Papež: Pravičnost ne razdvaja, ampak krepi odnose in omogoča urejeno sobivanje
Papež Leon XIV. je izpostavil diskretno in tiho delo vatikanskega sodišča, ki pomembno prispeva k pravilnemu delovanju institucionalne strukture države Vatikan in k verodostojnosti pravnega sistema, ki jo ureja. »Vendar pa pristne pravičnosti ni mogoče razumeti zgolj v tehničnih kategorijah pozitivnega prava. V luči poslanstva, ki vodi delovanje Cerkve, se ta kaže tudi kot izvajanje urejene oblike ljubezni, ki je sposobna ohranjati in spodbujati občestvo,« je zatrdil in zatem spregovoril o odnosu med pravosodjem in vrednoto edinosti.
Ko je Bog postavljen v središče
»Krščansko izročilo je vedno prepoznavalo pravičnost kot temeljno vrlino za ureditev osebnega in skupnostnega življenja,« pri čemer je papež spomnil na svetega Avguština, ki je trdil, da »ordinata dilectio est iustitia«, torej da »družbeni red izhaja iz reda ljubezni« (prim. Avguštin, De civitate Dei, XV, 22). »Ko je ljubezen pravilno urejena, ko je Bog postavljen v središče in je bližnji prepoznan v svojem dostojanstvu, potem vse osebno in družbeno življenje najde svojo pravo smer.«
Iz tega »reda ljubezni« izhaja tudi »red pravičnosti«. »Pristna ljubezen namreč nikoli ni samovoljna ali neurejena, temveč priznava resnico odnosov in dostojanstvo vsake osebe. Zaradi tega pravičnost ni zgolj pravno načelo, ampak vrlina, ki prispeva k izgradnji občestva in stabilnosti življenja skupnosti.«
Stabilen in objektiven značaj pravičnosti
Po papeževih besedah je teološki in pravni razmislek ta vidik še dodatno poglobil. Zlasti sveti Tomaž Akvinski, ki se opira na rimsko pravo, opredeljuje pravičnost kot »constans et perpetua voluntas ius suum unicuique tribuendi«, »stalno in večno voljo, da se vsakemu dá tisto, kar mu pripada« (prim. Tomaž Akvinski, Summa Theologiae, II-II, q. 58, a. 1). S to opredelitvijo poudarja »stabilen in objektiven značaj pravičnosti, ki ni odvisna od trenutnih interesov, ampak izhaja iz resnice vsakega posameznika in iz prizadevanja za skupno dobro«.
V luči tega izročila lahko razumemo tudi »globoko povezavo med pravičnostjo in ljubeznijo«. »Teološka modrost je ta odnos izrazila z izjavo, da je caritas perfecta, perfecta iustitia est (prim. Avguštin, De natura et gratia, 70, 84.), saj pravičnost najde svojo najbolj pristno izpolnitev v polnosti ljubezni. Iz tega sledi, da tam, kjer ni prave pravičnosti, ne more obstajati niti pristno pravo, saj pravo samo izhaja iz priznanja resnice o bivanju in dostojanstvu vsake osebe.«
Pravičnost ne razdvaja, ampak krepi skupnost
Na ta način razumljena pravičnost je temeljna vrlina, ki nas poziva, »da spoštujemo pravice vsakogar in v medčloveških odnosih vzpostavimo harmonijo, ki spodbuja nepristranskost do ljudi in skupnega dobra« (Katekizem katoliške Cerkve, 1807).
»To spoznanje odpira pot k ljubezni, saj je šele takrat, ko so odnosi urejeni v skladu z resnico, mogoče tisto občestvo, ki je najvišji sad ljubezni. Obnovitev pravičnosti postane torej pogoj za prihod ljubezni, ki je dar Svetega Duha in načelo edinosti v Cerkvi. S tega vidika razumemo tudi, da ljubezni in resnice ni mogoče ločiti: le skozi ljubezen spoznamo resnico, ljubezen do resnice pa vodi k odkritju ljubezni kot njene izpolnitve.«
Zaradi tega »pravičnost, kadar se izvaja uravnoteženo in zvesto resnici, postane eden najmočnejših dejavnikov edinosti v skupnosti«. »Ne razdvaja, temveč krepi vezi, ki združujejo ljudi, in pomaga graditi medsebojno zaupanje, ki omogoča urejeno sobivanje.«
Prispevek k institucionalni stabilnosti
Papež Leon XIV. je izpostavil, da ima izvajanje pravosodja še posebej velik pomen v kontekstu mestne države Vatikan. »Pravosodje ni omejeno le na reševanje sporov, temveč prispeva k varovanju pravnega reda in verodostojnosti institucij. Spoštovanje procesnih jamstev, nepristranskost sodnikov, učinkovitost pravice do obrambe in razumno trajanje sojenj niso zgolj tehnični instrumenti sodnega postopka. Predstavljajo pogoje, s katerimi izvrševanje sodne funkcije pridobi posebno avtoriteto in prispeva k institucionalni stabilnosti.«
Avguštin: Država, kjer ni pravičnosti, ni država
Ta vloga pridobi še večji pomen v pravni ureditvi, kakršna je v Vatikanu, saj je ključnega pomena za poslanstvo Petrovega naslednika, v kolikor zagotavlja neodvisnost Svetega sedeža tudi na mednarodnem področju. »Pravosodje namreč prispeva tudi k varovanju vrednote edinosti, ki je bistven element cerkvenega življenja.«
»S tega vidika sodni proces ne predstavlja le kraja spora med nasprotujočimi si trditvami, temveč postane urejen prostor, v katerem se z urejeno izmenjavo mnenj med stranmi in nepristranskim posredovanjem sodnika nestrinjanje umešča v obzorje resnice in pravičnosti,« je zatrdil papež in se ponovno skliceval na svetega Avguština: »Brez pravičnosti ni mogoče upravljati države; nemogoče je imeti pravo v državi, kjer ni resnične pravičnosti. Dejanje, storjeno po zakonu, je zagotovo storjeno po pravičnosti, in nemogoče je, da bi bilo dejanje, storjeno proti pravičnosti, storjeno po zakonu. […] Država, kjer ni pravičnosti, ni država. Pravičnost je namreč vrlina, ki vsakemu razdeljuje, kar mu pripada. Zato pravičnost, ki ločuje človeka samega od pravega Boga, ni človeška pravičnost« (Avguštin, De civitate Dei, XIX, 21, 1).
Pravno in duhovno poslanstvo
Sveti oče je zbranim sodnikom, uslužbencem in ostalim članom vatikanskega sodišča dejal, da ima njihova služba »poleg institucionalne tudi globoko eklezialno vrednost«: »S skrbnim razločevanjem dejstev, spoštljivim poslušanjem vpletenih oseb in pravilno uporabo pravil za zvesto zastopanje načel pravnega sistema sodelujete pri poslanstvu, ki je tako pravno kot duhovno.«
»Pravičnost v Cerkvi ni zgolj tehnično izvajanje pravil, temveč poslanstvo v službi Božjega ljudstva. Poleg pravnega znanja zahteva tudi modrost, ravnovesje in nenehno iskanje resnice v ljubezni. Vsaka odločitev, vsak sodni proces in vsaka sodba so poklicani, da odražajo to iskanje resnice, ki je v središču življenja Cerkve. Ko se pravičnost izvaja z integriteto in zvestobo resnici, postane dejavnik stabilnosti in zaupanja znotraj družbe, to pa ustvarja edinost kot naravno posledico. Zato še naprej opravljajte to službo z integriteto, preudarnostjo in evangeljskim duhom. Pravičnost naj vedno osvetljuje resnica in jo spremlja usmiljenje, saj oboje najde svojo polnost v Kristusu. Tako bo pravo, ki se izvaja s poštenostjo in cerkvenim duhom, postalo dragoceno orodje za gradnjo občestva in krepitev edinosti Božjega ljudstva.«
Papež je delo vatikanskega sodišča izročil priprošnji in zaščiti Device Marije, Matere Cerkve. Vsem zbranim pri avdienci je podelil svoj apostolski blagoslov kot znamenje občestva in miru za njih in njihovo služenje pravičnosti, resnici in edinosti.
