Papež: Pravo veselje je namreč dati okus življenju in privesti k luči tisto, česar prej ni bilo
Leon XIV.
Pravo veselje je namreč dati okus življenju in privesti k luči tisto, česar prej ni bilo. To veselje izvira iz nekega življenjskega sloga, iz načina bivanja na zemlji in skupnega življenja, kar si moramo želeti in se za to odločiti. To je življenje, ki sije v Jezusu, novi okus njegovih dejanj in njegovih besed. Po srečanju z njim se zdi plehko in medlo vse, kar se oddaljuje od njegovega uboštva v duhu, od njegove krotkosti in preprostosti srca, od njegove lakote in žeje po pravičnosti, ki aktivirajo usmiljenje in mir kot dinamiki preobrazbe in sprave.
Prerok Izaija našteva konkretna dejanja, ki prekinjajo krivičnost: deliti kruh z lačnim, pripeljati bedne in brezdomce v hišo, obleči nagega, nezanemarjanje bližnjih in domačih (prim. Iz 58,7). »Tedaj, pravi prerok, napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo« (v. 8). Po eni strani luč, ki je ni mogoče skriti, ker je velika kot sonce, ki vsako jutro prežene temo; po drugi strani rana, ki je prej pekla in se sedaj celi.
Boleče je namreč izgubiti okus in se odpovedati veselju; in vendar imamo lahko v srcu to rano. Zdi se, da Jezus svari tiste, ki ga poslušajo, naj se ne odpovedo veselju. Sol, ki je izgubila okus, pravi, da »za nič drugega ni več, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo« (Mt 5,13). Koliko ljudi – morda se je to zgodilo tudi nam – se čutijo, da zaslužijo biti zavrženi, da so napaka. Kot bi bila njihova luč skrita. Jezus pa nam oznanja Boga, ki nas ne bo nikoli zavrgel, Očeta, ki varuje naše ime, našo enkratnost. Vsaka rana, tudi najgloblja se bo zacelila, če bomo sprejeli besedo blagrov in se znova vrnili na pot evangelija.
Dejanja odprtosti in pozornosti do drugih ponovno vzbudijo veselje. Gotovo, v svoji preprostosti nas postavljajo proti toku. Jezusa samega so v puščavi skušale druge poti: da bi uveljavil svojo identiteto, da bi jo razkazoval, da bi imel svet pod svojimi nogami. Vendar je zavrnil poti, na katerih bi izgubil svoj pravi okus, okus, ki ga vsako nedeljo najdemo v razlomljenem kruhu: darovano življenje, ljubezen, ki ne dela hrupa.
Bratje in sestre, pustimo se hraniti in pustimo se razsvetljevati občestvu z Jezusom. Brez vsakega razkazovanja bomo tedaj kot mesto na gori, ki ni samo vidno, ampak tudi vabljivo in gostoljubno: Božje mesto, v katerem v bistvu želijo vsi prebivati in najti mir. K Mariji, ki je Vrata nebeška, obrnimo sedaj svoj pogled in svojo molitev, da nam bo pomagala postati in ostati učenci njenega Sina.
