Papež Leon XIV.: Vaša župnija zvesto živi to poslanstvo otrok luči že skoraj devetdeset let

Leon XIV.

Homilija svetega očeta Leona XIV. 
med mašo ob obisku rimske župnije 
Presvetega Srca pri Ponte Mammolo

Predragi bratje in sestre, našemu današnjemu evharističnemu slavju bolj kot kdaj koli daje ton veselje. Lepota našega srečanja se namreč povezuje z nedeljo, ki ji pravimo »laetare«, kar pomni »veseli se« iz Izaijevih besed: »Veseli se, Jeruzalem« (Vstopni spev, prim. Iz 66,10).

To nas spodbuja k razmišljanju. Trenutno v svetu mnogi naši bratje in sestre trpijo zaradi nasilnih spopadov, ki jih povzroča absurdno domišljanje o reševanju problemov in razhajanj z vojno, medtem ko se moramo za mir neprenehoma pogovarjati. Nekateri celo trdijo, da v te odločitve o smrti vpletajo Božje ime, vendar tema ne more rekrutirati Boga. On vedno prihaja, da človeštvu daje luč, upanje in mir, in prav mir morajo iskati tisti, ki ga kličejo.

To je sporočilo današnje nedelje: onkraj vseh brezen, v katere lahko pade človek zaradi svojih grehov, Kristus prihaja, da bi prinesel močnejši svit, ki ga je sposoben osvoboditi slepote zla, da bi začel novo življenje.

Srečanje med Jezusom in sleporojenim (prim. Jn 9,1-41) dejansko lahko primerjamo s prizorom rojstva, po zaslugi katerega človek, kot novorojeni otrok, odkrije nov svet, ko vidi samega sebe, druge in življenje z Božjimi očmi (prim. 1 Sam 16,9). Vprašajmo se torej: kaj sestavlja ta pogled? Kaj razkriva? Kaj pomeni »gledati z Božjimi očmi«?

Po besedah evangelista Janeza to predvsem pomeni premagati predsodke tistih, ki pred človekom, ki trpi, vidijo samo izobčenca, ki ga je treba prezirati, ali problem, ki se mu je treba izogniti ter se zapreti v varnostni stolp sebičnega individualizma. Tolikokrat slišimo govoriti fraze, kot so: »Dokler so stvari potekale dobro, sem imel veliko prijateljev; v trenutku preizkušnje pa so mnogi odšli, izginili so!« Jezus ne dela tako: slepega gleda z ljubeznijo, ne kot podrejeno bitje ali nadležno prisotnost, ampak kot dragega človeka, ki potrebuje pomoč. Tako njuno srečanje postane priložnost, da se v vseh razodene Božje delo.

V »znamenju«, v čudežu, Jezus razkrije svojo božansko moč in človek, skoraj podoživljajoč geste stvarjenja – blato, slina – spet v polnosti kaže svojo lepoto in dostojanstvo ustvarjenine, narejene po Božji podobi in podobnosti. Tako po ponovni pridobitvi vida postane priča luči.

Seveda to zahteva napor: mora se navaditi na številne, prej neznane stvari, se naučiti razlikovati barve in oblike, ponovno vzpostaviti svoje odnose, in to ni lahko. Nasprotno, sovražnost, ki ga obdaja, narašča, ga izziva in niti starši si ga ne upajo braniti (prim. Jn 9,18-23). Skoraj absurdno se zdi, da hočejo tisti, ki so mu blizu, razveljaviti to, kar se mu je zgodilo. Pa ne samo to: v zasliševanju, ki mu je podvržen slepi, ki sedaj vidi, je preganjan predvsem Jezus, ki ga obtožijo, da je za njegovo ozdravljenje kršil sobotni dan.

Tako se v navzočih razkrije druga slepota, drugačna in še težja, slepota, da prav pred sabo ne vidijo Božjega obličja in zato možnost za zveličavnost srečanja zamenjajo za jalovo gotovost, ki jim jo daje legalistično spoštovanje formalne discipline. Spričo takšne topoumnosti se Jezus ne ustavi in pokaže, da ni »sobote«, ki bi lahko ovirala dejanje ljubezni. Sicer pa je smisel sobotnega počitka za izraelsko ljudstvo – za nas pa nedelja, Gospodov dan – ravno v tem, da obhajamo skrivnost življenja kot daru, spričo katerega nihče ne more prezreti klica trpečega brata ali sestre na pomoč.

Morda smo v tem smislu včasih slepi tudi mi, ko ne opazimo drugih in njihovih problemov. Jezus pa od nas zahteva, da živimo na drugačen način, kot je to dobro razumela prva krščanska skupnost, v kateri so bratje in sestre vztrajali v molitvi in vse delili z veseljem in preprostostjo srca (prim. Apd 2,42-47). Pa ne da bi v tistih časih manjkalo stisk in ovir. Vendar se niso vdali. Okrepljeni z darom krsta so si prizadevali, da bi živeli kot nove stvari, živeč v občestvu in miru z vsemi, v skupnosti pa so našli družino, ki jih je spremljala in podpirala.

Predragi, to so sadovi, ki smo jih poklicani prinašati kot otroci luči (prim. 1 Tes 5,4-5); in vaša župnija zvesto živi to poslanstvo že skoraj devetdeset let, s posebno pozornostjo do revščine, izključevanja in izrednih razmer, s pozornostjo na prisotnost zapora Rebibbia na svojem ozemlju in s tolikimi drugimi znamenji občutljivosti in solidarnosti.

Vem, da pomagate mnogim bratom in sestram, ki prihajajo iz drugih držav, da bi se vključili tukaj, da se naučijo jezika, da najdejo dostojen dom in opravljajo pošteno in varno delo. Ne manjka težav, ki jih žal včasih še poslabšajo tisti, ki hočejo brez vesti izkoristiti revščino najbolj šibkih za doseganje lastnih koristi. Vendar sem seznanjen, koliko si vsi prizadevate, da se spoprijemate s temi izzivi preko Karitas, družinskih domov za sprejemanje žensk in mam v težavah in po številnih drugih pobudah. Tako kot mi je poznana življenjska moč in radodarnost, s katerima se razdajate za vzgojo mladih in otrok s pomočjo oratorija in z drugimi vzgojnimi ponudbami.

Ko je sv. Avguštin govoril o Božjem obličju, katerega ogledalo smo poklicani biti v svetu, je dejal kristjanom svojega časa: »Kakšen obraz ima ljubezen? Kakšno obliko, kakšno postavo, kakšne noge, kašne roke? […] Ima noge, ki vodijo v Cerkev; ima roke, ki dajejo ubogim; ima oči, s katerimi pridemo do spoznanja tistih, ki so v stiski« (In Epistolam Joannis ad Parthos, 7, 10) in je, misleč na ljubezen, dodal: »Držite jo, objemite jo: nič ni slajšega od nje« (prav tam).

Predragi bratje in sestre, to je dar luči, ki vam je zaupan, da bi mu pomagali rasti v vas in med vami v vsej njegovi blagosti in ga širili v svetu z molitvijo, s pogostnim prejemanjem zakramentov in z ljubeznijo. Bodite še naprej tako prizadevni na vaši poti.

Presveto Srce Jezusovo, ki mu je posvečena vaša župnija, naj vedno bolj oblikuje in varuje to lepo skupnost, da bo isto mislila v sebi, kot je v Kristusu (prim. Flp 2,5), da bo živela ter z veseljem in predanostjo pričevala za zaklad milosti, ki ste ga prejeli.