Kateheza o prijateljstvu med Bogom in človekom: Smo Jezusovi prijatelji, Bog nam govori
Papež Leon XIV. je pri katehezi izhajal iz Jezusovih besed učencem: »Vas sem imenoval prijatelje.« Jezus Kristus korenito preoblikuje človekov odnos z Bogom, ki postane prijateljski odnos. Edini pogoj nove zaveze je zato ljubezen.
Pogovor med Bogom in človekom, ki se je prekinil z grehom, je v učlovečenem Božjem Sinu dokončno obnovljen. Vzpostavljena je »nova in večna zaveza, zato nas nič ne more ločiti od njegove ljubezni«. Kot je dejal papež, ima razodetje Boga »dialoški značaj prijateljstva in, kot se to dogaja v izkušnji človeškega prijateljstva, ne prenese molka, ampak se hrani z izmenjavo resničnih besed«.
Svetopisemski odlomek: Jn 15,15
[Jezus je rekel svojim učencem:] »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta.«
Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila
I. Dogmatična konstitucija Dei Verbum
1. Bog govori ljudem kot prijateljem
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Začeli smo cikel katehez o drugem vatikanskem koncilu. Danes se bomo poglobili v dogmatično konstitucijo o božjem razodetju Dei Verbum. Gre za enega najlepših in najpomembnejših koncilskih dokumentov. Kot uvod vanj so nam lahko v pomoč Jezusove besede: »Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne vé, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta« (Jn 15,15). Temeljna točka krščanske vere, na katero nas spominja Dei Verbum, je tole: Jezus Kristus korenito preoblikuje človekov odnos z Bogom, ki bo odslej prijateljski odnos. Edini pogoj nove zaveze je zato ljubezen.
Ko sveti Avguštin komentira ta odlomek četrtega evangelija, vztraja pri vidiku milosti, ki nas edina lahko naredi za prijatelje Boga po njegovem Sinu (Komentar Janezovega evangelija, Homilija 86). Starodavni pregovor namreč pravi »Amicitia aut pares invenit, aut facit« oziroma »Prijateljstvo ali nastane med enakimi ali nas naredi enake«. Mi nismo enaki Bogu, a Bog nas kljub temu po svojem Sinu naredi podobne sebi.
Kot lahko vidimo v celotnem Svetem pismu, imamo v zavezi najprej trenutek oddaljenosti, saj povezava med Bogom in človekom vedno ostane nesorazmerna: Bog je Bog, mi pa smo ustvarjena bitja. Toda s prihodom Sina v človeškem telesu se zaveza odpre za svoj končni cilj: v Jezusu nas Bog naredi za otroke in nas kliče, naj mu postanemo podobni v svoji človeški krhkosti. Svoje podobnosti Bogu torej ne dosežemo s prestopkom in grehom, kot to kača predlaga Evi (prim. 1 Mz 3,5), ampak v odnosu s Sinom, ki je postal človek.
Besede Gospoda Jezusa, ki smo jih izpostavili – »vas sem imenoval prijatelji« – so navedene v konstituciji Dei Verbum, ki pravi: »S tem razodetjem namreč nevidni Bog (prim. kol 1,15; 1 Tim 1,17) s svojo veliko ljubeznijo govori ljudem kot prijateljem (prim. 2 Mz 33,11; Jn 15,14-15) in se z njimi druži (prim. Bar 3,38), da bi jih povabil in sprejel v občestvo s seboj« (Dei Verbum, 2). Bog prve Mojzesove knjige se že druži z prvimi starši, se z njima pogovarja (prim. Dei Verbum, 3); in ko se z grehom ta pogovor prekine, Stvarnik ne neha iskati srečanje s svojimi stvaritvami in z njimi postopoma vzpostavljati zavezo. S krščanskim razodetjem – ko Bog, da bi nas poiskal, postane meso v svojem Sinu – je pogovor, ki se je prekinil, dokončno obnovljen: zaveza je nova in večna, nič nas ne more ločiti od njegove ljubezni. Razodetje Boga ima torej dialoški značaj prijateljstva in, kot se to dogaja v izkušnji človeškega prijateljstva, ne prenese molka, ampak se hrani z izmenjavo resničnih besed.
Na to nas spominja tudi konstitucija Dei Verbum: Bog nam govori. Pomembno je razumeti razliko med besedo in klepetanjem: slednje se ustavi na površini in ne ustvarja občestva med ljudmi, medtem ko v pristnih odnosih besede ne služijo le izmenjavi informacij in novic, ampak razkrivajo, kdo smo. Beseda vsebuje razsežnost razodevanja, kar ustvarja odnos z drugimi. Tako se nam Bog, ko nam govori, razodeva kot Zaveznik, ki nas vabi v prijateljstvo s seboj.
S tega vidika je prva drža, ki jo moramo gojiti, poslušanje, da bi božja Beseda lahko prodrla v naše misli in naša srca. Hkrati pa smo poklicani, da se pogovarjamo z Bogom, ne zato, da bi mu sporočili, kar On že pozna, ampak da bi sebe razodeli sebi.
Od tu izvira tudi potreba po molitvi, s katero smo poklicani živeti in gojiti prijateljstvo z Gospodom. To se uresničuje najprej v bogoslužni in skupnostni molitvi, pri kateri nismo mi tisti, ki določamo o tem, kaj od Božje besede bomo poslušali, ampak je Bog sam ta, ki nam govori po Cerkvi. Poleg tega se uresničuje v osebni molitvi, ki se odvija v notranjosti srca in misli. V kristjanovem dnevu in tednu ne more manjkati čas, posvečen molitvi, meditaciji in premišljevanju. Šele ko govorimo z Bogom, lahko govorimo tudi o Njem.
Naša izkušnja nam pravi, da se prijateljstva lahko končajo zaradi nekega resnega dejanja, ki prekine odnos, ali zaradi vrste vsakodnevnih nepozornosti, ki spodkopavajo odnos, dokler ga ne izgubimo. Če nas Jezus kliče k prijateljstvu, prisluhnimo temu pozivu. Sprejmimo ga, negujmo ta odnos in odkrili bomo, da je prav prijateljstvo z Bogom naša rešitev.
Photogallery
