Pogovor svetega očeta z rimskimi duhovniki

Vatican News

Uvod kardinala Balda Reine

Hvala, sveti oče, za to, kar ste nam povedali; to bo gotovo razlog za nadaljnje proučevanje. Zahvaljujemo se vam tudi za čas, ki nam ga boste sedaj namenili, saj ste omenili svojo pripravljenost za pogovor z duhovniki. Mnogi bi vam radi postavili veliko vprašanj. Razvrstili smo jih v štiri za štiri starostne skupine. Prvi bo duhovnik Francesco Melone, ki je eden od tistih, ki ste jih vi posvetili v duhovnike 31. maja lani. Postavil vam bo vprašanje o tem, kar ste dejali na koncu svojega nagovora, to je o naporih mladih duhovnikov. Za njim bo duhovnik Giacomo Pavanello, ki je župnik pri svetem Gregorju Velikem v Magliani, župnija s približno 40000 prebivalci, postavil vprašanje o pastoralnih izzivih našega časa. Potem bo duhovnik Tomano De Angelis, ki je bil župnik v različnih župnijah v mestu, nekaj mesecev pa je eden od kaplanov v otroški bolnišnici »Bambin Gesù«, postavil vprašanje o duhovniškem bratstvu, ki je bilo tudi ena od tem, o katerih ste spregovorili. Na koncu vam bo duhovnik Tonino Panfili, ki se že dolgo let ukvarja s posvečenim življenjem v Vikarijatu, trenutno pa je rektor rimske bazilike Svetega Križa v Jeruzalemu, postavil vprašanja, ki zadevajo ostarele duhovnike. V zvezi s tem se v tem trenutku spominjamo naših bolnih in ostarelih bratov, ki so v domu za ostarele »Sv. Kajetana« pri Divino Amore. Ti štirje bodo na nek način govorili v imenu vseh.

Prvo vprašanje duhovnika Francesca Meloneja

Dober dan, sveti oče, nagovarjam vas v imenu mladih duhovnikov naše škofije, čeprav ste že odgovorili na mnoga vprašanja, ki jih nosimo v srcu, hvala! V večini primerov živimo pastoralno služenje ob mladinskih skupinah v naših skupnostih. Med mladimi je čutiti željo po globini in po domačnosti z Bogom, kakor tudi potrebo po poslušanju in občestvu. Vendar se istočasno v njih pojavljajo številne odnosne in čustvene rane, ki jih pogosto spremljajo tesnoba in strahovi, žalost in osamljenost. Zato se včasih zdi, da je lažje in za nas, duhovnike tudi bolj zadovoljujoče in ugodno, če poskrbimo predvsem za čustveno raven in omrtvičimo bolečino s senzacionalnimi dogodki in močnimi čustvi, namesto da bi jim pomagali vstopiti v dialog z Bogom. To pa je odnos, ki ni opazen, hrupen, nagneten s številčno udeležbo ali posredovan s karizmatičnimi voditelji, ampak se hrani v skritosti molitve in iz nas ne dela protagonistov, ampak služabnike zaupnosti z Gospodom. Samo prijateljstvo z Jezusom napolni našo samoto, kot ste vi sami, svetost, spomnili 10. januarja letos, ko ste prav tukaj sprejeli rimsko mladino in njihove vzgojitelje. Zato vas sprašujem, sveti oče, kaj bi svetovali nam, mladim duhovnikom, da bi mogli utelešati evangelij v današnjem svetu, zlasti med našimi mladimi, in se jim predstavili kot verodostojni odrasli, ne da bi pri tem spremenili evangelizacijo v animacijo in razločevanje v zabavo? Hvala.

Odgovor papeža Leona XIV.

Dobro. Najprej bi rad povedal, da gre za stanje, za resničnost današnje družbe, ki je v nekem smislu ne moremo spremeniti, imeti pa moramo odprte oči. Gre za resničnost družin in za izzive, ki jih imamo tudi z današnjimi  mladimi, zlasti zato, ker tolikokrat prihajajo iz družin, ki so doživljale zelo močne krize, odsotnost očeta, ločeni starši, ponovno poročeni, mnogi, ki so doživeli tudi zapuščenost, težave, ki jih morajo mladi sprejeti v tem življenju, ki ga živimo danes. Spremljanje teh mladih za duhovnika pomeni tudi poznati njihovo resničnost, jim v tem smislu biti blizu, jih spremljati, vendar ne biti samo eden izmed njih. Tudi to je pomembno: duhovnikovo pričevanje. Mlad duhovnik lahko mladim ponudi vzor življenja, da biti Jezusov prijatelj lahko v resnici zapolni njihovo življenje. Vendar to pomeni, da duhovnik, mlad ali manj mlad, živi življenje prijateljstva z Jezusom, da tem mladim ne daje samo zgleda, ampak tudi življenjsko izkušnjo, ki bi lahko spremenila življenje mladih. Potem mislim tudi, da je treba duha evangelizacije, o katerem sem govoril pred nekaj minutami, uporabiti tudi pri mladih.

Včasih so v župnijo prihajali vsi mladi. Gotovo ima veliko vaših župnij oratorij, v tem smislu, se pravi prostor, kjer se mladi zbirajo, se igrajo … Nekateri še vedno prihajajo, vendar ne moremo biti zadovoljni samo s temi, ki prihajajo v župnijo. Zato se moramo morda s temi mladimi organizirati, premišljevati, iskati pobude, ki bi lahko bile oblika izhoda. Papež Frančišek je veliko govoril o Cerkvi v izhodu. Tudi mi moramo iti, povabiti moramo druge mlade, z njimi iti na ulice; jim morda ponuditi različne načine, dejavnosti … Tudi šport je lahko način za privabljanje mladih. Druge dejavnosti, umetnost, kultura …Povabiti mlade, naj pridejo, da se začnejo spoznavati. Morda je spoznavanje najprej človeška izkušnja prijateljstva, ki nam lahko postopoma pomaga priti do izkušnje občestva. Mnogi mladi živijo izolirano, v neverjetni osamljenosti zlasti po pandemiji, vendar se ni začelo tam. Z znamenitim pametnim telefonom, ki ga imajo morda danes vsi v žepu, živijo sami, tudi če pravijo: »Ne, moj prijatelj je tukaj,« vendar pa ni človeškega stika. Živijo neke vrste oddaljenost od drugih, hladnost, ne da bi spoznali bogastvo, vrednost resnično človeških odnosov. Zato moramo tudi tam iskati načine, kako ponuditi mladim drugačno vrsto doživetja prijateljstva, medsebojne podelitve in postopoma tudi občestva, in jih iz tega izkustva povabiti tudi k spoznavanju Jezusa, ki nas vabi, naj ne bomo njegovo služabniki, ampak njegovi prijatelji.

Za vse to potrebujemo veliko časa, žrtvovanja, tudi razmišljanja, da bi ugotovili, kako priti do teh mladih, ki jih danes tolikokrat odnaša v neko strašno življenje, v odvisnost od drog, prestopništvo, nasilje, težave, v to osamljenost … Nedavno me je neki mladenič vprašal: »Ampak vi veliko govorite o občestvu in edinosti, zakaj? V čem je ta vrednost?« Se pravi, da v izkušnji, ki jo je živel, sploh ni razumel, da je izhod iz osamljenosti in v iskanju prijateljev ter občestva velika vrednost. Zato mislim, da bi na tej poti tudi mladi duhovniki, ki so najbližje mladim po letih, po kulturi, po formaciji, lahko naredili veliko delo pri oznanjevanju tega sporočila, ki je v bistvu vedno evangelij.

Drugo vprašanje je zastavil duhovnik Giacomo Pavanello

Svetost, dober dan in prisrčna hvala za ta trenutek. Rad bi vam postavil vprašanje v zvezi s časi, ki jih živimo, ki so zaznamovani z vedno večjim izrivanjem verskega iz sodobne družene panorame, predvsem v velikih mestih, kot je Rim. Kako smo lahko jasni za to postmoderno kulturo, v kateri živimo, dihamo, ne da bi se vrnili k preteklim shemam, ki bi se pokazale nekoliko anahronistične? Kakšne naj bodo prvenstvene naloge naše pastorale, da bo lahko evangeljsko odgovorila na izzive našega časa? Naj povem še drugače: evangelij se je vedno inkulturiral in danes smo verjetno pred novo inkulturacijo; kaj lahko storimo, da bodo naše pobude to inkulturacijo spodbujale, jo spremljale in je ne ovirale? Hvala.

Odgovor papeža Leona XIV.

Nekaj, kar sam iščem, je, kako odgovoriti na ta izziv, ki se začne z nujnostjo resničnega spoznanja skupnosti, ki sem ji poklican služiti. Govorim osebno. V Rimu sem v osemdesetih letih živel štiri leta, potem dvanajst let od leta 2000 do 2012-13, potem sedaj tri leta, in vsakokrat, ko se vrnem v Rim, v nekem smislu najdem drugačen Rim. Toliko stvari je … »Večno mesto«, ulice so iste, luknje so iste, a življenje se je zelo spremenilo. Zato sem, ko smo prejšnjo nedeljo šli v Ostijo, da bi služil tudi kot rimski škof, veliko premišljeval, da bi govoril s temi ljudmi, s temi osebami, je trebe začeti s čim globljim poznavanjem njihove resničnosti. Ne morem niti ohranjati neke kontinuitete: če grem z ene župnije na drugo, ne morem misliti: »To je tam delovalo, nadaljujmo z istimi stvarmi.« Če hočeš nekoga ljubiti, ga moraš najprej poznati. Če hočeš neko skupnost ljubiti in ji služiti, je zelo pomembno, da jo poznaš.

In v tem svetu mobilnosti, o katerem sem že prej nekoliko govoril, ki se stalno spreminja, je veliko resničnosti. Zato je potreben trud župnikov, duhovnikov, vseh tistih, ki sodelujejo tudi v župnijskem svetu, da stvarno vidijo, kakšni so izzivi tega trenutka na tem kraju, v tej župniji, ki jih moramo vsaj malo videti in jih razumeti.

Potem glede realnosti današnjega sveta, doslej nisem govoril o neki stvarnosti, ki nas doseže, tudi če tega nočemo: umetna inteligenca, uporaba interneta, ki je navzoč tudi v življenju duhovnika. Med narekovaji, vabim vas, da se upirate skušnjavi, da bi homilije pripravljali z umetno inteligenco! Tako kot vse mišice v telesu, če jih ne uporabljamo, če jih ne gibljemo, odmrejo, tudi naši možgani potrebujejo rabo, tudi našo inteligenco, vašo inteligenco je treba uriti, da ne bo izgubila te sposobnosti. Vendar je potrebno veliko več, kajti za dobro homilijo, ki je podelitev vere, umetni inteligenci ne bo nikoli uspelo, da bi podelila vero! To je najbolj pomembno: če lahko služimo, recimo inkulturirano služimo na nekem mestu v župniji, kjer delujemo, ljudje hočejo videti tvojo vero, tvoje izkustvo, da si spoznal in vzljubil Jezusa Kristusa in njegov evangelij. To je nekaj, kar moramo nenehno negovati.

In zato za vsa vprašanja zelo iskreno povem, da je del odgovora pomembnost molitvenega življenja. Ne samo rutina čim hitrejšega recitiranja brevirja, ki ga imam tudi na pametnem telefonu, ampak čas, preživet pri Gospodu, ko poslušam z Božjo Besedo, z molitvijo psalmov, te hvalnice Gospodu. Pa tudi sposobnost stopiti v dialog, zares poslušati in izraziti težave, ki jih nosim v srcu: »Zakaj, Gospod, kaj želiš od mene? Kaj lahko storim?« S tem izkustvom življenja, ki je pristno zakoreninjeno v Gospodu lahko ponudimo nekaj, kar ni naše. Ne ponujam tega, kar sem, kajti to je velikokrat prevara, ki jo najdemo na internetu, tiktoku, in hočemo biti mi: »Imam veliko sledilcev, veliko všečkov, ker vidijo, da govorim …«. Nisi ti: če ne posredujemo sporočila Jezusa Kristusa, se morda motimo in moramo tudi tukaj veliko premišljevati z veliko ponižnostjo, da vidimo, kdo smo in kaj delamo. Toda s to držo ljubezni služenja, ponižnosti, poslušanja lahko resnično odkrijemo, kaj lahko storimo, da bomo odgovorili tej skupnosti, v katero smo poklicani služiti.

Tretje vprašanje duhovnika Romana De Angelisa

Sveti oče, v teh devetintridesetih letih od duhovniškega posvečenja sem lahko doživel, da je duhovniško bratstvo možno in da je lepo. Tudi zato, ker imamo možnost, da v naše duhovniške skupnosti v Rimu sprejmemo tudi duhovnike drugih škofij, ki so bogastvo ne samo zaradi pomoči, ko jo nudijo, ampak tudi zato, ker negujejo naše duhovniško bratstvo. Res je, da človek v skupnem življenju izkusi to, kar je rekel sv. Janez Berchmans: »Skupno življenje je velika pokora, vendar sem izkusil, da je tudi vir neizmernega veselja.« Trije preprosti prizori: potem ko sem se nekega popoldneva slabo počutil, sem drugo jutro opazil, da so se moji bratje, ne da bi kaj rekli, ponoči organizirali v enourne izmene, da bi prišli diskretno pogledat, kako stvari stojijo, kako sem. Drug dogodek, ki se me  je dotaknil, je bil, ko mi je umrla mama – sem edinec, oče je že umrl – in mi je nek mlad sobrat, ko me je videl nekoliko vznemirjenega, rekel: »Romano, spomni se, dokler bom živel, v svojem življenju ne boš nikoli sam.« Doživel sem tudi boleč trenutek, boleče nerazumevanje, in takrat me je razsvetlil evangelij: moli za tega človeka, za tega sobrata, in prosi Gospoda, naj ga blagoslovi. In po nekaj mesecih veselje sporočila sprave. Torej, spričo tega pravim, so nevarnosti, sveti oče, ki vam jih predstavljam, da bi vas prosil za nasvet in kakšen predlog. Prva težava je, da bi bili to, kar smo, zaradi strahu pred opravljanjem, da bi nas prodali za trideset srebrnikov, da bi se nekdo delal lepega s pripovedovanjem zadev. Potem so različne občutljivosti, ki jih imamo, gotovo lahko bogastvo, vendar je tu skušnjava, da iz njih naredimo nasprotujoče si ekipe, ki se borijo med seboj, namesto da bi jih spremenili v priložnosti. In potem to, kar se mi zdi največja nevarnost, zavist: to je, da nismo sposobni, da bi se veselili sposobnosti nekega sobrata, ki je v nevarnosti, da bo postal sovražnik preprosto zaradi tega, ker je cenjen in pastoralno uspešen. Včasih mi pridejo na misel nekoliko bridke besede nekega brata, spadajo sem: »Če hočeš nekomu škodovati, govori dobro o njem«, ker ga tako izpostaviš, da bo prizadet. Vi nam boste seveda lahko dali dragocene napotke o tem, kako dati pomen vsemu temu. Hvala, sveti oče!

Odgovor papeža Leona XIV.

Hvala. Lahko bi rekel kot profesor: »Saj ste že odgovorili na svoje vprašanje, zato …«. Začel bom s stvarjo, ki je zares boleča – dejal bi negativna – ki je včasih nekoliko kot nekakšna duhovniška »pandemija« na svetovni ravni. Imenuje se »invidia clericalis«, ki je zavist, ko nek duhovnik vidi, da je bil nekdo drug poklican biti župnik na večji, lepši župniji, poklican za vikarja, poklican za ne vem kaj … tedaj se odnosi prekinejo; ne gre samo za to, ampak tudi z opravljanjem, kritikami, govoricami … Uničujemo, namesto da bi pogledali, kako graditi vezi, mostove prijateljstva, duhovniškega bratstva. Torej, to povem takoj, da bomo potem to pustili ob strani, vendar bodimo pozorni, prosim, na to resničnost. Vsi smo ljudje, imamo občutke, čustva, toliko vsega, toda, kot duhovniki – in upam, da že iz semenišča – lahko ponudimo življenjske vzorce, v katerih so duhovniki v resnici lahko prijatelji, bratje, ne pa sovražniki ali brezbrižni drug do drugega. In ne vem, kaj je slabše: biti sovražnik ali biti brezbrižen do drugega, o obojem moramo razmišljati.

Videl sem čudovite zglede duhovniškega prijateljstva in povedal jih bom nekaj, ker lahko služijo vsem, mlajšim in starejšim. Nek duhovnik iz Chicaga, ki je imel svoje tovariše iz semenišča, ki so na dan duhovniškega posvečenja sklenili dogovor: da se bodo vsak mesec – ne vem, ali so izbrali četrti četrtek, ne vem … – da se bodo vsak mesec enkrat srečali med seboj. To je bil »letnik« lepega števila duhovnikov in jaz sem jih spoznal, ko je imel eden izmed njih, ki je bil tudi pomožni škof, 93 let, in preživeli so se še vedno srečevali vse do te starosti. Vse življenje so hoteli nadaljevati to prelepo prijateljstvo, ki so ga oblikovali že v semenišču. A ni šlo samo zato, da pridejo skupaj, bila je izkušnja molitve, v kateri so del dneva namenili molitvi in potem študiju.

In tukaj želim vsem povedati še nekaj: da mora študij v našem življenju biti stalen, neprekinjen. Ko slišim, da mi nekdo reče – to je zgodovinsko, to mi je dejal nek duhovnik: »Odkar sem odšel iz semenišča, še nisem odprl knjige.« O moj Bog, sem pomislil, kako žalostno! In kako žalostno mora biti šele za njegove vernike, ki morajo poslušati Bog ve kaj. Tudi posodabljati se moramo, in ta skupina duhovnikov je na teh vsakomesečnih srečevanjih vsakemu po vrsti rekla: »Na vrsti si, izberi nek članek, nekaj pač.« Ta ga je potem vsem poslal vnaprej, vsi so ga prebrali, potem pa so med podelitvijo govorili o teologiji, pastorali, o novih pobudah, o resničnosti Cerkve, itd. Bilo je nekaj čudovitega. In vse po njihovi lastni pobudi.

Tukaj je še ena zelo pomembna točka. Če sedim tukaj in govorim: »Nihče me ne obišče« – to se lahko dogaja komu izmed vas – ne bojmo se potrkati na vrata drugega, prevzeti pobudo, reči tovarišem ali skupini prijateljev, nekaterim: »Zakaj ne pripravimo srečanja vsake toliko časa, da bi skupaj študirali, razmišljali, skupaj molili in potem imeli dobro kosilo?« Župnik z najboljšo kuharico lahko povabi ostale, tako imamo lahko skupaj dobro kosilo. Ti, o katerih govorim, duhovniki v Chicagu, tam vsi škofijski duhovniki igrajo golf. Zato se gredo poleti vsi skupaj ukvarjat s športom. Gre za to, da nekdo da pobudo. Morda ne more biti z vsemi tako – sem tudi zelo stvaren – Bog nas je ustvaril vse različne, hvala Bogu!

Nismo vsi enake mere, kakor rečemo, z enim ali drugim se bolje počutim. Ta drugi je sicer dober človek, vendar nimam zaupanja – kar ste rekli v svojem vprašanju – ne moreš povedati svoje življenjske zgodbe kar vsakemu, ki gre mimo. Treba je najti nekaj ljudi, s katerimi lahko podeliš izkušnjo, imaš morda priložnost za prijateljstvo, za nekoliko globlji bratski odnos, da podeliš življenje in nisi več sam. Kot ta mladi duhovnik, ki vam je rekel: »Dokler bom tukaj jaz, ne boš nikoli sam.« Tudi v tem smislu moramo skušati graditi bratske odnose med duhovniki. Ne bo vedno župnik s svojimi kaplani, morda je bolj skupina župnikov, ne vem, treba je pogledati resničnost. Vendar pa moramo ustvarjati okoliščine, da prekinemo to težnjo, ki nas vodi v osamljenost, v izolacijo drug od drugega. In skušati si moramo v resnici vzeti nekaj časa – seveda to ne more biti vsak dan – vendar pa mora biti neka rednost, da se zberemo in to ne preko ekrana. To je pomembno, ima lahko tudi svojo vrednost, vendar v navzočnosti, ko pridemo skupaj, ko se srečamo, da podelimo veselje in tudi težave življenja. Ko podelimo izkušnje. Lahko je trenutek, ko se nekdo znajde v krizi, bodisi zaradi zdravja ali kake težave, če je sam, ga kriza velikokrat odnese daleč od tega, kar je naše življenje. Če pa imam zaupanja vredno skupino, kjer sem bil deležen neke izkušnje, lahko še naprej hodim skupaj z njimi, če je nekdo, s katerim lahko podelim svoje težave, trenutke preizkušenj, itd. To bi bila torej zelo konkretna izkušnja, o kateri lahko še danes sanjamo; te vrste duhovniško življenje za spodbujanje pristnega duhovniškega bratstva.

Četrto vprašanje duhovnika Tonina Panfilija

Na dan vaše izvolitve, vaša svetost, sem spoznal, da sem med starejšimi duhovniki. Tudi papež je leto dni mlajši od mene! In kadar se udeležim srečanj v vikariatu, so vsi mlajši od mene – kardinal, namestnik, škof, direktorji – in tako je to stalna izkušnja te starosti, ki je sedaj zrela. V škofiji je škof v pokoju, ki je starejši od mene, so pa tudi trije duhovniki, ki prihajajo iz različnih škofij, in imamo lepo izkušnjo bratstva, da nadaljujemo ta zelo pomemben pogovor. In ti mladi so bogastvo. Prestavljam torej generacijo starejših duhovnikov, danes sem tukaj glas vseh starejših duhovnikov. Mnogi po življenju, ki so ga popolnoma posvetili evangeliju in Cerkvi, doživljajo osamljenost: po toliko ljudeh takšna osamljenost. Mnogi so se žal zaradi bolezni nujno umaknili že pred upokojitvijo. Vprašanje je dvojno: kaj svetujete tistemu med nami, ki je sam in bolan, in ki že sedaj svojo krhkost in svojo omejenost skupaj z evharističnim kruhom darujemo Jezusu kot žrtev. Sprašujem pa vas tudi tole, svetost: kako lahko mi, ostareli duhovniki, v naših duhovniških zborih pomagamo mlajšim, da ostanejo duhovno mladi, navdušeni za oznanjevanje Besede, goreči pri graditvi Cerkve, Kristusove neveste?

Ogovor papeža Leona XIV.

Pravim, da se je v nekem smislu treba pripraviti v življenju, tudi če tega ni mogoče narediti popolno, da boš mogel sprejeti, ko bo prišel trenutek, starost, ostarelost, bolezen in tudi osamljenost. Toda če je nekdo vse življenje živel z določenim duhom dialoga, prijateljstva, občestva in bratstva, lahko najde zelo konkretne odgovore na to izkustvo biti sam in bolan, na primer. Obstajajo ljudje – recimo to z določeno odkritostjo – ki gredo že kot mladi po poteh z neko grenkobo, nikoli niso znali živeti izkustva prijateljstva, bratstva ali občestva. In torej že kot mladi ali od srednjih let živijo to zagrenjenost, nikoli niso z ničemer zadovoljni in imajo vedno tega nekoliko negativnega duha.

Če nekdo vse življenje živi kot pot, ki vodi naprej, tudi s težo let, velikokrat tudi – bodisi mlad ali star – z boleznimi, s temi težavami, bo sposoben z Božjo milostjo sprejeti križ, trpljenje, ki pride, ker to stori z istim duhom molitve in žrtve, kot ga je hotel imeti na dan duhovniškega posvečenja, ko je rekel Gospodu: »Da, Gospod, hočem hoditi za teboj v vsem in sprejel bom, kar mi daje življenje kot del tvoje volje.«

Potrebujemo torej celostno duhovnost, ki jo moramo gojiti od semenišča naprej. Fantu pri 22 letih ne morem reči. »Pripravi se, ko boš dosegel 80 leta, vendar pa je vse pot, vse je način vstopanja v življenje v nekem duhu hvaležnosti. O tem še nisem govoril, ampak začenši s hvaležnostjo za poklic duhovnika. Toliko krat pozabljamo, kako velik je naš poklic, in kako je pomemben za življenje Cerkve. Ne iz občutka klerikalizma – »Glejte, tukaj sem jaz« - ampak ker nas je Gospod poklical, da bi bili njegovi prijatelji, učenci, služabniki vsega njegovega ljudstva, in to je prečudovito! Zato, če živim z duhom hvaležnosti od prvega dneva mojega duhovništva, mi to lahko pomaga živeti, tudi kot ostarelemu, kot človeku s križem bolezni, da rečem: »Hvala Gospod, za življenje, za dar, ki mi ga daješ.«

Dobro veste, da se v mnogih državah – v Evropi, v Italiji … v Kanadi je to že zakonito – na mnogih krajih govori o evtanaziji: vprašanje konca življenja, ljudje, ki nimajo več smisla življenja in so tam s križem bolezni in pravijo: »tega nočem več nositi, raje si vzamem življenje.« Če smo mi tako negativni do svojega življenja in včasih z manjšim trpljenjem, kot ga prenaša veliko ljudi, kako jim lahko rečemo: »Ne, ti si ne smeš vzeti življenja, moraš sprejeti …«. Toda potem se obnašamo tako, zelo negativni do vsega. To pomeni, da moramo biti mi prve priče dejstva, da je življenje veliko vredno. In hvaležnost skozi vse življenje je zelo pomembna.

Tudi ponižnost. Ponižnost: drža, ko želim priznati, da nisem jaz tisti, ampak mi je Gospod dal življenje. Gospod me spremlja in me nosi na svojih rokah, tudi v tistih trenutkih, ko sem najbolj slaboten. Gospod je tam z nami. In živeti s tem duhom daje življenje, upanje.

Poleg tega pa bližina. Tukaj bi rad vse navzoče povabil, naj pomislijo: gotovo vsi poznamo kakšnega ostarelega, bolnega, duhovnika, laika, redovnico ... ki doživljajo trenutke velikih težav. Pokličimo jih, pojdimo jih obiskat. Potrudimo se tudi mi, da pomagamo tem ljudem, ki trpijo. Institucionalno je bilo v preteklosti pogosteje, da je duhovnik na župniji – ne vem, recimo vsak četrtek – nesel obhajilo in bolniško olje, šel obiskat vse bolnike v župniji. Danes z manj duhovniki in več starejšimi je postalo takole: »Dobro, pošljimo tja laike, oni bodo to storili.« To je lepa služba, ki jo opravljajo laiki, ko nosijo obhajilo na primer po domovih. Toda to ne pomeni, da lahko duhovnik ostane doma in gleda internet, medtem ko drugi opravljajo obiske. Se pravi, da je tudi za nas to služenje, apostolat, zelo pomembna oblika pastorale, to življenje bližine s tistimi, ki trpijo.

Tudi starejši duhovniki imajo svojo službo. Tudi če so bolni v postelji, če so živeli življenje resničnega služenja in žrtvovanja, zelo dobro vedo, da je tudi njihova molitev lahko veliko služenje, velik dar. Njihovo življenje ima še vedno velik smisel. In se lahko spominjajo in spremljajo veliko ljudi, situacij, skupnosti, ki potrebujejo njihovo molitev. Da bi živeli tega duha – gotovo, če nekdo štirideset let ni molil in potem reče, tukaj sem v postelji, ne vem, kaj naj storim je težko – tudi tam moramo živeti nenehno formacijo v svojem duhovnem življenju. Začni s pripravo preden postaneš star in bolan.

In tukaj lahko vključim še nekaj za vse, kar lahko privzame različne oblike: ne bojmo se nadaljevati z lepo prakso duhovnega spremljanja, ne boj se imeti nekoga v tvojem življenju, ki te pozna. Prijatelja. Toda velikokrat je dober spovednik, lahko je duhovnik, oseba z veliko duhovno modrostjo, ki te lahko spremlja in ti pomaga v trenutkih velikih težav. Vsi smo ljudje, vsi gremo skozi težke trenutke, skozi vse vrste bolečin, vendar pa je imeti nekoga, ki mu lahko zaupaš, ki nas lahko spremlja zelo od blizu, v srcu, v duhu, velik dar, ki ga lahko prepoznamo kot pomoč v našem življenju. In upam, da imate mnogi izmed vas ta dar – nimajo ga vsi – ki imate tudi dar, da znate spremljati druge, ko doživljajo te vrste težav.

Torej, ne gre samo za obdobje starosti, gre za vse življenje, ki ga moramo živeti na tej hoji skupaj, hoditi z Jezusom in rasti v duhu vere, upanja in pristne ljubezni.

To je bilo zadnje vprašanje. Če me vprašate še kaj, morda za danes ni več odgovorov! Vendar želim ponovno in zelo iskreno reči, da sem zelo zadovoljen s tem srečanjem z vami. Žal se to ne more zgoditi bolj pogosto … Kot škof sem imel vsak mesec srečanje z duhovniki in to pripovedujem za škofe. Slišal sem za škofijo, kjer je škof prišel za prvih deset minut na srečanje z duhovniki, potem je odšel …. Upam, da to niste bili vi … ampak je bilo v neki drugi državi! Znati moramo živeti, spremljati in hoditi skupaj, kardinali, nadškofje, škofje, škofovi vikarji, župnik s svojimi kaplani, živeti tega duha. Ne samo to, kar na papirju govori nek načrt, ampak pristnega duha bratstva v tem smislu in zavezo, da bomo skupaj naredili to, kar je naše poslanstvo služenja v Cerkvi. Zato vam iskreno želim dobro pot skozi postni čas, ki je čas spreobrnjenja in veselja za vse. In da bi imeli tudi v prihodnje priložnost živeti v tem duhu. Sklenemo lahko z blagoslovom.