Papež prebivalcem Monaka: Zahvaljujoč starodavni veri boste tako postali poznavalci novih reči

Leon XIV.

Nagovor papeža Leona XIV. prebivalcem Monaka

Vaša Visokost, 
dragi bratje in sestre! 
Vesel sem, da lahko ta dan preživim med vami in da sem tako prvi med nasledniki apostola Petra, ki obišče Kneževino Monako, mestno državo, ki jo odlikuje globoka vez z rimsko Cerkvijo in katoliško vero.

Vaša dežela, ki leži ob Sredozemskem morju in je vpeta med ustanovne države evropske povezave, ima v svoji neodvisnosti poslanstvo srečevanja in negovanja družbenega prijateljstva, ki sta danes ogrožena zaradi razširjenega ozračja zaprtosti in samozadostnosti. Dar majhnosti in živa duhovna dediščina zavezujeta vaše blagostanje k službi pravice in pravičnosti, zlasti v zgodovinskem trenutku, ko razkazovanje moči in logika zlorabe škodujeta svetu in ogrožata mir. V Svetem pismu, kot veste, majhni pišejo zgodovino! Prave duhovnosti ohranjajo to zavest živo. Zaupati je treba v Božjo previdnost tudi takrat, ko prevladuje občutek nemoči ali nezadostnosti, ker verjamemo, da je Božje kraljestvo podobno drobnemu semenu, ki zraste v drevo (prim. Mt 13,31–32). Seveda ta vera lahko spreminja svet le, če ne zanemarjamo svoje zgodovinske odgovornosti.

Pluralistična sestava vaše skupnosti omogoča tej državi, da je mikrokozmos blaginje, h kateremu prispevajo živahna manjšina domačinov in večina državljanov iz drugih držav sveta. Med njimi jih kar nekaj zaseda vplivne položaje na gospodarskem in finančnem področju, mnogi opravljajo storitvene dejavnosti, številni pa so tudi obiskovalci in turisti. Živeti tukaj je za nekatere privilegij, za vse pa posebno vabilo, da se vprašajo o svojem mestu v svetu.

V Božjih očeh ničesar ne prejmemo zaman! Kakor nam Jezus namiguje v priliki o talentih, tisto, kar nam je bilo zaupano, ne sme biti zakopano v zemljo, ampak mora biti dano v obtok in pomnoženo v okviru Božjega kraljestva. To obzorje je širše od zasebnega in ne zadeva utopičnega sveta. Božje kraljestvo, kateremu je Jezus posvetil svoje življenje, je blizu, ker prihaja med nas in pretresa nepravično ureditev moči, strukture greha, ki kopljejo prepade med revnimi in bogatimi, med privilegiranimi in zavrženimi, med prijatelji in sovražniki. Vsak talent, vsaka priložnost, vsako dobro, ki je položeno v naše roke, ima univerzalno namembnost, notranjo potrebo, da ga ne zadržujemo, ampak prerazporedimo, da bo življenje vseh boljše. Zato nas je Jezus naučil moliti: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh« (Mt 6,11); in hkrati pravi: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost« (Mt 6,33). Ta logika svobode in delitve je temelj prilike o sodnem dnevu, v kateri so v središču revni: Kristus, sodnik, ki sedi na prestolu, se poistoveti z vsakim od njih (prim. Mt 25,31–46).

Katoliška vera – ki je pri vas državna vera in v tem ste ena izmed redkih držav na svetu – nas postavlja pred Jezusovo vladarstvo, ki kristjane zavezuje, da v svetu postanejo kraljestvo bratov in sester, prisotnost, ki ne zatiska, ampak dviguje, ki ne ločuje, ampak povezuje; to je vera, ki je pripravljena vedno z ljubeznijo varovati vsako človeško življenje, v vsakem trenutku in v vseh okoliščinah, da nihče ne bi bil nikoli izključen iz bratske mize. To je perspektiva celostne ekologije, ki vam, kot vem, zelo leži na srcu. Kneževini Monaku, zaradi tako globoke vezi, ki jo povezuje z rimsko Cerkvijo, zaupam posebno nalogo poglobitve družbenega nauka Cerkve in oblikovanja dobrih lokalnih in mednarodnih praks, ki kažejo njeno preoblikovalno moč. Tudi v malo verski, zelo posvetni kulturi, lahko način obravnavanja problemov, značilen za katoliški družbeni nauk, razkriva veliko luč, ki prihaja iz evangelija v našem času, času, v katerem je mnogim ljudem tako težko upati.

Zahvaljujoč starodavni veri boste tako postali poznavalci novih reči: ne toliko s tem, da bi lovili minljive dobrine, ki so pogosto novosti, ki v enem letnem času že zastarajo, temveč s tem, da boste pripravljeni na velike izzive brez primere, ki jih je mogoče premagati le s svobodnim srcem in razsvetljenim razumom. »Dobro razumete – je dejal sveti Pavel VI. ob 75. obletnici Rerum novarum –, da je za hojo potrebna luč, za spodbujanje družbenega napredka pa je potrebna doktrina […]; misel vodi življenje; in če misel odraža resnico – resnico o človeku, o svetu, o zgodovini, o stvareh –, potem lahko pot poteka svobodno in hitro; če ne, pa postane pot počasna, negotova, težka ali zgrešena«.[1] To so besede, ki so danes tako aktualne! Zato prosimo Marijo, Sedež modrosti in Vir našega veselja, naj nas vedno vodi z umom, srcem in odločitvami h Kristusu, Knezu miru.

Pax vobis! Que la paix soit avec vous !

[1] Sv. Pavel VI., Pridiga ob 75. obletnici okrožnice »Rerum novarum« (22. maj 1966)