Papež začel duhovne vaje. Prva meditacija o postnem času in duhovnem boju.
Vstop v postni čas
Povzetek 1. meditacije, 22. februar 2026
Postni čas nas sooči z bistvenimi stvarmi. Materialno in simbolično nas povede v prostor, kjer je odstranjeno vse odvečno. Stvari, ki nas motijo, tudi tiste, ki so same po sebi dobre, so za nekaj časa odstranjene. Svobodno sprejmemo vzdržnost vseh čutov.
Zvestoba Kristusovemu zgledu in zapovedim je značilnost krščanske pristnosti. Obseg miru, ki ga utelešamo – tistega pravega miru, »ki ga svet ne more dati« – kaže na Jezusovo stalno navzočnost v nas. Pri tem moramo vztrajati, saj je evangelij včasih uporabljen kot orožje v vojnah med kulturami.
Instrumentalizaciji krščanskega jezika in znamenj se je treba zoperstaviti, ne le z medlim ogorčenjem, ampak s poučevanjem, kaj pomeni pristno duhovno bojevanje. Za kristjana namreč mir ne pomeni obljubo lahkotnega življenja, ampak je pogoj za preobraženo družbo.
Sedaj je primeren čas, da jasno opredelimo radikalnost krščanskega »miru«, pri tem pa sebe in druge spomnimo na resnico, ki jo vsebujejo besede svetega Janeza Klimaka: »Ni večje ovire za navzočnost Svetega Duha v nas, kot je jeza.«
Cerkev po kapljicah vliva mir v naš program postnega časa. Ničesar ne odvzema svojemu pozivu, naj se borimo proti grešnim nagnjenjem in škodljivim strastem – njen jezik je »da, da«, »ne, ne«, ne pa »včasih to«, »včasih tisto«.
Ko začnemo boj postnega časa, nam Cerkev ponuja mirno melodijo kot sezonsko zvočno podlago: tractus izjemne lepote, ki ga je več kot tisoč let pela na prvo postno nedeljo in tako uvedla pripoved o Kristusovih skušnjavah v puščavi.
Tractus prinaša skoraj celoten Psalm 90, Qui habitat. To delo melodične eksegeze si zasluži našo pozornost. Ne gre za relikvijo starodavne estetike. Prinaša nam pomembno sporočilo.
Sveti Bernard iz Clairvauxa je bil pozoren na to sporočilo. V postnem času leta 1139 je imel cikel 17 pridig o Qui habitat, v katerih je razmišljal o tem, kaj pomeni živeti v milosti, ko se borimo proti zlu, gojimo dobro, ohranjamo resnico in sledimo poti eksodusa iz nesvobode v obljubljeno deželo, ne da bi skrenili ne desno ne levo, temveč ostali mirni in se zavedali, da so pod tem, kar se nam včasih zdi hoja po vrvi, navzoče »večne roke«.
Kliče nas k ljubečemu in bistroumnemu učenčevstvu.
-----
Erik Varden se je rodil leta 1974 v Sarpsborgu na Norverškem. Filozofijo in teologijo je študiral v Cambridgu, kjer je doktoriral iz teologije, na Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu pa je magistriral iz vzhodnih cerkvenih znanosti. Leta 2002 je vstopil k trapistom, strogo vejo cistercijanskega reda, in imel leta 2007 slovesne zaobljube v opatiji Mount St. Bernard v Leicestershirju. Leta 2011 je bil posvečen v duhovnika. Zatem je študiral še na Papeškem ateneju svetega Anzelma v Rimu, obenem pa delal v skandinavskem uredništvu Radia Vatikan.
Ob vrnitvi v opatijo Mount St. Bernard je bil od leta 2013 predstojnik ad nutum, leta 2015 pa izbran na opata samostana. Papež Frančišek ga je leta 2019 imenoval za škofa prelata v Trondheimu na Norveškem. Od leta 2024 je predsednik Skandinavske škofovske konference. Leta 2025 ga je papež Leon XIV. imenoval za člana Dikasterija za kler.
