Papež na medverskem srečanju: V vse bolj prepletenem svetu ste poklicani, da ste graditelji miru

Leon XIV.

GOVOR SVETEGA OČETA 
Ekumensko in medversko srečanje 
Beirut, Trg mučencev 
1. december 2025

Dragi bratje in sestre, globoko sem ganjen in neizmerno hvaležen, da sem danes lahko med vami, na tej blagoslovljeni zemlji: zemlji, ki so jo poveličevali starozavezni preroki, ki so v njenih mogočnih cedrah videli simbol pravične duše, ki cveti pod budnim očesom nebes; deželi, kjer odmev Logosa ni nikoli utihnil, ampak stoletje za stoletjem še naprej kliče tiste, ki želijo odpreti svoje srce živemu Bogu.

V svoji posinodalni apostolski spodbudi Ecclesia in Medio Oriente, podpisani tukaj v Bejrutu leta 2012, je papež Benedikt XVI. poudaril, da »narava in univerzalno poslanstvo Cerkve zahtevata, da je v dialogu s pripadniki drugih religij. Ta dialog na Bližnjem vzhodu temelji na duhovnih in zgodovinskih vezeh, ki povezujejo kristjane z Judi in muslimani. Ta dialog, ki ga ne narekujejo predvsem pragmatične politične ali družbene razmere, temelji predvsem na teoloških temeljih, ki se nanašajo na vero« (št. 19).

Dragi prijatelji, vaša prisotnost danes tukaj, na tem izjemnem kraju – kjer minareti in zvoniki stojijo drug ob drugem, a se oba dvigata proti nebu – priča o trajni veri te dežele in vztrajni predanosti njenih prebivalcev edinemu Bogu. Naj na tej ljubljeni zemlji skupaj zvonijo vsi zvonovi in adhān: naj se vsak klic k molitvi zlije v eno samo himno, ki ne bo le slavila usmiljenega Stvarnika nebes in zemlje, ampak bo tudi iz srca prosila za Božji dar miru.

Že vrsto let, še posebej pa v zadnjem času, so oči sveta uprte v Bližnji vzhod, zibelko abrahamskih verstev, kjer opazujejo težko pot in neprestano iskanje dragocenega daru miru. Včasih človeštvo gleda na Bližnji vzhod z občutkom strahu in obupa, ko se sooča s tako zapletenimi in dolgotrajnimi spopadi. Vendar pa lahko sredi teh bojev najdemo upanje in spodbudo, če se osredotočimo na to, kar nas združuje: našo skupno človečnost in vero v Boga ljubezni in usmiljenja. V obdobju, ko se sobivanje zdi oddaljen sen, libanonsko ljudstvo, čeprav sprejema različne vere, predstavlja močan zgled: strah, nezaupanje in predsodki tu nimajo zadnje besede, medtem ko so enotnost, sprava in mir vedno mogoči. To je torej poslanstvo, ki ostaja nespremenjeno v zgodovini te ljubljene zemlje: pričevati o trajni resnici, da lahko kristjani, muslimani, drusi in nešteti drugi živijo skupaj in gradijo državo, ki jo povezujeta spoštovanje in dialog.

Drugi vatikanski koncil je pred šestdesetimi leti z objavo Nostra Aetate odprl novo obzorje za srečevanje in medsebojno spoštovanje med katoličani in pripadniki drugih verstev, pri čemer je poudaril, da imata pravi dialog in sodelovanje korenine v ljubezni, edini podlagi za mir, pravičnost in spravo. Ta dialog, navdihnjen z Božjo ljubeznijo, zajema vse ljudi dobre volje in zavrača predsodke, diskriminacijo in preganjanje, ter potrjuje enako dostojanstvo vsakega človeka.

Čeprav je Jezusovo javno delovanje potekalo predvsem v Galileji in Judeji, evangeliji poročajo tudi o dogodkih, ko je obiskal regijo Dekapol – pa tudi okolico Tira in Sidona – kjer je srečal Sirofeničanko, katere neomajna vera ga je pripeljala do tega, da je ozdravil njeno hčer (prim. Mr 7,24-30). Zato ta dežela pomeni več kot le kraj srečanja Jezusa in proseče matere: postane kraj, kjer ponižnost, zaupanje in vztrajnost premagajo vse ovire in srečajo neskončno Božjo ljubezen, ki objema vsako človeško srce. Dejansko je to »jedro medverskega dialoga: odkritje Božje prisotnosti onkraj vseh meja in povabilo, da ga skupaj iščemo s spoštovanjem in ponižnostjo«. Čeprav je Libanon znan po svojih mogočnih cedrah, je tudi oljka pomemben del njegove dediščine. Oljka ne le krasi prostor, v katerem se danes zbiramo, ampak jo opevajo v svetih spisih krščanstva, judovstva in islama, kjer služi kot brezčasni simbol sprave in miru. Njeno dolgo življenje in izjemna sposobnost, da uspeva tudi v najtežjih razmerah, simbolizirata vztrajnost in upanje ter trajno zavezanost, ki je potrebna za gojenje mirnega sobivanja.

Iz tega drevesa se pridobiva olje, ki zdravi – balzam za telesne in duševne rane – in izraža neskončno sočutje Boga do vseh, ki trpijo. Poleg tega olje nudi tudi svetlobo, kar nas opominja, da moramo osvetliti svoja srca z vero, dejavno ljubeznijo in ponižnostjo.

Kakor korenine cedr in oljk segajo globoko in se razprostirajo po zemlji, tako je tudi libanonsko ljudstvo razširjeno po vsem svetu, vendar združeno s trajno močjo in brezčasno dediščino vaše domovine. Vaša prisotnost tukaj in po svetu bogati zemljo z vašo tisočletno dediščino, vendar predstavlja tudi poslanstvo. V vse bolj prepletenem svetu ste poklicani, da ste graditelji miru: da se borite proti nestrpnosti, premagujete nasilje in izključevanje ter s pričevanjem svoje vere osvetljujete pot k pravičnosti in soglasju za vse.

Dragi bratje in sestre, vsako leto 25. marca se ob vašem državnem prazniku zberete, da počastite Marijo, našo Gospo Libanona, ki jo častijo v njenem svetišču v Harissi in ga krasi mogočen kip Device z odprtimi rokami, da objame ves libanonski narod. Naj ta ljubeč in materinski objem Device Marije, Jezusove Matere in Kraljice miru, vodi vsakega od vas, da bo v vaši domovini, po vsem Bližnjem vzhodu in po vsem svetu dar sprave in mirnega sobivanja tekel »kot potoki, ki tečejo iz Libanona« (prim. Vp 4,15). Naj prinesejo upanje in edinost vsem. Shkran (hvala).