Kateheza o Svetem pismu in izročilu: Vsi mi moramo varovati zaklad Božje besede

Svetopisemski odlomek: Jn 14,25-26

[Jezus je rekel svojim učencem:] »To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

I. Dogmatična konstitucija Dei Verbum
3. En sam sveti zaklad. Odnos med Svetim pismom in izročilom.

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Nadaljujemo branje koncilske konstitucije o božjem razodetju Dei Verbum. Danes bomo razmišljali o odnosu med Svetim pismom in izročilom. Za ozadje lahko vzamemo dva evangeljska prizora. V prvem, ki se odvija v sobi velikonočne večerje, Jezus v svojem velikem govoru-oporoki učencem reče: »To sem vam povedal, ko sem bil pri vas. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal. […] Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k vsej resnici« (Jn 14,25-26; 16,13).

Drugi prizor pa nas povede na galilejske griče. Vstali Jezus se prikaže učencem, ki so presenečeni in dvomijo, ter jim naroči: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: […] učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal« (Mt 28,19-20). V obeh prizorih je očitna tesna povezava med Kristusovo izgovorjeno besedo in njenim širjenjem skozi stoletja.

To izpostavlja tudi drugi vatikanski koncil z uporabo pomenljive podobe: »Sveto pismo in sveto izročilo sta med seboj tesno sklenjena in povezana. Ker oba izhajata iz istega božjega izvira, na nek način tvorita celoto in težita k istemu cilju« (Dei Verbum, 9). Cerkveno izročilo se širi skozi zgodovino prek Cerkve, ki varuje, razlaga in uteleša Božjo Besedo. Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 113) v zvezi s tem navaja izrek cerkvenih očetov: »Sveto pismo je bolj prvenstveno zapisano v srcu Cerkve kakor pa v osnovnih orodjih«, torej v svetem besedilu.

V skladu z zgoraj navedenimi Kristusovimi besedami koncil trdi, da »izročilo, ki je apostolskega izvora, v Cerkvi napreduje s pomočjo Svetega Duha« (Dei Verbum, 8). To se dogaja s polnim razumevanjem prek »razmišljanja in preučevanja vernikov«, prek izkušnje, ki izvira iz »globokega umevanja duhovnih stvari«, in predvsem s pridiganjem naslednikov apostolov, ki so prejeli »zanesljivo karizmo resnice«. Skratka, »Cerkev s svojim naukom, življenjem in bogočastjem ohranja in posreduje vsem generacijam vse, kar sama veruje« (Dei Verbum, 8).

V zvezi s tem je znan izraz svetega Gregorja Velikega: »Sveto pismo raste s tistimi, ki ga berejo« (Homiliae in Ezechielem I, VII, 8: PL 76, 843D). In že sveti Avguštin je zatrdil, da »je samo eden Božji govor, ki se razvija v celotnem Svetem pismu, in ena sama je Beseda, ki odmeva v ustih mnogih svetnikov« (Enarrationes in Psalmos 103, IV, 1). Božja beseda torej ni okamnela, ampak je živa in organska realnost, ki se razvija in raste v izročilu. To izročilo pa jo po zaslugi Svetega Duha razume v bogastvu njene resnice in jo uteleša v spreminjajočih se koordinatah zgodovine.

V tem smislu je zanimivo, kar je predlagal cerkveni učitelj Janez Henrik Newman v svojem delu z naslovom Razvoj krščanskega nauka. Trdil je, da je krščanstvo, kot skupnostna izkušnja in kot nauk, dinamična realnost, kot je to pokazal sam Jezus s priliko o semenu (prim. Mr 4,26-29): živa realnost, ki se razvija zahvaljujoč notranji življenjski sili.

Apostol Pavel večkrat poziva svojega učenca in sodelavca Timoteja: »O Timotej, obvaruj zaklad, ki ti je bil zaupan« (prim. 1 Tim 6,20; 2 Tim 1,12.14). Dogmatična konstitucija Dei Verbum ponavlja to Pavlovo besedilo, ko pravi: »Sveto izročilo in Sveto pismo sestavljata en sam zaklad Božje besede, ki je zaupan Cerkvi« in ki ga razlaga »živo učiteljstvo Cerkve, ki svojo avtoriteto izvršuje v imenu Jezusa Kristusa« (Dei Verbum, 10). »Zaklad« je izraz, ki je v svojem izvoru pravne narave in skrbniku nalaga dolžnost, da ohranja njegovo vsebino, kar je v tem primeru vera, ter jo posreduje naprej nedotaknjeno.

»Zaklad« Božje besede je tudi danes v rokah Cerkve in vsi mi, v različnih cerkvenih službah, moramo še naprej varovati njegovo celovitost, kot zvezdo severnico na naši poti skozi zapleteno zgodovino in življenje.

Na koncu, predragi, še enkrat prisluhnimo konstituciji Dei Verbum, ki povzdiguje prepletenost Svetega pisma in izročila ter pravi, da sta tako zelo med seboj prepletena in povezana, da ne moreta obstajati neodvisno drug od drugega, in skupaj, vsak na svoj način in ob delovanju enega Svetega Duha, učinkovito prispevata k zveličanju duš (prim. Dei Verbum, 10).