Papež Leon XIV.: Diplomacija kulture premaguje meje in predsodke

Leon XIV.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Mir z vami!

Eminenca, 
msgr. rektor, msgr. tajnik, 
dragi profesorji, zaposleni in študenti! 
Danes mineva sto let, odkar je moj spoštovani predhodnik Pij XI. v motupropriju Prva pokopališča krščanskega Rima spomnil, da so »rimski papeži vedno šteli za svojo dolžnost varovanje in skrb« sakralne dediščine, zlasti podzemnih pokopališč, znanih pod imenom katakombe«, ne da bi pri tem zanemarili »bazilike, ki so vzcvetele znotraj obzidja  mesta Rim s svojimi veličastnimi mozaiki, s številnimi napisi, slikami, kipi, pokopališko in liturgično opremo«. V istem dokumentu je Pij XI. omenil »nikoli dovolj hvaljenega Giovannija Battista de Rossija« ter »neutrudnega raziskovalca rimskih sakralnih starin Antonia Bosia«, ki sta začetnika krščanske arheologije.

Ob tisti priložnosti je papež sklenil, da bo Papeški komisiji za sakralno arheologijo in Papeški rimski akademiji za arheologijo dodal Papeški inštitut za krščansko arheologijo, da bi »usmerjal zainteresirane mlade iz vseh držav in narodov k študiju in znanstvenemu raziskovanju krščanske antike«. Sto let pozneje je to poslanstvo živo bolj kot kdaj koli prej, zahvaljujoč tudi mednarodnim kongresom krščanske arheologije, s katerimi Inštitut spodbuja študije v disciplini, ki ni značilna samo za zgodovinske znanosti, ampak tudi za krščansko vero in identiteto.

Ob tej obletnici sem z apostolskim pismom, ki je izšlo danes, želel podati nekaj razmišljanj o pomenu arheologije. Sedaj želim ponuditi zgolj nekaj poudarkov.

Prvič, poučevanje »krščanske arheologije«, razumljene kot študij spomenikov prvih stoletij krščanstva, ima svoj epistemološki status zaradi svojih specifičnih kronoloških, zgodovinskih in tematskih koordinat. Kljub temu opažamo, da je v drugih kontekstih to poučevanje vključeno v srednjeveško arheologijo. V zvezi s tem vam predlagam, da se zavzemate za specifičnost svoje discipline, v kateri pridevnik »krščanska« ni izraz verskega prepričanja, ampak disciplino sámo opredeljuje s svojim znanstvenim in strokovnim dostojanstvom.

Krščanska arheologija je poleg tega področje študija, ki se nanaša na zgodovinsko obdobje združene Cerkve, zato je lahko koristno sredstvo za ekumenizem: različne veroizpovedi lahko namreč prek študija krščanskih starin prepoznajo svoje skupne korenine in tako spodbujajo prizadevanja za polno občestvo. To izkušnjo sem doživel prav na svojem nedavnem apostolskem potovanju, ko sem v Izniku, nekdanji Niceji, skupaj s predstavniki drugih Cerkva in cerkvenih skupnosti obeležil prvi ekumenski koncil. Navzočnost ostankov starodavnih krščanskih zgradb je bila za vse nas ganljiva in spodbudna. V zvezi s to temo cenim študijski dan, ki ste ga organizirali v sodelovanju z Dikasterijem za evangelizacijo.

Prav tako vas spodbujam, da s svojimi študiji sodelujete pri »diplomaciji kulture«, ki jo svet danes zelo potrebuje. S kulturo človeški duh presega meje narodov in premaga ovire predsodkov, da se postavi v službo skupnega dobrega. Tudi vi lahko prispevate h gradnji mostov, k spodbujanju srečanj in k vedno večji slogi.

Kot sem spomnil v apostolskem pismu, so leta 1925 obhajali »jubilej miru«, sedaj pa obhajamo »jubilej upanja«. Zato je vaš Inštitut v nekem smislu idealno razpet med mirom in upanjem. In dejansko ste nosilci miru in upanja povsod, kjer delujete s svojimi izkopavanji in raziskavami, tako da vam ob prepoznavanju vaše belo-rdeče zastave s podobo Dobrega Pastirja lahko odprejo vrata ne le kot nosilcem znanja in znanosti, ampak tudi kot oznanjevalcem miru.

Na koncu bi rad spomnil na odlomek iz govora svetega Janeza Pavla II. O skupnih krščanskih koreninah evropskih narodov, v katerem je dejal: »Evropa potrebuje Kristusa in evangelij, ker so tu korenine vseh njenih narodov. Tudi vi prisluhnite temu sporočilu!« (6. november 1981). Med koreninami evropske družbe in narodov je gotovo krščanstvo s svojimi literarnimi in spomeniškimi viri. Delo arheologov je odgovor na poziv, ki sem ga pravkar omenil.

Hvala, predragi, za vašo zavzetost! Naj Papeški inštitut za krščansko arheologijo z novim zagonom nadaljuje svojo dragoceno služenje Cerkvi in kulturi. To željo izročam Marijini priprošnji in vam iz srca podeljujem apostolski blagoslov. Hvala.