Sveti oče libanonskim oblastem: Mir pomeni znati živeti skupaj kot spravljeni ljudje
Papež je svoj govor oprl na temo obiska Libanona: »Blagor tistim, ki delajo za mir!« (Mt 5,9). V ospredje je postavil nekaj značilnosti libanonskega naroda, kot so sposobnost začeti znova, hoja po poti sprave ter vztrajnost in pogum pri delu za mir. »Ste ljudstvo, ki se ne preda, ampak se v preizkušnjah vedno zna pogumno dvigniti. Vaša odpornost je bistvena značilnost pristnih delavcev za mir, kajti delo za mir je dejansko nenehen nov začetek. Za gradnjo miru je potrebna trdovratnost; za zaščito in ohranjanje življenja je potrebna vztrajnost,« je dejal.
Zbrane politike je spodbudil, naj se nikoli ne ločijo od svojih ljudi, ampak predano služijo svojemu narodu: »Da bi govorili le en jezik, jezik upanja, ki vse združuje.« Izpostavil je kulturo sprave, ki ne prihaja samo iz pripravljenosti in poguma ljudi, ampak potrebuje tudi oblast in institucije, ki priznavajo, da je skupno dobro pomembnejše od posameznega.
Govor papeža Leona XIV. predstavnikom oblasti, civilne družbe in diplomatskemu zboru
(Libanon, 30. november 2025)
Gospod predsednik,
spoštovani predstavniki oblasti,
člani diplomatskega zbora,
gospe in gospodje!
Blagor tistim, ki delajo za mir!
V veliko veselje mi je, da sem se srečal z vami in obiskal to deželo, kjer je »mir« veliko več kot le beseda, kajti mir je tu želja in poklicanost; je dar in delo v nastajanju. V tej državi imate oblast, vsak na svojem področju in s posebnimi vlogami. V luči te oblasti bi vam rad posredoval Jezusove besede, ki so bile izbrane kot osrednja tema mojega potovanja: »Blagor tistim, ki delajo za mir!« (Mt 5,9). Gotovo je na milijone Libanoncev, tukaj in po vsem svetu, ki tiho služijo miru, dan za dnem. Vendar pa ste vi, ki imate pomembne institucionalne naloge v tej državi, namenjeni posebnemu blagru, če lahko rečete, da ste cilj miru postavili nad vse drugo. Na tem srečanju bi rad z vami malo razmislil o tem, kaj pomeni delati za mir v zelo zapletenih, konfliktnih in negotovih okoliščinah.
Poleg libanonskih naravnih lepot in kulturnih bogastev, ki so jih hvalili že moji predhodniki, ki so obiskali vašo državo, obstaja še ena sijajna lastnost, ki odlikuje Libanonce: ste ljudstvo, ki se ne preda, ampak se v preizkušnjah vedno zna pogumno dvigniti. Vaša odpornost je bistvena značilnost pristnih delavcev za mir, kajti delo za mir je dejansko nenehen nov začetek. Poleg tega predanost in ljubezen do miru ne poznata strahu pred navideznim porazom, se ne pustita ustrašiti razočaranju, ampak gledata naprej, vse situacije sprejemata z upanjem. Za gradnjo miru je potrebna trdovratnost; za zaščito in ohranjanje življenja je potrebna vztrajnost.
Poglejte svojo zgodovino in se vprašajte: od kod prihaja ta izjemna energija, ki vašemu narodu nikoli ni dopustila, da bi bil zatiran ali brez upanja. Ste raznolika država, skupnost skupnosti, ki jih združuje skupni jezik. Ne mislim samo na levantsko arabščino, s katero je vaša velika preteklost zapustila neizmerne zaklade. Predvsem mislim na jezik upanja, ki vam je vedno omogočal nov začetek. Skoraj povsod po svetu okoli nas se zdi, da sta se uveljavila pesimizem in občutek nemoči, zaradi česar se ljudje ne zmorejo več vprašati, kaj bi lahko storili, da bi spremenili potek zgodovine. Zdi se, da so pomembne odločitve sprejete s strani izbrane peščice, pogosto v škodo skupnega dobrega, kot da bi bilo to neizogibna usoda. Veliko ste trpeli zaradi posledic ekonomije, ki ubija (prim. Apostolska spodbuda Evangelii Gaudium, 53), zaradi globalne nestabilnosti, ki ima uničujoče posledice tudi v Levantu, in zaradi radikalizacije identitet in konfliktov. A vedno ste hoteli in znali začeti znova.
Libanon se lahko pohvali z živo, dobro izobraženo civilno družbo, bogato z mladimi, ki so sposobni izraziti sanje in upanje celotnega naroda. Zato vas spodbujam, da se nikoli ne ločite od svojega ljudstva in da se z zavezanostjo in predanostjo postavite v službo svojemu narodu, ki je tako bogat v svoji raznolikosti. Da bi govorili le en jezik, in sicer jezik upanja, ki z vedno novim začetkom združuje vse. Naj želja po življenju in rasti v enotnosti kot narod ustvari večglasni glas vsake skupine. Naj vam pomagajo tudi tiste globoke vezi naklonjenosti, ki povezujejo toliko Libanoncev po vsem svetu z njihovo državo; ljubijo svoje korenine in molijo za ljudstvo, katerega del se še vedno počutijo, ga podpirajo s številnimi izkušnjami in spretnostmi, zaradi katerih so povsod tako cenjeni.
To nas pripelje do druge značilnosti delavcev za mir. Ne le, da vedo, kako začeti znova, ampak to storijo predvsem na težki poti sprave. Res je, da obstajajo osebne in kolektivne rane, ki se celijo več let, včasih celo več generacij. Če jih ne zdravimo, če se na primer ne trudimo, da bi zacelili spomine, da bi zbližali tiste, ki so utrpeli krivice in nepravičnosti, je težko napredovati na poti k miru. Lahko bi obtičali, vsak ujet v lastni bolečini in lastnem načinu razmišljanja. Resnico pa je mogoče spoštovati le s srečanjem drug z drugim. Vsak od nas vidi del resnice, pozna en njen vidik, vendar pa ne moremo zanikati tistega, kar ve le drugi, kar vidi le drugi. Resnica in sprava lahko rasteta le skupaj, bodisi v družini, med različnimi skupnostmi in različnimi ljudmi v državi ali med narodi.
Hkrati pa ni mogoče doseči trajne sprave brez skupnega cilja ali brez odprtosti do prihodnosti, v kateri dobro prevlada nad zlom, ki je bilo storjeno v preteklosti ali sedanjosti. Kultura sprave torej ne prihaja samo od spodaj, iz pripravljenosti in poguma posameznikov. Potrebuje tudi oblasti in institucije, ki priznavajo, da je skupno dobro pomembnejše od posameznega. Skupno dobro je več kot vsota mnogih interesov, saj, kolikor je mogoče, zbližuje cilje vseh in jih usmerja tako, da bo vsakdo imel več, kot če bi napredoval sam. Mir je namreč veliko več kot le ravnovesje – ki je vedno negotovo – med tistimi, ki živijo ločeno pod isto streho. Mir pomeni znati živeti skupaj, v občestvu, kot spravljeni ljudje. Sprava nas poleg tega, da nam omogoča skupno življenje, uči, kako delati skupaj za skupno prihodnost. Tako mir postane tisto obilje, ki nas bo presenetilo, ko se bodo naša obzorja razširila preko vseh zidov in ovir. Včasih mislimo, da moramo, preden naredimo naslednji korak, vse pojasniti in rešiti. Namesto tega je medsebojni dialog, tudi med nesporazumi, pot, ki vodi k spravi. Največja resnica je, da se znajdemo skupaj kot del načrta, ki ga je pripravil Bog, da bi postali družina.
Na koncu bi rad poudaril še tretjo značilnost tistih, ki si prizadevajo za mir. Tudi ko je potrebno žrtvovanje, si delavci za mir drznejo vztrajati. Včasih je lažje pobegniti ali preprosto bolj priročno preseliti se drugam. Potreben pa je pravi pogum in daljnovidnost, da človek ostane ali se vrne v svojo državo in da tudi nekoliko težke razmere obravnava kot vredne ljubezni in predanosti. Vemo, da tukaj, tako kot v drugih delih sveta, negotovost, nasilje, revščina in številne druge grožnje vodijo k izseljevanju mladih in družin, ki iščejo prihodnost drugje, čeprav je zelo boleče zapustiti domovino. Vsekakor je treba priznati, da lahko vsi vi pridobite veliko dobrega, če se Libanonci razširijo po svetu. Vendar ne smemo pozabiti, da ostati v domovini in dan za dnem delati za razvoj civilizacije ljubezni in miru ostaja nekaj zelo dragocenega.
Cerkev namreč ni zaskrbljena le za dostojanstvo tistih, ki se selijo iz svojih držav. Noče, da bi bil kdo prisiljen zapustiti svojo državo. Cerkev želi, da bi se tisti, ki se želijo vrniti domov, to lahko storili varno. Čeprav človeška mobilnost predstavlja ogromno priložnost za srečanje in medsebojno bogatenje, ne izbriše posebnih vezi, ki vsakega človeka povezujejo z določenimi kraji, katerim na prav poseben način dolguje svojo identiteto. Poleg tega mir vedno raste v konkretnem življenjskem okolju, ki ga sestavljajo geografske, zgodovinske in duhovne vezi. Spodbujati moramo tiste, ki jih gojijo in negujejo, ne da bi se prepustili posameznostim ali nacionalizmu. Papež Frančišek je v svoji okrožnici Vsi smo bratje nakazal pot naprej: »Gledati je treba globalno, kar nas osvobaja hišne omejenosti. Ko dom ni več družina, temveč ograja, celica, nas globalno osvobaja, saj spominja na končni dom, ki se bliža polnosti. Hkrati pa je treba iskreno sprejeti lokalno razsežnost, saj ima nekaj, česar globalno nima: vlogo kvasa, bogatenja, spodbujanja k pripravljenosti na subsidiarnost. Zato sta svetovno bratstvo in družbeno prijateljstvo v vsaki družbi neločljiva in sobivajoča pola. Njuno ločevanje vodi v škodljivo iznakaženost in razdvojenost« (Vsi smo bratje, 142).
Izziv, ne le za Libanon, ampak za celotni Levant, je: kaj storiti, da bi zagotovili, da se zlasti mladi ne bodo počutili prisiljeni zapustiti svojo domovino in emigrirati? Kako jih lahko spodbudimo, da miru ne iščejo drugje, ampak najdejo jamstvo za mir in postanejo protagonisti v svoji domovini? V zvezi s tem so kristjani in muslimani skupaj ter vse verske in civilne komponente libanonske družbe pozvani, da odigrajo svojo vlogo in se zavežejo k ozaveščanju mednarodne skupnosti o tej temi.
V tem kontekstu bi rad poudaril bistveno vlogo žensk v napornem in potrpežljivem prizadevanju za ohranjanje in gradnjo miru. Ne pozabimo, da imajo ženske posebno sposobnost za ustvarjanje miru, ker znajo ceniti in krepiti globoke vezi z življenjem, ljudmi in kraji. Njihovo sodelovanje v družbenem in političnem življenju ter v lastnih verskih skupnostih predstavlja dejavnik resnične prenove po vsem svetu, tako kot energija, ki izhaja iz mladih. Blagor torej delavcem za mir in blagor mladim, ki ostajajo ali se vračajo, da bi Libanon spet postal dežela, polna življenja.
Sklenil bi rad s še eno dragoceno značilnostjo vaše tradicije, ki sega tisoče let v preteklost. Ste narod, ki ljubi glasbo. Na praznične dni se ta spremeni v ples, jezik veselja in občestva. Ta vidik vaše kulture nam pomaga razumeti, da mir ni le rezultat človeških prizadevanj, pa čeprav so ta nujna. Mir je namreč dar, ki prihaja od Boga in ki prebiva predvsem v naših srcih. Je kot notranji gib, ki se širi navzven in nam omogoča, da se pustimo voditi melodiji, ki je večja od nas samih, namreč melodiji božje ljubezni. Tisti, ki plešejo, se gibljejo lahkotno, ne da bi stopali po zemlji, in usklajujejo svoje korake s koraki drugih. Tako je tudi z mirom, ki je potovanje, navdihnjeno od Duha, in ki naša srca spodbuja, da poslušajo, da so bolj pozorna in spoštljiva do drugih. Naj ta želja po miru, ki prihaja od Boga, raste med vami; kajti tudi danes lahko mir spremeni vaš pogled na druge in način, kako živite skupaj na tej zemlji, zemlji, ki jo Bog globoko ljubi in jo še naprej blagoslavlja.
Gospod predsednik, spoštovani predstavniki oblasti, še enkrat se vam zahvaljujem za vaš sprejem. Bodite prepričani, da vas bom v svojih molitvah, skupaj z vso Cerkvijo, spremljal pri vašem zahtevnem delu za skupno dobro.
