Papež italijanskim diplomatom: Ne potrebujemo veliko besed, ampak le prave besede
Kdor resnično upa, vedno išče in podpira dialog
»Vaše romanje skozi sveta vrata daje pomen našemu srečanju in nam omogoča, da delimo upanje, ki ga nosimo v srcu in ki ga želimo pričevati bližnjim. Ta krepost namreč ni nejasna želja po negotovih stvareh, ampak je ime, ki ga prevzame volja, ko je trdno usmerjena k dobremu in pravičnosti, ki primanjkujeta,« je dejal sveti oče in v nadaljevanju spregovoril o upanju kot pomembni lastnosti diplomatskega dela.
»Upanje ima dragocen pomen za službo, ki jo opravljate: le tisti, ki resnično upajo, vedno iščejo in podpirajo dialog med stranmi, pri tem pa zaupajo v medsebojno razumevanje tudi v primeru težav in napetosti. Ker upamo, da se bomo razumeli, si prizadevamo za to, da poiščemo najboljše načine in besede za dosego sporazuma. V zvezi s tem je pomembno, da so sporazumi in pogodbe potrjeni z dogovorom: ta bližina srca – ad cor – izraža iskrenost dejanj, kot sta podpis ali rokovanje, ki bi sicer ostala le formalni postopki. Tako se pojavi značilna lastnost, ki loči pristno diplomatsko misijo od preračunljivosti v korist ene strani ali od ravnovesja med tekmeci, ki skrivajo svoje razlike.«
Jezusov zgled kot upanje za vse narode
Sveti oče je zbranim italijanskim diplomatom dejal, da se takšnim tendencam lahko izognemo, če »gledamo Jezusov zgled«, saj njegovo pričevanje o spravi in miru »sije kot upanje za vse narode«. »V imenu Očeta Sin govori z močjo Svetega Duha in tako uresničuje pogovor med Bogom in ljudmi. Zato vsi mi, ustvarjeni po Božji podobi, v dialogu, ko poslušamo in govorimo, imamo izkušnjo temeljnih odnosov našega življenja.«
Vzgajati svoj način govorjenja
Papež je v nadaljevanju izpostavil, da ni naključje, da svoj jezik, v katerem smo rojeni in ki izraža kulturo naše domovine in združuje narod kot družino, imenujemo materni jezik. »V svojem jeziku vsak narod izraža posebno razumevanje sveta, najvišje vrednote in vsakdanje običaje. Besede so skupna dediščina, skozi katero cvetijo korenine družbe, v kateri živimo. V večnarodnem okolju je zato nujno skrbeti za dialog in spodbujati medsebojno in medkulturno razumevanje kot znak sprejemanja, integracije in bratstva. Na mednarodni ravni lahko ta isti slog prinese sadove sodelovanja in miru, če vztrajamo pri vzgajanju našega načina govorjenja.«
Kristjan je vedno človek Besede
Dodal je, da le takrat, ko je kdo iskren, pravimo, da je »človek besede«, ker »drži besedo kot znamenje stalnosti in zvestobe«. Podobno je človek dosleden, ko stori to, kar pravi: »njegova beseda je dobro znamenje za tistega, ki ga posluša, vrednost dane besede pa dokazuje, koliko je vredna oseba, ki jo izreče«.
»Zlasti kristjan je vedno človek Besede: tiste, ki jo sliši od Boga in ki v molitvi ustreza njegovemu očetovskemu pozivu. Ko smo bili krščeni, je bilo na naša ušesa narejeno znamenje križa in izrečena beseda: “Efatá”, kar pomeni “Odpri se”. S tem dejanjem, ki spominja na Jezusovo ozdravljenje, je blagoslovljen čut, prek katerega prejemamo prve besede ljubezni in nepogrešljive kulturne elemente, ki podpirajo naše življenje v družini in družbi.«
Skrbeti za iskrenost in preudarnost izrečenih trditev
Papež je izpostavil, da tako kot čute in telo je treba »vzgajati tudi jezik, in sicer v šoli poslušanja in dialoga«: »Biti pristni kristjani in pošteni državljani pomeni deliti besednjak, ki omogoča, da stvari imenujemo z njihovim pravim imenom, brez dvoličnosti, in gojimo medsebojno slogo. Zato je naša in vaša naloga, zlasti kot veleposlaniki, da vedno spodbujamo dialog in ga ponovno vzpostavimo, če se prekine.«
»V mednarodnem kontekstu, ki je zaznamovan z zlorabami in konflikti, ne pozabimo, da nasprotje dialoga ni molk, ampak žalitev. Molk namreč odpira prostor za poslušanje in sprejemanje glasu tistega, ki je pred nami, žalitev pa je verbalna agresija, vojna besed, ki se oborožuje z lažmi, propagando in hinavščino.«
Leon XIV. je zato pozval, naj si z upanjem prizadevamo za razorožitev izjav in govorov, ne skrbimo le za njihovo lepoto in natančnost, ampak predvsem za njihovo iskrenost in preudarnost. »Kdor ve, kaj reči, ne potrebuje veliko besed, ampak le prave besede: urimo se torej v izrekanju besed, ki delajo dobro, v izbiranju besed, ki gradijo razumevanje, v pričevanju besed, ki popravljajo krivice in odpuščajo žalitve. Kdor se utrudi pogovarjati, se utrudi upati na mir.«
Mir je dolžnost, ki povezuje človeštvo
Sveti oče je pri tem ponovil apel papeža Pavla VI., namenjenega Generalni skupščini Združenih narodov pred natanko šestdesetimi leti, ko je dejal, da ljudi združuje sporazum, sklenjen »z zaprisego, ki mora spremeniti prihodnjo zgodovino sveta: nikoli več vojne, nikoli več vojne! Mir, mir mora voditi usodo narodov in celotnega človeštva!«
»Da, mir je dolžnost, ki povezuje človeštvo v skupno iskanje pravičnosti. Mir je namen, ki od božične noči dalje spremlja celotno Kristusovo življenje, vse do njegove velikonočne smrti in vstajenja. Mir je dokončno in večno dobro, ki ga želimo za vse,« je še poudaril papež Leon XIV. ter zbrane italijanske diplomate spodbudil, da naj so pri varovanju in spodbujanju resničnega miru »moški in ženske dialoga« in naj berejo znamenja časov »v skladu s krščanskim humanizmom, ki je temelj italijanske in evropske kulture«.
