Sveti oče Leon XIV. monaškim katoličanom: Oznanjevanje evangelija v obrambo človeka

Leon XIV.

Homilija pri opoldanski molitveni uri 
s katoliško skupnostjo 
v katedrali Brezmadežnega spočetja

Dragi bratje in sestre, pri Bogu in pred Bogom imamo zagovornika: Jezusa Kristusa, pravičnega (prim 1 Jn 2,1-2). S temi besedami nam apostol Janez pomaga doumeti skrivnost zveličanja. V naši krhkosti nas je, obtežene z bremenom greha, ki zaznamuje našo človeškost, nesposobne, da bi zgolj z našimi močmi sprejeli polnost življenja in sreče, dosegel sam Bog po svojem Sinu Jezusu Kristusu. On je – pravi Apostol – kot spravna žrtev vzel nase zlo človeka in sveta, ga nosil z nami in za nas, šel skozenj in ga spremenil ter nas osvobodil za vedno.

Kristus je dinamično središče, je srce naše vere in iz tega središča vas želim nagovoriti, ko prisrčno pozdravljam njegovo visokost princa Alberta, njegovo ekscelenco msgr. Dominique-Marie Davida, navzoče duhovnike, redovnike in redovnice, ter vam vsem izražam svoje veselje, da sem tukaj in da delim z vami vašo cerkveno pot.

Če gledam na Kristusa kot »zagovornika« v zvezi z berilom, ki smo ga poslušali, bi vam rad ponudil nekaj razmislekov.

Prvi zadeva dar občestva. Jezus Kristus, pravični, ki posreduje za človeštvo pri Očetu, nas spravlja z njim in med seboj. Ne prihaja, da bi nas obsodil, ampak da bi vsem ponudil svoje usmiljenje, ki očiščuje, ozdravlja, spreminja in nas dela za del ene same Božje družine. Zaradi svojega sočutja in usmiljenja je »zagovornik« v obrambi ubogih in grešnikov, seveda ne zato, da bi zagovarjal zlo, ampak da bi jih osvobodil zatiranja in sužnosti in jih naredil za Božje otroke in za brate med seboj. Ni naključje, da se Jezusova dejanja ne omejujejo na fizično ali duhovno ozdravljenje človeka, ampak vključujejo tudi pomembno družbeno in politično razsežnost. Ozdravljeni človek je z vsem svojim dostojanstvom ponovno vključen v človeško in versko skupnost, iz katere je bil pogosto ravno zaradi svoje bolezni ali greha izključen.

To občestvo je najodličnejše znamenje Cerkve, ki je poklicana, da je v svetu odsev Božje ljubezni, ki ne gleda na osebo (prim. Apd 10,34). V tem smislu želim reči, da ima vaša Cerkev tukaj, v kneževini Monako, veliko bogastvo: da je prostor, resničnost, v kateri so vsi deležni sprejema in gostoljubja v tisti družbeni in kulturni mešanici, ki je vaša značilnost. Kneževina Monako je namreč majhna država, ki jo zelo pisano naseljujejo Monačani, Francozi, Italijani in ljudje mnogih drugih narodnosti. Majhna kozmopolitska država, v kateri se raznolikosti izvora pridružujejo tudi druge socialno-ekonomske razlike. V Cerkvi takšne razlike nikoli ne postanejo povod za delitve v družbene razrede, ampak so, nasprotno, vsi sprejeti kot ljudje in kot Božji otroci, in so vsi prejemniki daru milosti, ki spodbuja občestvo, bratstvo in medsebojno ljubezen. To je dar, ki prihaja od Kristusa, našega zagovornika pri Očetu. Vsi smo bili namreč krščeni vanj in zato, pravi sv. Pavel, »ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28).

Zdi pa se mi nujno poudariti še drugi vidik: oznanjevanje evangelija v obrambo človeka. V želji, da bi vsi sprejeli veselo novico o Očetovi ljubezni, se Jezus postavi kot »zagovornik« predvsem v obrambo tistih, ki so jih imeli za od Boga zapuščene in so spoznani za pozabljene in odrinjene ter tako postane glas in obraz usmiljenega Boga, ki »vsem zatiranim deli pravice« (Ps 103,6).

Mislim torej na Cerkev, ki je poklicana, da postane »zagovornica«, to je da brani človeka: celotnega človeka in vse ljudi. Gre za pot kritičnega in preroškega razločevanja, katerega namen je pospeševati »celosten razvoj človeštva, ki spoštuje njegovo dostojanstvo in pristno identiteto, kakor tudi zadnji cilj, ki se nanaša na skrivnost polnega občestva s Troedinim Bogom in med nami« (Mednarodna teološka komisija, Quo vadis, humanitas?, 22).

To je prva služba, ki jo mora vršiti oznanjevanje evangelija: razsvetljevati človeka in družbo, da bosta v luči Kristusa in njegove Besede odkrila svojo identiteto, pomen človeškega življenja, vrednost odnosov in družbene solidarnosti, zadnji namen bivanja in usode zgodovine.

V zvezi s tem vas želim spodbuditi k zavzetemu in velikodušnemu služenju v evangelizaciji. Oznanjajte evangelij življenja, upanja in ljubezni: vsem prinašajte luč evangelija, da se bo varovalo in spodbujalo življenje vsakega moškega in ženske od spočetja do naravnega konca; ponudite nove orientacijske zemljevide, ki bodo sposobni zajeziti tiste sunke sekularizma, ki grozijo, da bodo človeka skrčili na individualizem in družbeno življenje utemeljili na proizvodnji bogastva.

Pomembno je, da se oznanjevanje evangelija in oblike vere, ki so tako zakoreninjene v vaši identiteti in družbi, varujejo nevarnosti, da bi se skrčile na navado, čeprav dobro. Živa vera je vedno preroška, sposobna zbujati vprašanja in ponujati izzive: ali zares branimo človeka? Ali varujemo dostojanstvo človeka v varovanju življenja v vseh njegovih obdobjih? Je trenutni ekonomski in socialni model res pravičen in solidaren? Živi v njem etika odgovornosti, ki nam pomaga, da presežemo »logiko enake vrednosti in dobička, ki je sam sebi namen« (Benedikt XVI., okrožnica Caritas in veritate, 38), da bi zgradili bolj pravično družbo?

Predragi, pogled, ki je usmerjen v Jezusa Kristusa, našega zagovornika pri Očetu, porodi vero, ki je zakoreninjena v osebnem odnosu z Njim, vero, ki postane pričevanje, sposobno preobraziti življenje in prenoviti družbo. To vero moramo oznanjati z novimi sredstvi in novimi jeziki, tudi digitalnimi; vse je treba vanjo uvajati ter jih nenehno in ustvarjalo vzgajati zanjo. Na poseben način to velja za tiste, ki se odpirajo za srečanje z Bogom, za katehumene in tiste, ki znova začenjajo, za katere priporočam, da ste do njih še posebej pozorni.

Naj vas s svojim zgledom navdihuje vaša sveta zavetnica, Devota, devica in mučenka, Sveta Marija, Brezmadežna Devica, pa naj prosi za vas in vas vedno vodi na poti.