Papež Leon XIV. v avdienco sprejel delegacijo skupine Evropskih konservativcev in reformistov (ECR)
Leon XIV.
Dober dan vsem in dobrodošli v Vatikanu. Vesel sem, da imam to priložnost pozdraviti vašo delegacijo ob vaši udeležbi na konferenci skupine ECR, ki poteka te dni tukaj v Rimu.
Vsaka visoka funkcija v družbi prinaša odgovornost za spodbujanje skupnega dobrega. Zato vas še posebej spodbujam, da nikoli ne izgubite izpred oči tistih, ki so pozabljeni, na robu družbe; tistih, ki jih je Jezus imenoval »najmanjši« med nami (prim. Lk 9,48).
Kot demokratično izvoljeni predstavniki odražate različne poglede, ki sodijo v širši spekter raznolikih mnenj. Eden od bistvenih namenov parlamenta je omogočiti izražanje in razpravo o takšnih pogledih. Vendar pa je znamenje vsake civilizirane družbe, da se o razlikah razpravlja z vljudnostjo in spoštovanjem; morda se ne strinjamo, a pozorno prisluhnemo in celo vstopimo v dialog s tistimi, ki jih morda obravnavamo kot nasprotnike. To priča o našem spoštovanju dostojanstva vseh moških in žensk, ki je dano od Boga. Zato vas vabim, da se zgledujete po svetem Tomažu Moru, zavetniku politikov, čigar modrost, pogum in zagovarjanje vesti so večni navdih za tiste, ki si prizadevajo za blagor družbe.
V zvezi s tem se z veseljem pridružujem pozivu mojih predhodnikov, da je evropsko identiteto mogoče razumeti in spodbujati samo v povezavi z njenimi judovsko-krščanskimi koreninami. Namen zaščite verske dediščine te celine pa ni zgolj varovanje pravic njenih krščanskih skupnosti, niti ni v prvi vrsti vprašanje ohranjanja določenih družbenih običajev ali tradicij, ki se v vsakem primeru razlikujejo od kraja do kraja in skozi zgodovino. Predvsem gre za priznanje dejstva. Poleg tega so vsi deležni prispevka, ki so ga člani krščanskih skupnosti dali in ga še vedno dajejo za dobro evropske družbe. Spomnimo se samo nekaterih pomembnih dosežkov zahodne civilizacije, zlasti kulturnih zakladov njenih mogočnih katedral, veličastne umetnosti in glasbe ter napredka v znanosti, da ne omenjamo rasti in širjenja univerz. Ti razvoji ustvarjajo notranjo povezavo med krščanstvom in evropsko zgodovino; zgodovino, ki jo je potrebno negovati in proslavljati.
Na poseben način mislim na bogata etična načela in vzorce mišljenja, ki so intelektualna dediščina krščanske Evrope. Ti so bistveni za varovanje pravic, ki jih je podaril Bog, ter notranje vrednosti vsakega človeka, od spočetja do naravne smrti. Prav tako so temeljni za soočanje z izzivi, ki jih predstavljajo revščina, socialna izključenost, gospodarska prikrajšanost, pa tudi trenutna podnebna kriza, nasilje in vojna. Zagotoviti, da se glas Cerkve, tudi prek njenega družbenega nauka, še naprej sliši, ne pomeni obnavljanja pretekle dobe, ampak zagotavljanje, da se poglavitni viri za prihodnje sodelovanje in integracijo ne izgubijo.
Na tem mestu želim ponovno poudariti pomen tega, kar je papež Benedikt XVI. opredelil kot nujen dialog med »svetom razuma in svetom vere – svetom sekularne miselnosti in svetom verskega prepričanja« (Govor civilni družbi, Westminster Hall, London, 17. september 2010). Ta javni pogovor, v katerem imajo politiki zelo pomembno vlogo, je namreč ključnega pomena za spoštovanje specifičnih pristojnosti vsakega izmed njih, pa tudi za zagotavljanje tega, kar drugi potrebuje, namreč vzajemno »očiščujočo« vlogo, da bi zagotovili, da nihče ne bi postal žrtev izkrivljanj (prim. ibid.). Molim, da boste tudi vi prispevali svoj delež k pozitivnemu sodelovanju v tem pomembnem dialogu, ne le v dobro prebivalcev Evrope, ampak celotne človeške družine.
S temi mislimi vam zagotavljam, da se vas bom spominjal v molitvi, ter na vas in na vaše družine kličem Božji blagoslov modrosti, veselja in miru. Hvala.
