Papež med molitvenim srečanjem v Harisi nagovoril škofe, duhovnike, redovnike in redovnice ter pastoralne delavce
Vatican News
Ob prihodu so papeža pri glavnem vhodu v svetišče pozdravili apostolski vikar latinskih Cerkva v Bejrutu, predstojnik kongregacije libanonskih misijonarjev in rektor svetišča, ki so mu izročili križ in blagoslovljeno vodo za pokropitev. Nazadnje je sveti oče prečkal osrednjo ladjo do prezbiterija, kjer ga je pozdravil patriarh Armenske Katoliške Cerkve, medtem ko je zbor pel himno. Armenski patriarh Kilikije mu je izrekel dobrodošlico. Nato so prisotni prisluhnili pričevanjem duhovnika, pastoralnega delavca, ravnatelja katoliške šole in zaporniškega kaplana. Po branju evangelija je papež imel svojo pridigo.
Po izročitvi zlate vrtnice, pesmih, blagoslovu, podelitvi daril svetemu očetu in skupinski fotografiji s škofi APECL se je Leon XIV. poslovil od patriarhov in preden se je usedel v avto, blagoslovil temeljni kamen »Mesta miru« Tele Lumiére in Noursat. Nato se je sveti oče odpeljal do Apostolske nunciature. Spodaj je pridiga, ki jo je papež imel med srečanjem s škofi, duhovniki, redovniki, redovnicami ter pastoralnimi delavci:
PRIDIGA SVETEGA OČETA
Srečanje s škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami
in pastoralnimi delavci
Svetišče Naše Gospe Libanonske, Harisa, 1. decembra 2025
Predragi bratje v škofovstu,
duhovniki, redovniki in redovnice,
bratje in sestre, dober dan! Dober dan! (v arabščini)
Z velikim veseljem se srečujem z vami na tem potovanju, ki ima za moto »Blagor tistim, ki delajo za mir« (Mt 5,9). Cerkev v Libanonu, združena v svojih mnogoterih obrazih, je ikona teh besed, kot je zatrdil sv. Janez Pavel II., ki je bil tako navezan na vaše ljudstvo: »V današnjem Libanonu – je dejal – ste vi odgovorni za upanje« (Sporočilo državljanom Libanona, 1. Maja 1984); in dodal: »Kjer živite in delate, ustvarjajte bratsko ozračje. Brez naivnosti znajte drugim podariti zaupanje in bodite ustvarjalni, da bo zmagala obnovitvena moč odpuščanja in usmiljenja« (prav tam).
Pričevanja, ki smo jih poslušali – hvala vsakemu izmed vas!- nam govorijo, da te besede niso bile zaman, nasprotno, bile so slišane in dobile so odgovor, saj se tukaj še naprej gradi občestvo v ljubezni.
V patriarhovih besedah – iz srca se mu zahvaljujem – lahko doumemo korenino te trdnosti, ki jo simbolizira tiha votlina, v kateri je sv. Šarbel molil pred podobo Božje Matere, in navzočnost tega svetišča v Harisi, ki je znamenje edinosti za vse libanonsko ljudstvo. Ko z Marijo stojimo ob Jezusovem križu (prim. Jn 19,25), nam naša molitev, ta nevidni most, ki združuje srca, da moč, da še naprej upamo in delamo, tudi kadar okoli nas grmi hrup orožja in ko zahteve vsakdanjika postanejo izziv.
Eden od simbolov, ki jih vsebuje logotip tega potovanja, je sidro. Papež Frančišek ga je v svojih govorih pogosto omenjal kot znamenje vere, ki nam omogoča, da gremo vedno naprej, tudi v najbolj temnih trenutkih, vse do nebes. Dejal je: »Naša vera je sidro v nebesih. Naše življenje je zasidrano v nebesih. Kaj moramo storiti? Oprijeti se vrvi […] In gremo naprej, ker smo prepričani, da ima naše življenje sidro v nebesih, na tistem bregu, na katerega bomo prispeli« (Splošna avdienca, 26. aprila 2017). Če hočemo graditi mir, se zasidrajmo v nebesih, in tja vztrajno usmerjeni ljubimo brez strahu pred izgubo minljivega in dajajmo brez mere.
Iz teh korenin, močnih in globokih, kakršne ima cedra, raste ljubezen in z Božjo pomočjo zaživijo konkretna in trajna dela solidarnosti.
Oče Youhanna nam je govoril o Debbabiyé, majhni vasici, kjer opravlja svoje poslanstvo. Kristjani in muslimani, Libanonci in begunci z druge strani meje, tam kljub skrajni stiski in pod stalno grožnjo bombardiranj mirno živijo skupaj in si drug drugemu pomagajo. Zadržimo se pri podobi, ki nam jo je on sam predlagal, o sirskem kovancu, ki so ga skupaj z libanonskimi našli v vrečki za miloščino. To je pomembna podrobnost: spominja nas, da v dejavni ljubezni vsak izmed nas lahko nekaj da in prejme, in da nas naše vzajemno dajanje vse obogati in nas približa Bogu. Ko je papež Benedikt XVI. med svojim potovanjem v to deželo govoril o združevalni moči ljubezni tudi v trenutkih preizkušnje, je dejal: »Prav zdaj moramo slaviti zmago ljubezni nad sovraštvom, odpuščanja nad maščevanjem, služenja nad gospodovanjem, ponižnosti nad ošabnostjo, edinosti nad razdeljenostjo, […] znati spremeniti svoje trpljenje v krik ljubezni do Boga in usmiljenja do bližnjega (Govor med obiskom bazilike sv. Pavla v Harisi, 14. septembra 2012).
Samo na ta način nas ne bosta potlačila krivica in nasilje tudi takrat, ko nas bodo, kot smo slišali, izdajali ljudje in organizacije, ki brezvestno izkoriščajo obup tistega, ki nima druge možnosti. Le tako lahko ponovno pridobimo upanje za jutri, kljub zahtevnosti težke sedanjosti, s katero se moramo spoprijeti. S tem v zvezi mislim na odgovornost, ki jo imamo v tem smislu vsi v odnosu do mladih. Pomembno je, da spodbujamo njihovo navzočnost tudi v cerkvenih strukturah, znamo ceniti inovativni prispevek in jim damo prostor. In pomembno je, da jim sredi ruševin sveta z njegovimi bolečimi neuspehi, ponudimo konkretne in izvedljive možnosti prenove in rasti za prihodnost.
Loren nam je spregovorila o svojem prizadevanju v pomoči migrantom. Čeprav je tudi sama migrantka, se že dolgo zavzema za podporo tistim, ki so morali ne po lastni izbiri, ampak zaradi nuje, zapustiti vse, da bi poiskali primerno prihodnost daleč od doma. Zgodba Jamesa in Lele, ki sta nam jo povedala, se nas globoko dotakne in kaže grozo, ki jo vojna povzroči v življenju tolikih nedolžnih ljudi. Papež Frančišek nas je v svojih govorih in spisih večkrat spomnil, da ob takšnih tragedijah ne moremo ostati ravnodušni, in da nas njihova bolečina zadeva in poziva (prim. Homilija za Svetovni dal migrantov in beguncev, 29. septembra 2019). Po eni strani nam njihov pogum govori o Božji luči, ki, kot je dejala Loren, sije tudi v najtemnejših trenutkih; po drugi strani pa nam to, kar so doživeli, nalaga, da si prizadevamo, da bi nikomur več ne bilo treba bežati iz svoje dežele zaradi nesmiselnih in neusmiljenih spopadov, in da bi se tisti, ki trkajo na vrata naših skupnosti, nikoli ne čutili zavrnjene, ampak sprejete z besedami, ki nam jih je navedla Loren sama: »Dobrodošel doma!«
O tem nam govori tudi pričevanje sestre Dime, ki se je ob izbruhu nasilja odločila, da ne bo zapustila taborišča, ampak da bo šolo ohranila odprto in iz nje naredila prostor za sprejemanje beguncev in izjemno učinkovit izobraževalni center. V teh sobah namreč se poleg dajanja pomoči in materialne podpore učijo tudi, kako podeliti »kruh, strah in upanje«, kako ljubiti sredi sovraštva, kako služiti tudi v utrujenosti in kako verjeti v drugačno prihodnost, ki presega vsa pričakovanja. Cerkev v Libanonu je vedno zelo skrbela za izobraževanje. Vse vas spodbujam, da s tem hvalevrednim delom nadaljujete in še posebej prihajate naproti tistim, ki so v stiski in nimajo sredstev, tistim, ki se nahajajo v skrajnih razmerah z odločitvami, ki nosijo znamenje najbolj velikodušne ljubezni, da bo z izobraževanjem uma vedno združena vzgoja srca. Spomnimo se, da je naša prva šola križ in da je naš edini Učitelj Kristus (prim. Mt 23,10).
Ko je pater Šarbel govoril o svoji izkušnji apostolata v zaporih, je dejal, da ravno tam, kjer svet vidi samo zidove in zločine, mi v očeh zapornikov, včasih izgubljenih, včasih razsvetljenih z novim upanjem, vidimo Očetovo nežnost, ki se nikoli ne naveliča odpuščati. In res je tako: vidimo Jezusov obraz, ki odseva iz obraza tistega, ki trpi, in tistega, ki skrbi za rane, ki jih je povzročilo življenje. Kmalu bomo s simbolično gesto izročili Zlato vrtnico temu svetišču. Gre za starodavno gesto; med njenimi pomeni je tudi, da nas spodbudi, da bi bili s svojim življenjem Kristusova dišava (prim. 2 Kor 2,14). Ob tej podobi mi pride na misel vonj, ki se dviga z libanonskih miz, za katere je značilna raznoterost jedi, ki jih ponujajo, in močna skupnostna razsežnost njihove podelitve. To je vonj, sestavljen iz tisoč vonjev, ki presenetijo s svojo raznolikostjo in včasih s svojo enovitostjo. Tako je s Kristusovo dišavo. Ni drag izdelek, ki bi bil pridržan le nekaterim, ki si ga lahko privoščijo, ampak dišava, ki se širi z obilne mize, na kateri ima mesto veliko različnih jedi in s katere lahko vsi skupaj jemljejo. Naj bo to duh obreda, ki ga bomo opravili, predvsem pa duh, s katerim si vsak dan prizadevamo, da bi živeli združeni v ljubezni.
