Papež Leon XIV. med sveto mašo zapornikom: Naj se nihče ne izgubi! Naj se vsi rešijo!

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Tretja adventna nedelja - Jubilej zapornikov 
14. december 2025

Dragi bratje in sestre, danes praznujemo jubilej upanja za svet zaporov, za zapornike in za vse, ki skrbijo za kazenski sistem. Z globoko pomenljivo odločitvijo to počnemo na tretjo adventno nedeljo, ki jo liturgija imenuje »Gaudete!«, po besedah, s katerimi se začne vhodna antifona svete maše (prim. Flp 4,4). To je v liturgičnem letu nedelja »veselja«, ki nas spominja na svetlo razsežnost pričakovanja: zaupanje, da se bo zgodilo nekaj lepega, veselega.

V zvezi s tem je papež Frančišek 26. decembra lani, ko je odprl sveta vrata v cerkvi »Očenaš« v zaporu Rebibbia, vsem izrekel povabilo: »Povem vam dve stvari,« je izjavil. »Prvič: držite v  roki vrv s sidrom upanja. Drugič: na stežaj odprite vrata svojega srca.« Sklicujoč se na podobo sidra, vrženega v večnost, onkraj vsake ovire prostora in časa (prim. Heb 6,17–20), nas je povabil, naj ohranimo živo vero v življenje, ki nas čaka, in naj vedno verjamemo v možnost boljše prihodnosti. Hkrati pa nas je spodbudil, naj bomo z velikodušnim srcem delavci pravičnosti in ljubezni v okoljih, v katerih živimo.

Ko se bliža konec jubilejnega leta, moramo priznati, da je kljub predanosti mnogih tudi v zaporniškem svetu v tej smeri treba še veliko storiti. Besede preroka Izaija, ki smo jih slišali – »Od Gospoda odkupljeni se bodo vrnili in prišli bodo vriskajoč na Sion« (Iz 35,10) – nas spominjajo, da je Bog tisti, ki odrešuje, ki osvobaja, in zvenijo kot pomembno in zahtevno poslanstvo za vse nas. Zapor je zagotovo težko okolje in tudi najboljši nameni lahko tam naletijo na številne ovire. Prav zaradi tega pa se ne smemo utruditi, obupati ali se umakniti, temveč se vztrajno, pogumno in v duhu sodelovanja pomikati naprej. Mnogi pravzaprav še vedno ne razumejo, da se moramo po vsakem padcu znati pobrati, da noben človek ni enak tistemu, kar je storil, in da je pravičnost vedno proces popravljanja in sprave.

Ko pa tudi v težkih razmerah ohranimo lepoto čustev, občutljivost, pozornost do potreb drugih, spoštovanje ter sposobnost usmiljenja in odpuščanja, potem iz trde zemlje trpljenja in greha zacvetijo čudovite rože in celo znotraj zidov zaporov dozorijo geste, projekti in srečanja, edinstvena v svoji človečnosti. To je delo premisleka o lastnih čustvih in mislih, potrebno za tiste, ki so prikrajšani za svobodo, še bolj pa za tiste, ki imajo veliko odgovornost, da predstavljajo pravičnost do njih in zanje. Jubilej je poziv k spreobrnjenju in prav kot tak je razlog za upanje in veselje.

Zato je pomembno, da najprej pogledamo Jezusa, njegovo človeškost, njegovo kraljestvo, v katerem »slepi spregledajo, hromi hodijo [...], ubogim se oznanja evangelij« (Mt 11,5), in se spomnimo, da če se takšni čudeži včasih zgodijo po izjemnih Božjih posegih, so pogosteje zaupani nam, našemu sočutju, skrbi, modrosti in odgovornosti naših skupnosti in institucij.

In to nas pripelje do druge razsežnosti prerokbe, ki smo jo slišali: prizadevanje, da v vsakem okolju – in danes še posebej poudarjamo v zaporih – spodbujamo civilizacijo, ki temelji na novih merilih in navsezadnje dejavni ljubezni, kot je dejal sveti Pavel VI. ob koncu jubilejnega leta 1975: »Ta – dejavna ljubezen – naj bo, zlasti na ravni javnega življenja, [...] načelo nove ure milosti in dobre volje, ki jo pred nami odpira koledar zgodovine: civilizacija ljubezni!« (Splošna avdienca, 31. december 1975).

V ta namen je papež Frančišek izrazil upanje, da bi se v svetem letu lahko podelile »oblike amnestije ali odpusta kazni, katerih cilj je pomagati ljudem, da si povrnejo zaupanje vase in v družbo« (Spes non confundit, 10), in da bi se vsem ponudile resnične priložnosti za ponovno vključitev v družbo (glej ibid.). Verjamem, da bo njegova želja uslišana v mnogih državah. Jubilej, kot vemo, je bil v svojih biblijskih začetkih prav leto milosti, v katerem je bila vsakomur na več načinov ponujena priložnost za nov začetek (prim. 3Mz 25,8–10).

O tem nam govori tudi evangelij, ki smo ga pravkar slišali. Janez Krstnik je med pridiganjem in krščevanjem vabil ljudi, naj se spreobrnejo in simbolično ponovno prečkajo reko, kot v času Jozueta (prim. Joz 3,17), da bi vstopili v posest nove »obljubljene dežele«, torej srca, spravljenega z Bogom in s svojimi brati in sestrami. In v tem smislu je njegova preroška figura zgovorna: bil je pokončen, strog in odkrit, celo do te mere, da so ga zaradi poguma njegovih besed zaprli – ni bil »trst, ki ga veter maje« (Mt 11,7); hkrati pa je bil bogat z usmiljenjem in razumevanjem do tistih, ki so se iskreno kesali in se trudili spremeniti (prim. Lk 3,10–14).

Sveti Avguštin svoj znameniti komentar evangelijske pripovedi o prešuštnici, ki ji je bilo odpuščeno (prim. Jn 8,1–11), zaključi z besedami: »Ko so tožniki odšli, sta ostala [...] usmiljenja potrebna in Usmiljenje. In Gospod ji je rekel: [...] pojdi in ne greši več (Jn 8,10–11)« (Sermo 302,14).

Najdražji, naloga, ki vam jo Gospod zaupa – vsem, zapornikom in odgovornim v svetu zaporov – ni lahka. Problemov, s katerimi se boste soočili, je veliko. Pomislimo na prenatrpanost, še vedno nezadostno predanost zagotavljanju stabilnih programov dopolnilne vzgoje in zaposlitvenih možnosti. In ne pozabimo, na bolj osebni ravni, na breme preteklosti, na rane, ki se morajo zaceliti v naših telesih in srcih, na razočaranja, na neskončno potrpežljivost, ki je potrebna – s seboj in z drugimi – ko se podamo na pot spreobrnjenja, in na skušnjavo, da bi obupali ali ne bi več odpuščali. Gospod pa nam onkraj vsega še naprej govori, da je pomembno le eno: da se nihče ne izgubi (prim. Jn 6,39) in da se vsi »rešijo« (1 Tim 2,4).

Naj se nihče ne izgubi! Naj se vsi rešijo! To si želi naš Bog, to je njegovo kraljestvo, k temu je usmerjeno njegovo delo v svetu. Ko se bliža Božič, se tudi mi še močneje oprimimo njegovih sanj, neomajni v svojem prizadevanju  (prim. Jak 5,8) in zaupljivi. Ker vemo, da tudi v največjih izzivih nismo sami: Gospod je blizu (prim. Flp 4,5), hodi z nami in z njim ob naši strani se bo vedno zgodilo nekaj lepega in veselega.