Papež med homilijo: Ta Očetov glas danes odmeva za nas: »Poslušajte Jezusa!«

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
Sveta maša v rimski župniji 
Vnebohoda našega Gospoda Jezusa Kristusa 
v Quarticciolo 
1. marca 2026

Predragi bratje in sestre, vesel sem, da sem z vami in da lahko skupaj z vami, z vašo župnijsko skupnostjo poslušam Božjo Besedo. Današnja nedelja nas postavlja pred Abrahamovo potovanje (prim. 1 Mz 12,1-4) in pred dogodek spremenitve (prim. Mt 17,1-9).

Z Abrahamom se vsak izmed nas lahko prepozna kot na poti. Življenje je potovanje, ki zahteva zaupanje, zahteva zaupanje v Božjo Besedo, ki nas kliče in ki včasih zahteva, da zapustimo vse. Tedaj smo lahko v skušnjavi, da bi pobegnili pred negotovostjo kot vrtoglavico, ki nas pretrese, medtem ko lahko ravno iz njene notranjosti ovrednotimo obljubo nepričakovane velikosti. Vsak dan se dogaja – ker svet tako razmišlja – da vse premerimo, da se trudimo, da bi imeli vse pod nadzorom. Toda na ta način izgubimo priložnost za odkritje resničnega zaklada, dragocenega bisera, kakor nas uči evangelij, ki ga je Bog presenetljivo skril na naši njivi (prim. Mt 13,44).

Abrahamova pot se začne z izgubo: zemlje in doma, ki varujeta spomine njegove preteklosti. Izpolnila se bo v novi deželi in v nezmernem potomstvu, v katerem vse postane blagoslov. Tudi mi, če se bomo pustili veri poklicati na pot, tvegati nove odločitve življenja in ljubezni, se bomo nehali bati, da bi kaj izgubili, saj bomo čutili, da rastemo v bogastvu, ki ga nihče ne more vzeti.

Tudi Jezusovim učencem se zgodi, da se morajo pomeriti s potjo, ki jih bo pripeljala v Jeruzalem (prim. Lk 9,51). Tam, v svetem mestu, bo Učitelj izpolnil svoje poslanstvo, ko bo dal življenje na križu in za vse postal za vedno blagoslov. Vemo, kako so se upirali Peter in vsi drugi, da bi mu sledili. Morali pa so razumeti, da blagoslov ne moreš biti drugače, kot da premagaš nagnjenje po obrambi samega sebe in sprejmeš, kar nam Jezus zaupa v evharističnem dejanju: željo po darovanju svojega telesa kot kruh za uživanje, da živimo in umremo, da bi dali življenje. To je nedelja, dragi bratje in sestre: to je postanek na pot, ki nas zbere okoli Jezusa. Jezus nas opogumlja, naj se ne ustavimo in ne spremenimo smeri. Ni večje obljube, ni dragocenejšega zaklada, kot živeti, da bi dali življenje!

Malo pred dnevom spremenitve je Jezus svojim učencem zaupal, kakšen bo cilj poti, po kateri so hodili: to je njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Spomnite se Petrovega nasprotovanja in odziva Jezusa, ki mu reče: »V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško« (Mt 16,23). In glej, šest dni pozneje Jezus prosi Petra, Jakoba in Janeza, naj ga spremljajo na goro. Še vedno imajo v ušesih tiste besede, ki jih je težko poslušati; še vedno imajo v mislih za njih nesprejemljive podobe o Mesiju, obsojenem na smrt.

Prav to notranjo temo učencev Jezus razblini, ko se na vrhu gore njihovim očem prikaže spremenjen v zaslepljujoči, nepredstavljivi luči. In v tem slavnem videnju se ob Njem pojavita tudi Mojzes in Elija, priči dejstva, da se v Jezusu izpolnjujejo vsa Pisma (prim. Mt 17,2-3).

Peter še enkrat postane glasnik starega sveta in njegove obupne potrebe, da bi stvari ustavil, da bi jih nadziral. Nekako tako, kot kadar nočemo končati sanj, v katere smo se zatekli. Vendar tukaj ne gre za sanje, ampak za nov svet, v katerega je treba vstopiti: cilj našega potovanja, cilj, poln svetlobe in ki ima Jezusove človeško božanske obrise. S postavljanjem šotorov bi Peter rad ustavil to pot, ki se sicer mora nadaljevati vse do Jeruzalema (prim. v. 4).

Glas, ki prihaja iz oblaka, je Očetov glas in se sliši kot prošnja: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« (v. 5). Ta glas danes odmeva za nas: »Poslušajte Jezusa!« In jaz, predragi, hočem sredi med vami postati odmev tega poziva in vam reči: Prosim vas, sestre in bratje, poslušajmo ga! On potuje z nami, tudi danes, da bi nas v tem mestu naučil logike brezpogojne ljubezni, opustitve vsake obrambe, ki postane žalitev. Poslušajmo ga, vstopimo v njegovo luč, da bomo postali luč sveta, začenši v četrti, v kateri živimo. Celotno življenje župnije in njenih skupin obstaja zato: je služenje luči, služenje veselju.

Po spremenitvi na gori se Jezusovo pot ne ustavi (prim. v. 9). Pa tudi Cerkev, tudi vaša župnija iz tega evangelija dobiva poslanstvo. Spričo številnih in zapletenih problemov tega območja, ki visijo nad vašim življenjem tukaj, vam je zaupana pedagogika pogleda vere, ki vse preobrazi z upanjem, ki širi zavzetost, medsebojno podelitev, ustvarjalnost kot zdravilo za številne rane te soseske.

Zelo sem zadovoljen, ker sem izvedel, da je ta župnijska skupnost živa in živahna skupnost, ki kljub težkim problemom lokalnega okolja pogumno pričuje za evangelij. Pod programskim geslom »Gradimo skupnost«, se je ta župnija podala na pot krepitve občutka pripadnosti in z odprtimi rokami sprejemanja vseh, resnično vseh. Vesel sem in vas spodbujam: pojdite naprej po tej poti odprtosti do področja in do zdravljenja njegovih ran. Upam, da se vam bodo drugi pridružili, da boste tukaj v Quarticciolu kvas dobrega in pravičnosti.

Tudi zavzetost vas, mladih, zasluži spodbudo. Pot »Magis«, ki ste jo pred nekaj minutami predstavili in ki jo tukaj ponujate že nekaj let, se nanaša na »več«, o katerem govori sv. Ignacij Lojolski v Duhovnih vajah. To je spodbuda za mladostnike, da premagajo povprečnost in se odločijo za pogumno, pristno in dobro življenje, ki v Jezusu Kristusu najde svoj najodličnejši »Magis«.

Dragi bratje in sestre, vi ste znamenje upanja. Svetloba spremenitve je v tej skupnosti že prisotna, ker tukaj deluje Gospod in ker toliki verujete v njegovo blago moč, ki vse spreminja. Ko se zavemo, da toliko stvari okoli nas ne deluje, se včasih vprašamo: ali ima to, kar delamo, sploh kak smisel? Prikrade se skušnjava malodušja z izgubo motivacije in poleta. Vendar pa moramo prav spričo skrivnosti zla pričati svojo krščansko istovetnost, istovetnost ljudi, ki hočejo Božje kraljestvo narediti zaznavno na krajih in v časih, v katerih živijo. To je moja želja za vse vas, za to župnijsko skupnost in za tolike brate in sestre, ki v Jezusu še vedno niso spoznali prave luči in pravega veselja.

Ob vsem tem, kar popači človeka in življenje, mi še naprej oznanjamo in pričujemo za evangelij, ki spreminja in daje življenje. Presveta Devica, Mati Cerkve, naj nas vedno spremlja in prosi za nas.