Sveti oče: Libanon, ponovno vstani! Bodi dom bratstva, preroško znamenje miru
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
ob koncu teh intenzivnih dni, ki smo jih z veseljem podelili, obhajamo našo zahvalo Gospodu za številne darove njegove dobrote; za njegovo navzočnost med nami, za Besedo, ki nam jo podarja v izobilju ter za vse, kar nam je podaril, da smo živeli skupaj.
Tudi Jezus – kot smo pravkar slišali v evangeliju – se na Očeta obrača z besedami hvaležnosti ter moli: »Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje« (Lk 10,21).
Vendar pa razsežnost hvale v nas ne najde vedno prostora. Včasih smo obteženi z življenjskimi napori, zaskrbljeni zaradi številnih težav, ki nas obdajajo, ohromljeni zaradi nemoči spričo zla ter obremenjeni z mnogimi težkimi situacijami, zato smo bolj nagnjeni k sprijaznjenosti in pritoževanju kot pa k čudenju srca in zahvaljevanju.
Povabilo, da bi vedno gojili držo hvale in hvaležnosti, namenjam prav vam, drago libanonsko ljudstvo. Vam, ki ste prejemniki redke lepote, s katero je Gospod obogatil vašo zemljo in ki ste hkrati priče in žrtve tega, kako lahko zlo v različnih oblikah zamrači to veličastvo.
S te planote, ki gleda na morje, lahko tudi jaz občudujem lepoto Libanona, ki jo opeva Sveto pismo. Gospod je tukaj zasadil visoke cedre, jih hranil in nasičeval (prim. Ps. 104,16); oblačila neveste v Visoki pesmi je odišavil z vonjem te dežele (prim. Vp 4,11) in Jeruzalemu, svetemu mestu, odetemu v svetlobo zaradi prihoda Mesija, oznanja: »Veličastvo Libanona bo prišlo k tebi, cipresa, brest in jelka hkrati, da bodo poveličali prostor mojega svetišča, in proslavil bom podnožje svojih nog« (Iz 60,13).
Hkrati pa to lepoto zastirata revščina in trpljenje; rane, ki so zaznamovale vašo zgodovino – pravkar sem molil na kraju eksplozije, v pristanišču; zastirajo jo številni problemi, ki vas pestijo; krhka in pogosto nestabilna politična situacija, dramatična gospodarska kriza, ki vas teži; nasilje in konflikti, ki so prebudili stare strahove.
V tovrstnem scenariju hvaležnost zlahka prepusti mesto razočaranju, hvalnica ne najde prostora v osamljenosti srca, izvir upanja usahne zaradi negotovosti in zmede.
Vendar pa nas Gospodova beseda vabi, naj poiščemo majhne luči, ki svetijo v osrčju noči: da bi se odprli za hvaležnost ter si skupaj prizadevali za dobro te zemlje.
Kot smo slišali, se Jezus ne zahvaljuje Očetu za izredna dela, ampak ker svojo veličino razodeva prav malim in ponižnim; tistim, ki ne vzbujajo pozornosti, tistim, ki se zdi, da štejejo malo ali nič, ki nimajo glasu. Kraljestvo, ki ga prihaja vzpostavit Jezus, ima namreč prav to značilnost, o kateri nam je govoril prerok Izaija: je mladika, poganjek iz korenine (prim. Iz 11,1); majhno upanje, ki obljublja preporod, ko se zdi, da vse umira. Tako je napovedan Mesija in ker prihaja v majhnosti poganjka, ga lahko prepoznajo samo mali; tisti, ki znajo brez domišljanja prepoznati skrite podrobnosti, sledi Boga v zgodbi, za katero se zdi, da je izgubljena.
To je napotek tudi za nas, da bi imeli oči, s katerimi bomo prepoznali majhnost poganjka, ki klije in raste kljub bolečim dogodkom. Majhne luči, ki žarijo v noči; majhne poganjki, ki klijejo, drobna semena, zasajena v suhem vrtu tega zgodovinskega časa, lahko vidimo tudi mi, tudi tukaj, tudi danes. Mislim na vašo preprosto in pristno vero, ki je zakoreninjena v vaših družinah in negovana v krščanskih šolah; mislim na nenehno delo župnij, kongregacij in gibanj, da bi odgovorili na vprašanja in potrebe ljudi; mislim na mnoge duhovnike in redovnike, ki se darujejo v svojem poslanstvu sredi številnih težav; mislim na laike, kot ste vi, ki delujete na področju karitativnosti in širjenja evangelija v družbi. Za te luči, ki se trudijo, da bi razsvetlile temo noči, za te male in nevidne poganjke, ki pa odpirajo upanje v prihodnost, moramo danes reči kakor Jezus: »zahvaljujemo se ti, Oče!« Zahvaljujemo se ti, ker si z nami in ne pustiš, da bi omahovali.
Hkrati pa ta hvaležnost ne sme ostati intimistična in iluzorna tolažba. Voditi nas mora k preoblikovanju srca, k spreobrnjenju življenja, k zavedanju, da nas je Bog poklical v življenje v luči vere, v obljubi upanja in v radosti ljubezni. Zato smo vsi poklicani, da gojimo te poganjke; da ne obupamo, da ne podležemo logiki nasilja in malikovanju denarja, da se ne sprijaznimo z zlom, ki se širi.
Vsakdo mora izpolniti svoj delež in vsi moramo združiti prizadevanja, da bo ta zemlja ponovno zasijala v svoji lepoti. In to lahko storimo samo na en način: razorožimo svoja srca, odvrzimo oklepe naših etničnih in političnih zaprtosti, odprimo svoje verske pripadnosti za medsebojno srečanje; prebudimo v svoji notranjosti sanje o združenem Libanonu, kjer bosta zmagala mir in pravičnost, kjer se bodo lahko vsi prepoznali kot bratje in sestre, ter kjer se bo končno uresničilo to, kar opisuje prerok Izaija: »Tedaj bo volk prebival z jagnjetom, panter bo ležal s kozličkom. Tele, lev in ovca bodo skupaj« (Iz 11,6).
To so sanje, ki so vam zaupane; to je tisto, kar Bog miru polaga v vaše roke. Libanon, ponovno vstani! Bodi dom pravičnosti in bratstva! Bodi preroško znamenje miru za celoten Levant!
Bratje in sestre, tudi jaz želim ponoviti Jezusove besede: »Hvalim te, Oče«. Izražam svojo hvaležnost Gospodu, da sem lahko te dni podelil z vami, medtem ko nosim v srcu vaše trpljenje in vaša upanja. Molim za vas, da bo to deželo Levanta vedno razsvetljevala vera v Jezusa Kristusa, sonce pravičnosti, ter bo zahvaljujoč Njemu ohranila upanje, ki ne zaide.
