Papež svojcem žrtev v Crans-Montani: Ker je Kristus resnično vstal, vaše upanje ni zaman!
Papež Leon XIV. je zbranim družinam izrazil ganjenost in pretresenost »v tem trenutku velike bolečine in trpljenja«: »Ena od vaših najdražjih in najbolj ljubljenih oseb je izgubila življenje v izredno nasilni nesreči ali pa je za dlje časa hospitalizirana v bolnišnici, s pohabljenim telesom zaradi posledic strašnega požara, ki je pretresel ves svet. In to v najbolj nepričakovanem trenutku, na dan, ko so se vsi veselili in praznovali, da bi si voščili veselje in srečo.«
»Kaj lahko rečemo v takšnih okoliščinah? Kakšen smisel naj damo takim dogodkom? Kje lahko najdemo uteho, ki bo ustrezala temu, kar čutite, tolažbo, ki ne bo sestavljena le iz praznih in površinskih besed, ampak se bo dotaknila globine in oživila upanje?« Kot je dejal papež, le Jezusova beseda je primerna: »Obstaja le ena beseda, bratje in sestre, ki je primerna. To je beseda Božjega Sina na križu – ki ste mu danes tako blizu – ki je iz globine svoje zapuščenosti in bolečine zaklical k Očetu: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?” (Mt 27,46). Na Očetov odgovor na krik Sina se čaka tri dni, v tišini. Toda kakšen odgovor! Jezus vstane poveličan ter živi za vedno v veselju in večni luči velike noči.«
Sveti oče je svojcem žrtev dejal, da jim ne more pojasniti, zakaj se morajo soočiti s takšno preizkušnjo: »Naklonjenost in človeške besede sočutja, ki vam jih danes namenjam, se zdijo zelo omejene in slabotne. Po drugi strani pa vam Petrov naslednik, s katerim ste se danes srečali, z vso močjo in prepričanostjo zagotavlja: vaše upanje ni zaman, ker je Kristus resnično vstal! Sveta Cerkev je temu priča in to z gotovostjo oznanja. Sveti Pavel, ki ga je videl živega, je kristjanom v Korintu rekel: “Če samo zaradi tega življenja zaupamo v Kristusa, smo od vseh ljudi najbolj pomilovanja vredni. Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali” (1 Kor 15,19.20).«
»Dragi bratje in sestre, nič vas ne bo moglo ločiti od Kristusove ljubezni (prim. Rim 8, 35) in tudi ne od vaših dragih, ki trpijo ali ste jih izgubili. Vera, ki prebiva v nas, razsvetljuje najtemnejše in najbolj boleče trenutke našega življenja z nenadomestljivo lučjo, ki nam pomaga pogumno nadaljevati pot proti cilju. Jezus hodi pred nami po tej poti smrti in vstajenja, ki zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Bodite prepričani o njegovi bližini in nežnosti: ni daleč od tega, kar živite, nasprotno, vse to z vami deli in nosi s seboj. Prav tako vsa Cerkev to nosi z vami. Vedite, da vsa Cerkev moli in tudi jaz osebno molim za večni pokoj vaših pokojnih, tolažbo tistih, ki jih imate radi in trpijo, ter za vas, ki jih spremljate s svojo nežnostjo in ljubeznijo.«
Papež je ob koncu vsem podelil svoj apostolski blagoslov, še prej pa pogled umeril k Materi Mariji. »Vaše srce je danes prebodeno, kakor je bilo Marijino ob vznožju križa. Žalostna Mati Božja vam je v teh dneh blizu in njej vas izročam. Brez zadržkov se svojimi solzami obrnite k Njej in v Njej iščite materinsko tolažbo, ki vam jo bo samo ona znala dati in dala vam jo bo zagotovo. Tako boste kakor Ona znali v noči trpljenja, a z gotovostjo vere, potrpežljivo čakati, da se prebudi nov dan; in ponovno boste odkrili veselje,« je še dejal sveti oče in zatem povabil k skupni molitvi očenaš in zdravamarija.
