Papeževa poslanica za 100. svetovni misijonski dan: Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu

Leon XIV.

Poslanica svetega očeta Leona XIV. 
za 100. svetovni misijonski dan (18. oktobra 2026) 
Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu

Dragi bratje in sestre! 
Za Svetovni misijonski dan leta 2026, ki obeležuje stoletnico tega praznovanja, ki ga je ustanovil Pij XI. in je Cerkvi tako drag, sem izbral temo »Eno v Kristusu, združeni v poslanstvu«. Po jubilejnem letu želim vso Cerkev spodbuditi, naj z veseljem in gorečnostjo v Svetem Duhu nadaljuje misijonsko pot, ki zahteva srca, združena v Kristusu, spravljene skupnosti in v vseh pripravljenost za velikodušno in zaupno sodelovanje.

Ko razmišljamo o tem, da smo eno v Kristusu in združeni v poslanstvu, se pustimo voditi in navdihovati Božji milosti, da bomo »v sebi obnovili ogenj misijonarske poklicanosti« in skupaj napredovali v prizadevanju za evangelizacijo v »novi misijonarski dobri« v zgodovini Cerkve (Homilija pri maši za Jubilej misijonarjev in migrantov, 5. oktobra 2025).

1. Eno v Kristusu. Učenci-misijonarji, združeni v Njem ter z brati in sestrami 
V središču poslanstva je skrivnost združenosti s Kristusom. Pred svojim trpljenjem je Jezus prosil Očeta: »da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju« (Jn 17,21). V teh besedah se odkriva najgloblja želja Gospoda Jezusa in hkrati identiteta Cerkve, skupnosti njegovih učencev: biti občestvo, ki se rojeva iz Trojice ter živi iz Trojice in v Trojici v službi bratstva med vsemi ljudmi in harmonije z vsemi ustvarjeninami.

Biti kristjan ni predvsem skupek praks ali idej: je življenje v združenosti s Kristusom, v katerem smo deležni sinovskega odnosa, ki ga živi z Očetom v Svetem Duhu. Pomeni ostajati v Kristusu kot mladike na trti (rim. Jn 15,4), potopljeni v trinitarično življenje. Iz te združenosti privre vzajemno občestvo med verujočimi in se rojeva vsaka misijonarska rodovitnost. Da, »občestvo je izvir in hkrati sad poslanstva,« kakor je učil sv. Janez Pavel II. (Apostolska spodbuda Cristifideles laici, 32).

Zato je prva misijonarska odgovornost Cerkve obnoviti in ohranjati živo duhovno in bratsko enost med svojimi člani. Toliko krat smo priča konfliktom, polarizacijam, nerazumevanju, medsebojnemu nezaupanju. Ko se to zgodi tudi v naših skupnostih, to oslabi njihovo pričevanje. Evangelizacijsko poslanstvo, ki ga je Kristus zaupal učencem, predvsem zahteva spravljeno in po občestvu hrepeneče srce. S tega vidika bo potrebno okrepiti ekumensko prizadevanje z vsemi krščanskimi Cerkvami in izkoristiti tudi priložnosti, ki izhajajo iz skupnega obhajanja 1700-letnice nicejskega koncila.

Končno – a ne po pomembnosti – nas biti »eno v Kristusu« kliče, naj imamo pogled vedno uperjen v Gospoda, da bo On v resnici v središču osebnega in skupnostnega življenja, vsake besede, dejanja, medosebnega odnosa, tako da bomo z začudenjem rekli: »Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20). To bo mogoče ob stalnem poslušanju njegove besede in v milosti zakramentov, da bomo živi kamni Cerkve, ki je danes poklicana, da zbere temeljne zahteve 2. vatikanskega koncila in poznejšega papeškega učiteljstva, zlasti papeža Frančiška. Kot pravi sv. Pavel, »ne oznanjamo namreč sebe, ampak Jezusa Kristusa kot Gospoda« (2 Kor 4,5). Zato poudarjam besede sv. Pavla VI.: »Ni prave evangelizacije, če se ne oznanjajo ime, nauk, življenje, obljube, Kraljestvo, skrivnost Jezusa iz Nazareta, Božjega Sina« (Apostolska spodbuda Evangelii nuntiandi, 22).  Ta proces pristne evangelizacije se začne v srcu vsakega kristjana, da se potem razširi na vse človeštvo.

Zato, kolikor bolj bomo združeni v Kristusu, toliko bolj bomo lahko skupaj izpolnili poslanstvo, ki nam ga je zaupal.

2. Združeni v poslanstvu. Da bo svet veroval v Kristusa Gospoda 
Enost učencev ni namenjena sama sebi: usmerjena je k poslanstvu. Jezus to jasno pove: »Da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jn 17,21). V pričevanju skupnosti, ki je spravljena, bratska in solidarna, oznanilo evangelija dobi svojo polno komunikacijsko moč.

Pod tem vidikom se je vredno spomniti gesla blaženega Paola Manne: »Vsa Cerkev za spreobrnjenje vsega sveta.« Le-to strnjeno izrazi ideal, ki je leta 1916 spodbudil ustanovitev Papeške misijonske zveze. Ob njeni 110. obletnici ji izrekam svoje priznanje in blagoslov za prizadevanje pri spodbujanju in oblikovanju misijonarskega duha duhovnikov, redovnikov in vernih laikov, kar je spodbujalo združevanje vseh evangelizacijskih sil. Noben krščeni namreč ni tuj ali brezbrižen do poslanstva. Vsi, vsak v skladu s svojo poklicanostjo in življenjskim stanom, sodelujejo pri velikem delu, ki ga Kristus zaupa svoji Cerkvi. Kot je večkrat opozoril papež Frančišek, je oznanilo evangelija vedno zborovsko, skupnostno, sinodalno dejanje.

Zato združenost v poslanstvu pomeni varovati in negovati duhovnost občestva in misijonarskega sodelovanja. Če vsak dan rastemo v tej drži, se z Božjo milostjo učimo svoje brate in sestre vedno bolj gledati z očmi vere in z veseljem prepoznavati dobro, ki ga Duh zbuja v vsakem, sprejemati različnost kot bogastvo, nositi bremena drug drugega in vedno iskati enost, ki prihaja od zgoraj. Vsi skupaj imamo namreč eno samo poslanstvo od »enega Gospoda, ene vere, enega krsta, enega Boga, ki je Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh« (prim. Ef 4,5-6). Ta duhovnost predstavlja vsakdanjo obliko misijonarskega učenčevstva. Pomaga nam, da ponovno pridobimo univerzalno videnje evangelizacijskega poslanstva Cerkve, ko premagamo drobljenje moči in strankarske ločitve – »Pavlov«, »Apolov« - med sledilci enega samega Gospoda (prim. 1 Kor 1,10-12).

Misijonarske enosti očitno ne smemo razumeti kot poenotenja, ampak kot zbliževanja različnih karizem z istim ciljem: da bi Kristusovo ljubezen naredili vidno in da bi vse povabili na srečanje z Njim. Evangelizacija se uresničuje, ko lokalne skupnosti sodelujejo med seboj in kadar se kulturne, duhovne in bogoslužne razlike v polnosti in harmonično izražajo v isti veri. Zato spodbujam ustanove in skupine, naj okrepijo čut cerkvenega misijonarskega občestva in ustvarjalno razvijajo konkretne poti sodelovanja med seboj za in v poslanstvu.

V zvezi s tem se zahvaljujem Papeškim misijonskim družbam za služenje misijonarskemu sodelovanju, ki sem ga s hvaležnostjo izkušal že med svojim službovanjem v Peruju. Te družbe – Družba za širjenje vere, Družba svetega otroštva, Družba svetega Petra Apostola in Misijonska zveza – še naprej gojijo in oblikujejo misijonarsko zavest vernikov, majhnih in velikih, in spodbujajo mrežo molitve in ljubezni, ki povezuje skupnosti po vsem svetu. Pomenljivo je, da je ustanoviteljica Družbe za širjenje vere, blažena Pauline Marie Jaricot, že pred dvesto leti zasnovala Živi rožni venec, ki še danes združuje veliko vernikov v med seboj oddaljenih skupinah, da molijo za vse duhovne in misijonarske potrebe. Prav tako se moremo spomniti, da je ravno na predlog Družbe za širjenje vere Pij XI. leta 1926 ustanovil praznovanje Svetovnega misijonskega dneva. Darove, ki se vsako leto zberejo na ta dan, Družba v papeževem imenu razdeli za različne potrebe poslanstva Cerkve. Štiri družbe torej kot celota in vsaka v svoji posebnosti še naprej igrajo dragoceno vlogo za vso Cerkev. So živo znamenje enosti in misijonarskega cerkvenega občestva. Vse vabim, da z njimi sodelujete v duhu hvaležnosti.

3. Poslanstvo ljubezni. Oznanjati, živeti in si podeljevati zvesto Božjo ljubezen 
Če je enost pogoj poslanstva, je ljubezen njegovo bistvo. Veselo oznanilo, ki smo ga poslani oznanjati svetu, ni abstrakten ideal, saj gre za evangelij zveste ljubezni Boga, ki se je utelesil v obličju in življenju Jezusa Kristusa.

Poslanstvo učencev in celotne Cerkve je v Svetem Duhu nadaljevanje Kristusovega poslanstva, poslanstva, ki se rodi iz ljubezni, ki se ga živi v ljubezni in vodi k ljubezni. Tako zelo je res, da Gospod sam v svoji veliki molitvi k Očetu pred trpljenjem, potem ko je pozval k enosti med učenci, takole konča: »…da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih« (Jn 17,26). Apostoli so potem evangelizirali, gnani od ljubezni do Kristusa in za Kristusa (prim. 2 Kor 5,14). Na enak način so skozi stoletja množice kristjanov, mučencev, pričevalcev, misijonarjev dale življenje, da bi svet po njih spoznal to Božjo ljubezen. Tako se evangelizacijsko poslanstvo Cerkve nadaljuje pod vodstvom Svetega Duha, Duha ljubezni, vse do konca časov.

Zato bi se rad posebej zahvalil današnjim misijonarjem in misijonarkam ad gentes: ljudem, ki so kakor sv. Frančišek Ksaverij zapustili svojo deželo, svojo družino in vsako varnost, da bi oznanjali evangelij ter prinašali Kristusa in njegov evangelij na kraje, ki so pogosto težki, revni, zaznamovani s konflikti ali so kulturno oddaljeni. Kljub nasprotovanjem in človeškim omejitvam se še vedno naprej veselo darujejo, ker vedo, da je Kristus sam s svojim evangelijem največje bogastvo, ki si ga je potrebno podeliti. S svojo vztrajnostjo kažejo, da je Božja ljubezen močnejša od vsake ovire. Svet še vedno potrebuje te pogumne pričevalce za Kristusa, in Cerkvene skupnosti še veno potrebujejo nove misijonarske poklice, ki nam morajo vedno biti pri srcu in za katere moramo nenehno prositi Očeta. Naj nam nakloni dar mladih in odraslih, pripravljenih zapustiti vse, da bi hodili za Kristusom po poti evangelizacije do skrajnih mej zemlje!

Ko občudujem misijonarje in misijonarke, vso Cerkev še posebej pozivam, da se vsi združimo z njimi v evangelizacijskem poslanstvu s pričevanjem življenja v Kristusu, molitvi in v prispevkih za misijone. Pogosto – to vemo – »ljubezen ni ljubljena«, kot je govoril sv. Frančišek Asiški, na katerega se še posebej oziramo osemsto let po njegovem prehodu v nebesa. Pustimo se navdihniti njegovi želji, da bi živel v Gospodovi ljubezni in jo prenašal na bližnje in daljne, kajti kot je trdil, »moramo močno ljubiti ljubezen Njega, ki nas je močno ljubil« (sv. Bonaventura iz Bagnoregia, Leggenda maggiore, pogl. IX, 1; Fonti francescane, 1161). Čutimo tudi spodbudo gorečnosti sv. Terezije Deteta Jezusa, ki se je vnaprej odločila, da bo svoje poslanstvo vršila tudi po smrti, ko je dejala: »V nebesih si bom želela isto, kot na zemlji: ljubiti Jezusa in delati za to, da ga bodo ljubili« (Pismo častitemu M. Bellièreju, 24. februarja 1897).

Spodbujeni od teh pričevanj si vsi prizadevajmo, da bomo vsak glede na svojo lastno poklicanost in prejete darove prispevali k velikemu evangelizacijskemu poslanstvu, ki je vedno delo ljubezni. Vaše molitve in vaša konkretna podpora, zlasti ob Svetovnem misijonskem dnevu, bodo v veliko pomoč pri širjenju evangelija Božje ljubezni vsem, zlasti pa najbolj ubogim in potrebnim. Vsak dar, tudi najmanjši, postane pomembno dejanje misijonarskega občestva. Zato ponavljam svojo prisrčno zahvalo »za vse tisto, kar delate, da mi pomagate pomagati misijonarjem na vseh koncih sveta« (Videosporočilo za Svetovni misijonski dan 2025). Da bi spodbudil duhovno občestvo, vam skupaj s svojim blagoslovom izročam tudi tole preprosto molitev:

Sveti Oče, daj, da bomo eno v Kristusu, zakoreninjeni v njegovi ljubezni, ki združuje in prenavlja. Daj, da bodo vsi člani Cerkve združeni v poslanstvu, poslušni Svetemu Duhu, pogumni v pričevanju za evangelij, da bodo vsak dan utelešali tvojo zvesto ljubezen do vseh stvari.

Blagoslovi misijonarje in misijonarke, podpiraj jih v naporu, varuj jih v upanju!

Marija, Kraljica misijonov, spremljaj naše evangelizacijsko delo na vseh koncih zemlje in nas naredi za orodja miru ter daj, da bo ves svet v Kristusu prepoznal luč, ki rešuje. Amen.

Iz Vatikana, 25. januarja 2026, 3. nedelja med letom, praznik spreobrnitve apostola Pavla. 
LEON PP. XIV.