Sveti oče posvečenim osebam: Bodite kvas miru in znamenje upanja
Vatican News
Dragi bratje in sestre, danes, na praznik Gospodovega darovanja, nam evangelij govori o Jezusu, ki ga v templju Simeon in Ana prepoznata in oznanjata kot Mesija (prim. Lk 2,22-40). Predstavi nam srečanje dveh »gibanj« ljubezni: »gibanja« Boga, ki prihaja, da bi rešil človeka, ter »gibanja« človeka, ki s čuječo vero pričakuje njegov prihod.
S strani Boga nam to, da je Jezus predstavljen kot sin revne družine na velikem jeruzalemskem prizorišču, kaže, da se nam On podarja v polnem spoštovanju naše svobode in v polnosti deli z nami našo revščino. V njegovem delovanju namreč ni nič prisilnega, ampak samo razorožujoča moč njegove razorožene zastonjskosti. S strani človeka pa je v dveh ostarelih osebah, Simeonu in Ani, pričakovanje izraelskega ljudstva predstavljeno v svojem zenitu, kot vrhunec dolge zgodovine zveličanja, ki se vije od raja do dvorišč templja; zgodovine, zaznamovane z lučmi in sencami, padci in ponovnimi vzponi, vendar pa vedno prežete z eno samo temeljno željo: ponovno vzpostaviti polno občestvo ustvarjenine s svojim Stvarnikom. Tako se le nekaj korakov od »presvetega« Vir luči podarja kot svetilka svetu in Neskončni se podarja končnemu na tako ponižen način, da se skoraj ne opazi.
30. dan posvečenega življenja obhajamo v obzorju tega prizora, v katerem prepoznavamo ikono poslanstva redovnikov in redovnic v Cerkvi in v svetu, kot je spodbudil papež Frančišek: »"Prebudite svet", saj je razpoznavna lastnost posvečenega življenja preroštvo« (Apostolsko pismo vsem posvečenim v letu posvečenega življenja, 21. november 2014, II, 2). Predragi, predrage, Cerkev vas prosi, da bodite preroki: glasniki in glasnice, ki oznanjajo Gospodovo navzočnost in mu pripravljajo pot. Če uporabimo izraze preroka Malahija, ki smo jih slišali v prvem berilu, vas vabi, da bi v svojem velikodušnem »izpraznjenju« za Gospoda postali kotli za Livarjev ogenj in posode za lug Pralca (prim. Mal 3,1-3), da bi Kristus, edini in večni Angel zaveze, ki je tudi danes navzoč med ljudmi, mogel taliti in očistiti srca s svojo ljubeznijo, milostjo in usmiljenjem. In to ste poklicani storiti predvsem z daritvijo svojega življenja, ukoreninjeni v molitvi in pripravljeni biti použiti v ljubezni (prim. Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 44).
Vaši ustanovitelji in ustanoviteljice, ki so bili poslušni delovanju Svetega Duha, so vam zapustili čudovite zglede, kako dejavno živeti to poslanstvo. V nenehni napetosti med zemljo in nebom so se z vero in pogumom pustili voditi, izhajajoč iz evharistične daritve: nekateri v tišino samostanov, drugi v izzive apostolata, nekateri v poučevanje v šolah, spet drugi v bedo ulic ali napore misijonov. In z isto vero so se vsakič ponižno in modro vračali k vznožju križa in pred tabernakelj, da bi podarili vse ter v Bogu ponovno našli izvir in cilj vseh svojih dejanj. V moči milosti so se lotili tudi tveganih podvigov, postali molitvena prisotnost v sovražnih in brezbrižnih okoljih, velikodušna roka in prijateljska rama v razpadajočih in zapuščenih okoljih, pričevanje miru in sprave sredi scenarijev vojne in sovraštva, pripravljeni sprejeti posledice delovanja proti toku, zaradi česar so v Kristusu postali »znamenje, ki se mu nasprotuje« (Lk 2,34), včasih vse do mučeništva.
Papež Benedikt XVI. je zapisal, da bi razlaga Svetega pisma ostala »nepopolna, če ne bi prisluhnili tudi tistim, ki so resnično živeli Božjo besedo« (Posinodalna apostolska spodbuda Verbum Domini, 48); in mi se želimo spominjati bratov in sester, ki so hodili pred nami, kot protagonistov tistega preroškega izročila, »po katerem Božja beseda uporabi prerokovo življenje samo« (ibid., 49). To storimo predvsem zato, da bi sprejeli njihovo pričevanje.
Tudi danes ste z izpovedjo evangeljskih svetov in s številnimi izrazi dejavne ljubezni v družbi, kjer se zdi, da se vera in življenje medsebojno vedno bolj oddaljujeta, poklicani pričevati, da je Bog navzoč v zgodovini kot zveličanje za vsa ljudstva (prim. Lk 2,30-31). Pričevati, da imajo mlad človek, ostarel, bolnik, zapornik predvsem svoje sveto mesto na oltarju in v njegovem Srcu, ter da je hkrati vsak izmed njih nedotakljivo svetišče njegove navzočnosti, pred katero je potrebno poklekniti, da bi ga srečali, ga počastili in slavili.
Znamenje tega so številne »evangeljske postojanke«, ki jih mnoge vaše skupnosti ohranjajo v najrazličnejših in zahtevnih okoliščinah, tudi sredi konfliktov. Ne odidejo; ne zbežijo; ostanejo, brez vsega, da bi bili opomin, bolj zgovoren od tisoč besed, glede nedotakljive svetosti življenja v njegovem bistvu; s svojo navzočnostjo so – tudi tam, kjer grmi orožje in se zdi, da prevladujejo arogantnost, interes in nasilje – odmev Jezusovih besed: »Glejte, da ne boste zaničevali katerega teh malih! […] njihovi angeli v nebesih vedno gledajo obličje mojega Očeta« (Mt 18,10).
V zvezi s tem bi se rad zaustavil ob molitvi starčka Simeona, ki jo vsi molimo vsak dan: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji Besedi v miru, kajti moje oči so videle tvoje zveličanje« (Lk 2,29-30). Redovno življenje namreč s svojo vedro nenavezanostjo od vsega, kar mine, uči neločljivost med najbolj pristno skrbjo za zemeljske stvarnosti ter ljubečim upanjem v večne stvari, ki so že v tem življenju izbrane kot zadnji in izključni cilj, ki more osvetliti vse ostalo. Simeon je v Jezusu videl zveličanje in je svoboden pred življenjem in smrtjo. »Pravičen in bogaboječ« človek (Lk 2,25) ima skupaj z Ano, ki »templja ni zapuščala« (ibid. v.37), pogled usmerjen v prihodnje dobrine.
Drugi vatikanski koncil nas spominja, da bo Cerkev »dosegla dovršitev šele v nebeški slavi, ko bo prišel čas, […] ko bo s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet« (Drugi vatikanski koncil, Dogmatična konstitucija Lumen gentium, 48). Tudi to preroštvo je zaupano vam, moškim in ženskam, ki stojite trdno na tleh, hkrati pa ste »vedno usmerjeni v to, kar je Božjega« (Rimski misal, Glavna prošnja za slovesni praznik Marijinega vnebovzetja). Kristus je umrl in vstal, da bi »osvobodil tiste, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje vklenjeni v sužnost« (Heb 2,15). In vi, ki ste se zavezali, da mu boste bolj od blizu sledili ter sodelovali pri njegovem »izničenju«, da bi živeli v njegovem Duhu (prim. Drugi vatikanski koncil, Odlok Perfectae caritatis, 5), lahko s svobodo tistih, ki ljubijo in odpuščajo brez mere, svetu pokažete pot za premagovanje konfliktov in sejanje bratstva.
Drage posvečene in dragi posvečeni, Cerkev se danes zahvaljuje Gospodu in vam za vašo prisotnost in vas spodbuja, da bodite tam, kamor vas pošilja Božja previdnost, kvas miru in znamenje upanja. Vaše delo izročamo priprošnji Presvete Device Marije in vseh vaših svetih ustanoviteljev in ustanoviteljic, medtem ko na oltarju skupaj obnovimo podaritev svojega življenja Bogu.
Photogallery
