Papež Leon XIV. je z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra vodil opoldansko molitev Angel Gospodov. Papež Leon XIV. je z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra vodil opoldansko molitev Angel Gospodov.  (@Vatican Media)

Papež: V tem milostnem času pokoro opravljajmo skupaj s češčenjem in deli usmiljenja

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo vam voščim! Danes, na prvo postno nedeljo, nam evangelij govori o Jezusu, ki gre pod vodstvom Duha v puščavo in ga hudič skuša (prim. Mt 4,1-11)«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo postno nedeljo, potem ko se je vrnil s pastoralnega obiska župnije Presvetega Srca Jezusovega na Via Marsala.

Leon XIV.

Potem ko se je štirideset dni postil, čuti težo svoje človeškosti: na telesni ravni lakoto in na moralni ravni hudičeve skušnjave. Doživlja isti napor, ki ga vsi doživljamo na svoji poti in nam z upiranjem hudiču kaže, kako premagati njegove prevare in pasti.

Bogoslužje nas s to Besedo življenja vabi, naj gledamo na postni čas kot na svetlo potovanje, na katerem lahko z molitvijo, postom in miloščino prenovimo svoje sodelovanje z Gospodom pri uresničevanju enkratne mojstrovine našega življenja. Gre za to, da mu dovolimo, da odstrani madeže in ozdravi rane, ki mu jih je morda zadal greh, in da se zavzamemo, da se bo razcvetelo v vsej svoji lepoti vse do polnosti ljubezni, ki je edini vir prave sreče.

Seveda gre za zahtevno pot in nevarno je, da izgubimo pogum ali da se pustimo očarati manj zahtevnim potem izpolnitve, kot so bogastvo, slava in moč (prim. Mt 4,3-8). Te, ki so bile tudi Jezusove skušnjave, pa so le bedni nadomestki veselja, za katerega smo ustvarjeni in nas na koncu nujno in večno pustijo nezadovoljne, nemirne in prazne.

Zato je sv. Pavel VI. učil, da pokora še zdaleč ne osiromaši naše človeškosti, ampak jo obogati s tem, da jo očisti in okrepi v njenem napredovanju proti obzorju, ki »ima za cilj ljubezen in predanost Gospodu« (Apostolska konstitucija Paenitemini, 17. februarja 1966, I). Medtem ko nas pokora ozavešča o naših omejitvah, nam namreč daje moč, da jih presegamo in z Božjo pomočjo živimo vedno bolj silovito skupnost z Njim in med seboj.

V tem milostnem času jo velikodušno opravljajmo skupaj s češčenjem in deli usmiljenja: dajmo prostor tišini; nekoliko utišajmo televizorje, radio, pametne telefone. Premišljujmo Božjo Besedo, pristopajmo k zakramentom; poslušajmo glas Svetega Duha, ki nam govori v srcu, in poslušajmo drug drugega, v družinah, v delovnem okolju, v skupnosti. Posvetimo čas tistim, ki so sami, zlasti starejšim, ubogim in bolnim. Odpovejmo se odvečnemu in podelimo to, kar prihranimo, s tistimi, ki jim manjka potrebnega. Tedaj bo, kot pravi sv. Avguštin, »naša molitev, moljena v ponižnosti in ljubezni, v postu in miloščini, v zmernosti in odpuščanju, v dajanju dobrega in nevračanju slabega, v oddaljevanju od zla in v delanju dobrega« (Govor 206,3) dosegla nebesa in nam prinesla mir.

Devici Mariji, Materi, ki vedno pomaga svojim otrokom v preizkušnji, zaupajmo svojo postno pot.

nedelja, 22. februar 2026, 12:20

Angel Gospodov je molitev, ki jo v spomin na večno skrivnost učlovečenja molimo trikrat na dan: ob sedmih zjutraj, ob poldne in ob večernem zvonjenju, ko se začne mračiti. Ime Angel Gospodov izhaja iz prvih dveh besed molitve Angel Gospodov je oznanil Mariji. To molitev moli papež z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra opoldne vsako nedeljo in praznik. Sveti oče ima pred molitvijo Angel Gospodov kratek nagovor na podlagi dnevnih beril. Molitvi in blagoslovu sledi pozdrav romarjev. Od velike noči do binkošti je namesto molitve Angel Gospodov molitev Raduj se Kraljica nebeška, s katero se spominjamo vstajenja Jezusa Kristusa. Na koncu obeh molitev se trikrat zmoli Slava Očetu.

Zadnje opoldanske molitve

Preberite vse >