko vsaka družina tudi zapre vase, goji sovražnost ali nekaterim svojim članom preprečuje, da bi se izražali, celo do te točke, da zavira razvoj njihovih talentov. Kljub temu pa ljudje ne prejmejo večjih priložnosti ali sreče v individualistični kulturi ali s preziranjem zakonske zveze in odprtosti za življenje.
Potrošniške ekonomije so zavajajoče, saj osamljenost postane posel. Na to moramo odgovoriti s kulturo, ki ceni naklonjenost in osebne vezi. Samo skupaj lahko postanemo pristno to, kar smo. Samo prek ljubezni naše notranje življenje postane globoko in naša identiteta močna. Tisti, ki prezirajo temeljne človeške vezi in se ne naučijo prenašati svojih omejitev in krhkosti, lažje postanejo nestrpni in nesposobni za interakcijo z našim kompleksnim svetom. Hkrati pa se prav v družinskem življenju na zelo specifičen način kažeta vrednost zakonske ljubezni in prispevek žensk. Ženske se zlasti s svojim študijem in aktivno soudeležbo v poklicnem, kulturnem in političnem življenju vedno bolj postavljajo v službo vaše države in njenega pozitivnega vpliva na mednarodnem dogajanju. Zato moramo visoko ceniti pomembne pobude v tej smeri, ki podpirajo družino in prispevek žensk k polnemu razcvetu družbenega življenja.
Gospod predsednik, naj bo Turčija vir stabilnosti in zbliževanja med ljudstvi, v službi pravičnega in dolgotrajnega miru. Obiski štirih papežev v Turčiji – Pavla VI. leta 1967, Janeza Pavla II. leta 1979, Benedikta XVI. leta 2006 in Frančiška leta 2014 – kažejo, da Sveti sedež ne le ohranja dobre odnose z Republiko Turčijo, ampak želi tudi sodelovati pri izgradnji boljšega sveta s prispevkom te države, ki je most med Vzhodom in Zahodom, med Azijo in Evropo ter križišče kultur in verstev. Posebna priložnost mojega obiska, 1700. obletnica nicejskega koncila, nam govori o srečanju in dialogu, tako kot dejstvo, da je prvih osem ekumenskih koncilov potekalo na ozemlju današnje Turčije.
Danes bolj kot kdajkoli prej potrebujemo ljudi, ki bodo spodbujali dialog in ga udejanjali z odločno voljo in potrpežljivo odločnostjo. Po tragedijah dveh svetovnih vojn, ki sta privedli do ustanovitve velikih mednarodnih organizacij, zdaj živimo v fazi, ki jo zaznamuje povečano število konfliktov na svetovni ravni, ki jih podžigajo prevladujoče strategije ekonomske in vojaške moči. Na ta način se omogoča to, kar je papež Frančišek imenoval »tretja svetovna vojna po kosih«. Tega nikakor ne smemo sprejeti! Prihodnost človeštva je na kocki. Energije in viri, ki jih porablja ta destruktivna dinamika, se odvzemajo resničnim izzivom, s katerimi bi se morala človeška družina danes soočati skupaj: mir, boj proti lakoti in revščini, zdravje, vzgoja in izobraževanje ter varovanje stvarstva.
Sveti sedež želi s svojo duhovno in moralno močjo sodelovati z vsemi narodi, ki jim je pri srcu celostni razvoj vsakega človeka. Hodimo torej skupaj, v resnici in prijateljstvu, v ponižnem zaupanju v Božjo pomoč.
1Angelo G. Roncalli (Janez XXIII.), La predicazione a Istanbul. Omelie, discorsi e note pastorali (1935-1944), Olschki, Firenze 1993, 367-368.
