Sveti oče pri katehezi o Jezusu, ki nam v polnosti razodene Očeta

Papež Leon XIV. je spregovoril o treh poudarkih polnosti razodetja: Jezus nam razodene Očeta, pri tem pa nas vključi v svoj lasten odnos z Njim; zahvaljujoč Jezusu poznamo Boga, tako kot On pozna tudi nas; Jezus Kristus razodene Očeta s svojo lastno človeškostjo. Zatrdil je, da nam je Bog v Kristusu spregovoril o sebi in nam obenem pokazal našo resnično identiteto otrok, ustvarjenih po njegovi podobi.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Jn 14,6-9

Jezus je rekel: »Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta; že zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu je rekel: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je rekel: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta.«

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

I. Dogmatična konstitucija Dei Verbum
2. Jezus Kristus, ki razodene Očeta

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Nadaljujemo kateheze o dogmatični konstituciji o božjem razodetju Dei Verbum drugega vatikanskega koncila. Videli smo, da se Bog razodeva v dialogu zaveze, s katerim nas nagovarja kot prijatelje. Gre torej za osebno poznavanje, ki ne sporoča le idej, ampak je del zgodovine in kliče k občestvu v vzajemnosti. Dopolnitev tega razodetja se uresniči v zgodovinskem in osebnem srečanju, v katerem se sam Bog podari nam, s tem da postane navzoč, mi pa odkrijemo, da nas On pozna v naši najgloblji resnici. To se je zgodilo v Jezusu Kristusu. Dokument pravi: »Najgloblja resnica, ki jo to razodetje razkriva o Bogu in o človekovem odrešenju, nam sije v Kristusu, ki je hkrati srednik in polnost vsega razodetja« (DV, 2).

Jezus nam razodene Očeta, pri tem pa nas vključi v svoj lasten odnos z Njim. V Sinu, ki ga je poslal Bog Oče, »se ljudje lahko v Svetem Duhu približajo Očetu in postanejo deležni božje narave« (DV, 2). Polno spoznanje Boga torej dosežemo, ko vstopimo v odnos Sina z njegovim Očetom, v moči delovanja Duha. To na primer potrdi evangelist Luka, ko nam pripoveduje o Gospodovi radostni molitvi: »Prav tisto uro se je razveselil v Svetem Duhu in rekel: “Slavim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, kajti tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče. Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta, in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti”« (Lk 10,21-22).

Zahvaljujoč Jezusu poznamo Boga, tako kot On pozna tudi nas (prim. Gal 4,9; 1 Kor 13,12). V Kristusu nam je Bog spregovoril o sebi in nam obenem pokazal našo resnično identiteto otrok, ustvarjenih bo podobi Besede. Ta »Beseda večno razsvetljuje vse ljudi« (DV, 4) in tako razkriva njihovo resnico v pogledu Očeta: »Tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil« (Mt 6,4.6.8), pravi Jezus; in doda, da »Oče vé, kaj potrebujemo« (prim. Mt 6,32). Jezus Kristus je kraj, kjer prepoznamo resnico Boga Očeta, medtem ko odkrijemo, da nas On pozna kot sinove v Sinu, poklicane k istemu življenju v polnosti. Sveti Pavel piše: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina […], da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: “Aba, Oče!”« (Gal 4,4-6).

Jezus Kristus razodene Očeta s svojo lastno človeškostjo. Prav zato, ker je utelešena Beseda, ki prebiva med ljudmi, nam Jezus razodene Boga s svojo pravo in celotno človeškostjo. Kot pravi koncil: »Zato Kristus – kajti kdor vidi Kristusa, vidi tudi Očeta (prim. Jn 14,9) – z vso svojo navzočnostjo in pojavnostjo, z besedami in dejanji, z znamenji in čudeži, predvsem pa s svojo smrtjo in slavnim vstajenjem od mrtvih ter končno z Duhom resnice, ki ga je poslal, izpolni in dopolni razodetje« (DV, 4). Da bi v Kristusu spoznali Boga, moramo sprejeti njegovo celotno človeškost: resnica Boga se v polnosti ne razodene tam, kjer je nekaj odvzeto tej človeškosti, tako kot celovitost Jezusove človeškosti ne zmanjša polnosti božjega daru. Polnost Jezusove človeškosti nam govori o resnici Očeta (prim. Jn 1,16).

Ne rešita in ne zbereta nas le Jezusova smrt in vstajenje, ampak njegova oseba: Gospod, ki se utelesi, se rodi, ozdravlja, uči, trpi, umre, vstane in ostane med nami. Zato, da bi počastili veličino učlovečenja, ni dovolj obravnavati Jezusa kot kanal za posredovanje intelektualnih resnic. Če ima Jezus realno telo, se sporočanje Božje resnice uresniči v tem telesu, z njemu lastnim načinom zaznavanja in občutenja realnosti, z njegovim načinom bivanja v svetu. Jezus sam nas vabi, naj sprejmemo njegov pogled na realnost: »Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice, in vendar jih vaš nebeški Oče hrani. Ali niste vi več vredni kot one?« (Mt 6,26).

Bratje in sestre, ko sledimo Jezusovi poti vse do konca, pridemo do gotovosti, da nas nič ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni: »Kaj bomo torej rekli k vsemu temu? Če je Bog za nas, kdo je zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu […]. Kako nam torej ne bo z njim tudi vsega podaril?« (Rim 8,31-32). Zahvaljujoč Jezusu kristjan pozna Boga Očeta in se mu z zaupanjem izroča.