Sveti oče: Marijino materinstvo nam pomaga odkriti, da smo otroci
Vatican News
Dragi bratje in sestre!
V berilu iz Sirahove knjige je predstavljen poetičen opis Modrosti; gre za podobo, ki najde svojo polno identiteto v Kristusu, »Božji modrosti« (1 Kor 1,24), ki se je, ko je prišla polnost časa, utelesil in se rodil iz žene (prim. Gal 4,4). Krščansko izročilo je ta odlomek razumevalo tudi v marijanskem smislu, saj spominja na ženo, ki jo je Bog pripravil, da sprejme Kristusa. Kajti kdo, če ne Marija, lahko reče: »V meni je vsa milost poti in resnice, vse upanje življenja in kreposti« (prim. Sir 24,18)? Zato jo krščansko izročilo brez oklevanja priznava kot »mater ljubezni« (ibid.).
V evangeliju slišimo, kako Marija živi dinamiko, lastno tistemu, ki dopusti, da Božja beseda vstopi v njegovo življenje in ga preoblikuje. Kot goreč ogenj, ki ga ni mogoče zadržati, nas Beseda spodbuja, naj podelimo veselje prejetega daru (prim. Jer 20,9; Lk 24,32). Ona se razveseli angelovega oznanila in razume, da se Božje veselje dopolni v ljubezni, zato pohiti k Elizabeti.
Resnično so besede Nje, ki je polna milosti, »slajše kot med« (Sir 24,20). Njen pozdrav zadošča, da se otrok v Elizabetinem telesu razveseli, ona pa se, napolnjena s Svetim Duhom, vpraša: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda?« (Lk 1,43). Ta radost se izlije v Magnifikat, v katerem Marija prepozna, da njena sreča izhaja od zvestega Boga, ki je svoj pogled obrnil k svojemu ljudstvu in ga blagoslovil (prim. Ps 67,2) z dediščino, ki je slajša kot sat medu (prim. Sir 24,21): s samo prisotnostjo svojega Sina.
Marija ves čas svojega življenja prinaša to veselje tja, kjer človeško veselje ne zadošča; tja, kjer je vino pošlo (prim. Jn 2,3). Tako se je zgodilo tudi v Gvadalupu. Na Tepeyacu prebuja v prebivalcih Amerike veselje, ker vedo, da jih Bog ljubi. V prikazovanjih leta 1531, ko je govorila sv. Juanu Diegu v njegovem maternem jeziku, je dejala, da »zelo želi«, da se tam postavi »sveta hišica«, kjer bo poveličevala Boga in mu omogočila, da se bo razodel (prim. Nican mopohua, 26-27). Sredi neprestanih sporov, krivic in bolečin, ki iščejo uteho, gvadalupska Marija razglaša bistvo svojega sporočila: »Mar nisem tukaj jaz, ki sem tvoja mati?« (ibid., 119). To je glas, ki odmeva z obljubo božje zvestobe; navzočnost, ki podpira, ko življenje postane neznosno.
Materinstvo, ki ga izraža, nam pomaga odkriti, da smo otroci. Kdor sliši »jaz sem tvoja mati«, se spomni, da besedam s križa »Glej, tvoja mati« ustrezajo besede »Glej, tvoj sin« (Jn 19,26-27). In kot otroci se obrnimo nanjo in jo vprašajmo: »Mati, kaj moramo storiti, da bomo otroci, ki si jih želi tvoje srce?«. Ona, zvesta svojemu poslanstvu, nam bo nežno odgovorila: »Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5). Da, Mati, želimo biti tvoji pristni otroci: povej nam, kako naj napredujemo v veri, ko moči pojemajo in se širijo sence. Pomagaj nam razumeti, da s teboj tudi zima postane čas vrtnic.
In kot otrok te prosim: Mati, nauči narode, ki želijo biti tvoji otroci, naj ne delijo sveta na nezdružljive strani; naj ne dopustijo, da sovraštvo zaznamuje njihovo zgodovino ali da laži pišejo njihov spomin. Pokaži jim, da je treba oblast izvajati kot služenje in ne kot prevlado. Nauči njihove vladarje, da je njihova dolžnost varovati dostojanstvo vsakega človeka v vseh obdobjih njegovega življenja. Naredi te narode, svoje sinove, za kraje, kjer se bo vsak človek čutil sprejet.
Spremljaj, Mati, najmlajše, da bodo od Kristusa prejeli moč, da se bodo odločali za dobro, in pogum, da bodo ostali trdni v veri, čeprav jih svet potiska v drugo smer. Pokaži jim, da tvoj Sin hodi poleg njih. Naj nič ne žalosti njihovih src, da bodo lahko brez strahu sprejeli Božje načrte. Odvrni od njih grožnje kriminala, odvisnosti in nevarnosti življenja brez smisla.
Poišči, Mati, tiste, ki so se oddaljili od svete Cerkve: naj tvoj pogled doseže tiste, ki jih naš ne more; podri zidove, ki nas ločujejo, in jih s silo svoje ljubezni pripelji nazaj domov. Mati, prosim te, da usmeriš srca tistih, ki sejejo nesoglasje, k želji tvojega Sina, »da bi bili vsi eno« (Jn 17,21), in jih prenoviš v ljubezni, ki omogoča občestvo, kajti v Cerkvi, Mati, mi, tvoji otroci, ne moremo biti razdeljeni.
Okrepi družine: naj starši po tvojem zgledu vzgajajo z nežnostjo in odločnostjo, da bo vsak dom šola vere. Navdihuj, Mati, tiste, ki vzgajajo um in srca, da bodo resnico posredovali z nežnostjo, natančnostjo in jasnostjo, ki izhajajo iz evangelija. Spodbujaj tiste, ki jih je tvoj Sin poklical, naj mu sledijo od blizu: podpiraj duhovnike in posvečene osebe v vsakdanji zvestobi in obnovi njihovo prvotno ljubezen. Varuj njihovo notranjost v molitvi, obvaruj jih v skušnjavi, spodbujaj jih v utrujenosti in pomagaj tistim, ki so potrti.
Sveta Devica, naj tako kot ti ohranjamo evangelij v svojem srcu (prim. Lk 2,51). Pomagaj nam razumeti, da čeprav smo naslovniki tega sporočila, nismo njegovi lastniki, ampak smo, kot sveti Juan Diego, njegovi preprosti služabniki. Naj živimo v prepričanju, da tam, kamor pride blagovest, vse postane lepo, vse postane zdravo, vse se obnovi. »Tisti, ki se ti pustijo voditi, ne bodo grešili« (prim. Sir 24,22); pomagaj nam, da ne bomo s svojimi grehi in bedo omadeževali svetosti Cerkve, ki je, tako kot ti, mati.
Mati »pravega Boga, za katerega živimo«, pridi na pomoč Petrovemu nasledniku, da bo utrdil na edini poti, ki vodi k blagoslovljenemu Sadu tvojega telesa, vse, ki so mi bili zaupani. Spomni se tega svojega sina, »ki mu je Kristus zaupal ključe nebeškega kraljestva za dobro vseh«, da bi ti ključi služili »za zavezovanje in razvezovanje ter za odrešitev vsake človeške bede« (Sveti Janez Pavel II., Homilija v Sirakuzah, 6. november 1994). In daj, da bomo, v zaupanju v tvoje varstvo, vedno bolj združeni z Jezusom in med seboj, napredovali na poti proti večnem bivališču, ki nam ga je On pripravil in kjer nas čakaš ti. Amen.
