Vnebohod naš način mišljenja, čutenja in delovanja vedno bolj približuje Božjemu srcu
Leon XIV.
Podoba Jezusa, ki se, - kot pravi svetopisemsko besedilo (prim. Apd 1,1-11) – dviga z zemlje in se vzpenja proti nebu, lahko povzroči, da to skrivnost dojamemo kot oddaljen dogodek. V resnici ni tako. Z Jezusom smo namreč kot udje z glavo združeni v eno samo telo in njegov vnebohod nas skupaj z njim priteguje v polno občestvo z Očetom. Sveti Avguštin je v zvezi s tem dejal: »Dejstvo, da gre glava naprej, prestavlja upanje za ude« (Sermo 265, 1.2).
Vse Kristusovo življenje je gibanje vzpona, ki preko njegove človeškosti objema in vključuje ves svet, ko dviga in odkupuje človeka iz njegovega grešnega stanja, prinaša luč, odpuščanje in upanje tja, kjer so bili tema, krivica in obup, da bi dosegel končno zmago Velike noči, v kateri je Božji Sin »s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje« (velikonočni hvalospev 1).
Vnebohod nam torej ne govori o neki oddaljeni obljubi, ampak o živi vezi, ki tudi nas priteguje k nebeški slavi, ko že v tem življenju širi in dviga naše obzorje in naš način mišljenja, čutenja in delovanja vedno bolj približuje meri Božjega srca.
Pot tega vzpona poznamo (prim. Jn 14,1-6). Najdemo jo v Jezusu, v daru njegovega življenja, v njegovih zgledih in njegovih naukih, tako kot jo vidimo tudi začrtano v Devici Mariji in svetnikih: v tistih, ki nam jih Cerkev ponuja kot univerzalni vzor in tistih – kot jih je rad imenoval papež Frančišek – »za sosednjimi vrati« (prim. Apostolska spodbuda Gaudete et exultate, 7), s katerimi živimo svoje dneve, očetje, mame, stari starši, ljudje vseh starosti in stanov, ki si z veseljem in zavzetostjo iskreno prizadevajo živeti po evangeliju.
Z njimi, z njihovo podporo in zahvaljujoč se njihovim molitvam se tudi mi lahko naučimo dan za dnem vzpenjati se proti nebesom, tako da imamo v svojih mislih, kot pravi sv. Pavel, vse tisto, »kar je resnično […], pravično, […] ljubezni vredno« (Flp 4,8), in z Božjo pomočjo udejanjamo, kar smo »slišali in videli« (v. 9), ter s tem dajemo v nas in okoli nas rast Božjemu življenju, ki smo ga prejeli pri krstu in ki nas stalno vleče navzgor, k Očetu, in po svetu širi dragocene sadove občestva in miru.
Naj nam pomaga Marija, Kraljica nebes, ki v vsakem trenutku osvetljuje in vodi našo pot.